Rek, da je bilo včasih vse bolje, ne velja vedno. Sploh ne, ko govorimo o gozdu in njegovi dobrini, lesu. Če verjamete ali ne, še sredi 19. stoletja, ko sta se pri nas razmahnili fužinarstvo in rudarstvo, je bila Slovenija poraščena z gozdovi v le malo več kot 30 odstotkih. »Takrat se je sekalo nenadzorovano in velikopotezno. Večje poseke smo potem zaznali takoj po letu 1945, ko se je po drugi svetovni vojni obnavljala država. Nato se je izraba gozda počasi umirila in je zadnja desetletja večinoma na isti ravni,« je povedala Nike Krajnc, direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije. Največji skok se je zgodil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, le žledolom pred dobrimi desetimi leti je malce zmanjšal gozdnatost Slovenije, a zdaj počasi okreva. Kras je bil nekoč kamnita puščava, zdaj pa je njegova podoba povsem drugačna.
Gozd je del slovenske tradicije
Poraščenost z gozdovi je danes 60-odstotna, kar Slovenijo uvršča na tretje mesto med državami EU (glede na velikost ozemlja), za Švedsko in Finsko. Skrb za gozd je tudi v nacionalnem interesu. Gozd in les sta namreč tesno povezana s tradicijo naših krajev, kot ekosistem pa ima gozd zelo pomembno funkcijo za zdravje narave. »Les dejansko ni na prvem mestu; je pomemben, a še zdaleč ne edini del vrednosti gozdov. Zato imamo nacionalni gozdarski program, ki za dobo deset let določa, kaj in kako moramo delati z gozdom,« pravi Nike Krajnc: »Posekamo lahko največ 75 odstotkov letnega prirastka, preostalo mora ostati v naravi. Zato se nam veča lesna zaloga, ta se je malce zmanjšala le leta 2014 po žledolomu, ko je bil posek večji od že omenjenega. Žal pa je takšnih ali drugačnih izrednih dogodkov zaradi vremena vse več.«
Na leto torej v naših gozdovih priraste do štiri kubične metre lesa na prebivalca, za izdelke pa ga na prebivalca porabimo le okoli 0,5 kubičnega metra.
Velika večina gozdov je v zasebnem lastništvu
Največji problem vidi sogovornica v lastništvu gozdov. Kar 74 odstotkov ga je namreč v zasebni lasti, to pomeni okoli 400 tisoč lastnikov, ki pa morajo vseeno delati v skladu s programom. »A delajo tudi za lasten interes. Tako bi lahko na leto sicer posekali do sedem milijonov kubičnih metrov lesa, a je dejanska količina okoli pet milijonov. Še leta 2021 smo ga posekali štiri milijone kubičnih metrov.«
Letni posek je torej manjši od možnega poseka glede na gozdnogospodarske načrte; za učinkovito gospodarjenje bi potrebovali večji posek, da se gozdovi ne postarajo, pravijo na ministrstvu za gospodarstvo.
V letih 2020 in 2021, ko je bil obseg sanitarnega poseka izrazito manjši v primerjavi z obdobjem od leta 2014 do 2018 (kot posledica žledoloma), je dosegal v povprečju le 58 odstotkov možnega poseka (70 odstotkov možnega pri iglavcih in 48 odstotkovpri listavcih).
V Sloveniji imamo tudi tradicionalno močno javno gozdarsko službo, ki bdi nad gozdovi, in ker kar 50 odstotkov poseka opravijo lastniki sami, je pomembno, da skupaj z gozdarji označijo drevesa, ki jih lahko posekajo. Imamo tudi okoli dva tisoč registriranih podjetij, ki se ukvarjajo z deli v gozdu, a so zelo zasedena. Torej jih je veliko, a so kadrovsko precej majhna, delo v gozdu pa je nevarno, in če ga ne obvladaš, gre lahko hitro kaj narobe.
Listavci za ogrevanje, iglavci za industrijo
Les je, kot omenjeno, ena od dobrin gozda in kot strateška surovina dosega visoke cene. Najboljši hlod so lani na dražbi prodali celo za 23.487 evrov oziroma 14.960 evrov na kubični meter, najbolj zaželeni pa so seveda hlodi iglavcev, ki so najbolj uporabni za predelavo ali kot konstrukcijski element.
Les danes dosega cene okoli 60 evrov, bolj kakovosten pa do 100 evrov na kubični meter. »Za ogrevanje in podobne namene pa se večinoma uporablja les listavcev. Gozdovi pri nas so pač drugačni kot v Skandinaviji. Res je, da je po letu 1990 slovenska lesnopredelovalna industrija, ki je bila prej zelo močna, začela propadati. Dno smo menda dosegli leta 2010, zdaj spet spodbujamo predelovalno industrijo. Slovenski les bi morali namreč predelati pri nas, namesto da na primer na leto izvozimo dva milijona kubičnih metrov hlodovine. Zdaj namreč več iglavcev uvozimo kot izvozimo,« še pravi Krajnčeva.
Les kot strateška surovina je tudi pomemben del skupnega boja za boljše okolje, od 30 do 40 odstotkov slovenskih gospodinjstev ga uporablja za ogrevanje, večinoma (logično) na podeželju. Na srečo kar polovica teh gospodinjstev les pridobi v svojem gozdu in so glede tega samopreskrbljena.
Vse več energetike bo slonelo na obnovljivih virih
Raba lesa v energetske namene se na evropski ravni še vedno šteje za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Države članice lahko rabo lesa v energetske namene vključijo v svojo mešanico obnovljivih virov energije, na tem področju je najbolj aktivnih sedem držav, med njimi tudi Slovenija.
Leta 2030 naj bi delež obnovljivih virov energije med energetskimi viri v Evropi dosegel najmanj 42,5 odstotka, kar je dvakrat toliko kot zdaj. Združenje lastnikov gozdov in lesna industrija pravita, da je les hrbtenica energetskega prehoda v EU. Dejstvo je, da se bo ta dobrina lahko tudi v prihodnje uporabljala v energetske namene.
