Danes je pri nas okoli 12 tisoč čebelarjev, ki imajo skupaj približno 200 tisoč panjev oziroma čebeljih družin. V Sloveniji je zakonsko dovoljena le vzreja kranjske čebele oziroma kranjske sivke (Apis mellifera carnica), ki sicer velja za eno najbolj razširjenih medonosnih čebel na svetu. »To je naša avtohtona vrsta, njene značilnosti so mirnost, pridnost, varčnost, eksploziven spomladanski razvoj in dobro izkoriščanje gozdnih paš,« njen značaj opiše Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS).
Med je naravno živilo, ki ga pridelujejo medonosne čebele iz nektarja ali rastlinske mane. Nektar ali medičina je sladek sok, izloček cvetov večine cvetnic, ki jih oprašujejo žuželke, mana pa je naraven, sladek, lepljiv sok, ki ga izločajo drevesne ušice in kaparji.
Slovenec v povprečju na leto porabi skoraj dva litra medu, zato ni čudno, da večino medenega pridelka ostane na domačem trgu. Koliko ga letno pridelamo, je zelo odvisno od posameznega leta, pojasnjuje Noč. Po podatkih Statističnega urada RS so slovenski čebelarji lani pridelali okoli 2400 ton medu, predlani zgolj 195 ton, leta 2020 pa okoli 1300 ton. »V zadnjih petih sezonah so bile vse razen lanske daleč podpovprečne. Tudi letos bo očitno slaba letina, saj je za nami že tretjina čebelarske sezone, pa je katastrofalno vreme, ves čas dežuje in čebele v naravi ne dobijo dovolj hrane niti zase,« pravi predsednik ČZS. »Čebelarji se srečujemo z velikimi podnebnimi spremembami in intenzivnim kmetijstvom, potem pa so tu še čebelje bolezni, kot so na primer varoza, nosemavost in gnilobe,« predstavi največje težave. »Danes čebele brez pomoči čebelarja zato skoraj ne morejo preživeti.«
Kakovosten slovenski med
Je pa slovenski med izredno kakovosten. »Glede na druge ima relativno malo vlage in pestro sestavo cvetnega prahu.« Pridelujemo različne vrste medu, najbolj znani so gozdni, cvetlični, kostanjev, akacijev, lipov, ajdov, smrekov, hojev … Priporočene cene medu po ČZS se (za tipiziran 900-gramski kozarec) gibljejo od 11,30 do 16,90 evra, za med višje kakovosti in ekološke pridelave pa do 21,90 evra. Med čebeljimi pridelki so še cvetni prah, propolis, matični mleček, čebelji strup in vosek. V preteklosti je med veljal samo za sladilo, danes pa vemo, da vsebuje veliko koristnih snovi. Je odlično hranilo in pomirjevalo, zaradi svojih antibakterijskih in antioksidacijskih lastnosti se veliko uporablja v (ljudski) medicini.
Vsaka tretja žlica hrane je odvisna od čebel
Kolikšen je letni prihodek čebelarske panoge, nam Noč ni znal povedati, je pa namignil, da »po nekaterih podatkih čebele v Sloveniji v smislu opraševalnega servisa letno prispevajo okoli 110 do 120 milijonov evrov – seveda posredno kmetijstvu za predelavo hrane«. Čebele so namreč pomembne zaradi opraševanja in še kako drži izjava, da brez čebel ni življenja. »Vsaka tretja žlica hrane je odvisna od čebel in drugih opraševalcev, 70 odstotkov sadja je odvisno samo od opraševanja čebel. In ne gre le za hrano, ampak tudi za biotsko pestrost in opraševanje rastlin, praktično vsega, kar cveti,« opozarja Noč.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ocenjuje, da je opraševanje potrebno pri 71 odstotkih rastlinskih vrst, gojenih za prehrano ljudi, iz teh pridelkov je proizvedeno 90 odstotkov vse hrane, tako da je od opraševanja odvisna kar tretjina pridelane hrane na svetu.
Čebelam je v Sloveniji najlepše
Anton Janša (1734–1773)
Slovenski čebelar iz Breznice je leta 1770 postal cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Poleg poučevanja je čebelaril na vrtu cesarice Marije Terezije, potoval po Spodnji Avstriji, Moravski, Češki in predstavljal svoja odkritja o prevažanju čebel na ajdovo pašo. Napisal je dve temeljni čebelarski knjigi: Razprava o rojenju čebel in učbenik Popolni nauk o čebelarstvu. Marija Terezija je po njegovi smrti izdala ukaz, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Njegove čebelarske nasvete čebelarji upoštevajo še danes.
