Novice Svet24

V takrat še precej novi stavbi Dolenjskega muzeja je leta 1981 razstavo s sodelavci iz Ljubljane postavil takratni kustos Dolenjskega muzeja zgodovinar Anton Štampohar, izjemen raziskovalec, ki bi 9. maja, na dan zmage, praznoval osemdeset let. Ko se je leta 1943 v Gradcu v Beli krajini rodil, to še ni bil dan zmage, saj sta morali nanjo Slovenija in Evropa čakati še natanko dve leti.

/

Ob osemdesetletnici rojstva zdaj že 26 let pokojnega kustosa Antona Štampoharja so v Dolenjskem muzeju pripravili voden ogled razstave o NOB s predavanjem kustosinje Marjete Bregar, Štampoharjeve strokovne naslednice, ki je orisala delo in dediščino svojega predhodnika ter nastajanje omenjene razstave, za katero je Anton Štampohar obdelal predvojno obdobje in obdobje vojne od leta 1941 do leta  1943. Tudi novomeška razstava o NOB je bila že blizu tega, da bi jo podrli, a jo je verjetno rešilo, da so jo po letu 2015 še dopolnili s slovensko-angleškimi podnapisi, kar je bilo načrtovano, da bo narejeno že leta 1981. Dodali so tudi nove predmete in tako razstavo še vedno dopolnjujejo, dodali so videovsebine in panoje na temo konca druge svetovne vojne v Novem mestu.

Anton Štampohar je bil po poklicu učitelj zgodovine in zemljepisa. Svojo poklicno pot je začel kot učitelj, leta 1971 pa se je zaposlil v Dolenjskem muzeju kot kustos za zgodovino na takratnem oddelku za NOB in ljudsko revolucijo. V muzeju je služboval do upokojitve leta 1994, vendar je delo, ki mu je bil predan do takrat, nadaljeval tudi v pokoju. Bil je izjemno pedanten in vztrajen raziskovalec, veliko časa je posvečal delu na terenu, na katerem je tako zbiral gradivo in tudi zapisoval pričevanja ljudi, ki so se v tistem času še dobro spominjali dogodkov pred vojno, med njo in neposredno po njej, vse to pa je primerjal tudi s pisnimi viri. Blizu mu je bilo tudi raziskovanje virov v različnih arhivih. Med službovanjem v Dolenjskem muzeju je pripravil šestnajst samostojnih razstav, poleg tega pa še razstavi v Pleterjah in Dolenjskih Toplicah ter nekaj priložnostnih razstav na več osnovnih šolah. Njegova prva razstava, ki jo je v muzeju postavil leta 1972, je bila Tito in Dolenjci.

Bil je avtor številnih razstav in knjižnih del, redno je objavljal prispevke v dnevnem in strokovnem časopisju. Ogromno zbranega gradiva je ostalo ob njegovi smrti še neobjavljenega, njegov za zdaj zadnji objavljeni prispevek z naslovom Sovražna razmejitev in zaščita meje na območju Gorjancev pa je izšel v sklopu razstav in knjige En krompir, tri države: okupacijske meje na Dolenjskem 1941–1945, ki je izšla pred dvema letoma pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani. V njegovi zapuščini je še veliko gradiva, ki bi ga bilo treba ustrezno urediti in po možnosti tudi objaviti, saj so v njem podatki, ki jih danes ne bi mogli pridobiti, saj je večina prič dogodkov tistega časa že pokojna, številni dokumenti pa za vedno izgubljeni.

Foto: MO Novo mesto

Ko je bila aprila leta 1981, tri leta po odprtju nove stavbe muzeja, končno postavljena in odprta razstava o NOB, Anton Štampohar ni bil zadovoljen s postavitvijo, kakršno je diktirala Ljubljana. Dolenjski muzej takrat ni imel dovolj strokovnega osebja, zgodovinarjev, ki bi po mnenju nekaterih lahko pripravili to razstavo, zato so postavitev razstave vodili kolegi iz takratnega Muzeja ljudske revolucije iz Ljubljane. Skupino je sprva vodil Matic Žgajnar, pozneje pa Stane Mrvič, vendar nobeden izmed njiju ni imel dovolj časa za vsebinsko pripravo razstave, zato je pomembno vlogo pri tem dobil oblikovalec Lojze Gostiša, s čimer pa se Štampohar ni strinjal, saj je menil, da oblikovalec ne more imeti toliko besede tudi pri sami vsebini razstave. Poleg tega naj bi v sklopu postavitve razstave Štampohar opravljal tudi izpit za muzejskega kustosa, za mentorja pa so mu postavili Žgajnarja, a se je odločni in včasih tudi nekoliko naporni Belokranjec uprl, češ da en izpit že ima in da je to dovolj. Mislil je seveda na vozniški izpit. Kljub temu je vsa ta leta svoje delo v muzeju opravljal vrhunsko. Po prvotnem scenariju so Štampoharju pri pripravi razstave o NOB pripadli predvojno obdobje ter leti vojne 1941 in 1942. O tem je pozneje spregovoril tudi v svojem intervjuju za Dolenjski list, ko je za svoje bogato strokovno delo dobil občinsko nagrado.

I. Vidmar