Na srečo se za nove generacije čebelarjev pri nas ni treba bati. »V Sloveniji imamo odličen sistem izobraževanja mladih čebelarjev, na skoraj 200 osnovnih šolah delujejo čebelarski krožki, v katere je vključenih skoraj 2500 otrok,« je ponosen Noč. Tudi poudarek letošnjega svetovnega dneva čebel je na izobraževanju, usposabljanju in prenosu znanja predvsem na najmlajše. »To je ključ napredka in obstanka čebelarstva. Začenjamo ustanavljanje mednarodne šole Antona Janše, julija pa v Ivančni Gorici gostimo svetovno tekmovanje mladih čebelarjev, na katerem bo sodelovalo več kot 30 držav.« Slovenci smo na splošno čebelarski narod, meni Noč, ki zelo spoštuje čebele. »Večkrat rečem, da če bi bil čebela, bi si, čeprav imamo v čebelarstvu še ogromno izzivov, za svoje domovanje izbral Slovenijo. Če primerjamo z drugimi državami sveta, imamo zeleno cvetočo pokrajino in ljudi, ki spoštujejo čebele ter se zavedajo, kaj le te pomenijo. V tem smislu je čebeli v Sloveniji najlepše.« Ima pa čebela pri nas tudi čisto svojo hišo – Hišo kranjske čebele v Višnji Gori, ki posnema arhitekturo čebeljega satja in obiskovalca prek doživljajske razstave popelje v čudežni svet čebel. Pogled v zgodovino pa ponuja Čebelarski muzej v Radovljici, ki dediščino slovenskega čebelarstva predstavlja že od leta 1959.
Ko gospoda Noča še povprašamo, zakaj ima tako rad čebele, nam odgovori, da je čebelarstvo posebna vrsta zasvojenosti, saj »nikoli ni dolgočasno, ker je vsaka sezona drugačna, čebele se drugače razvijajo, narava je drugačna, vreme se spreminja. In ta vonj iz panja, energija čebel, njihovo brenčanje … Ta občutek verjetno poznamo samo čebelarji.«
Razkrije pa nam še eno zanimivost o naši kranjski sivki: »Vsi vemo, da čebele tudi pičijo, da je to zdravilno in nevarno, a Slovenci morda ne vemo, da je naša kranjska čebela najbolj mirna na svetu in v primerjavi z drugimi skoraj ne pika. Tujci, ki pridejo k nam, rečejo, da sploh ne vemo, kaj pomeni, da čebele pikajo.« A ko čebela piči, to zanjo pomeni konec. Njeno želo se namreč zatakne v kožo, ko ga poskuša izvleči, si pri tem iztrga del telesa in pogine. Pri piku izbrizga strup, ki je mešanica proteinov in peptidov, pri večini ljudi ta povzroči le oteklino (zdrav odrasel človek lahko varno prenese do tisoč čebeljih pikov), težave pa lahko predstavlja za tiste, ki so nanj alergični.
Tudi divje čebele oprašujejo
Poleg domačih čebel obstajajo tudi divje čebele (sem uvrščamo čmrlje in čebele samotarke), ki so še bolj učinkovite opraševalke kot medonosne čebele, so pa hkrati bolj ogrožene, saj jih človek ne more krmiti in so torej prepuščene same sebi. Večina teh vrst (na primer modra lesna čebela, zakrinkana čebela, kožuhasta čebela) živi samotarsko, kar pomeni, da vsaka samica sama pripravi gnezdo in poskrbi za hrano svojega potomstva. Pred svetovnim dnevom čebel so na Nacionalnem inštitutu za biologijo predstavili rezultate triletnega monitoringa divjih čebel, v katerem so našli 239 od 575 vrst divjih čebel, ki so bile kadarkoli najdene v Sloveniji.
Strokovni vodja projekta dr. Danilo Bevk pravi: »Našli smo tudi za Slovenijo novo vrsto čebele (Anthophora crassipes), in to v Ljubljani. To kaže na to, da bi z dodatnimi raziskavami gotovo našli še kakšno pri nas neodkrito vrsto. Hkrati bi ugotovili tudi, koliko od 575 vrst, ki so bile do zdaj najdene pri nas, v Sloveniji dejansko še živi. Zaradi sprememb v okolju so nekatere gotovo že izginile.« Opraševalce namreč ogrožajo spremembe v okolju, ki smo jih povzročili ljudje: pomanjkanje hrane in mest za gnezdenje, podnebne spremembe, pesticidi in bolezni. Ker več kot polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci (divje čebele, muhe trepetavke in druge žuželke), upadanje njihovega števila ponekod že ogroža kmetijsko pridelavo, opozarjajo.
