Če mu jo bo izkazalo najmanj pet tisoč oseb, bo naša država korak bližje temu, da vsem, ki so hudo bolni in ne morejo ozdraveti ter se pri tem neznosno mučijo, olajša trpljenje, saj bodo lahko uveljavljali pravico do prostovoljnega končanja svojega življenja.
O zakonu in o tem, kako ga sprejemata javnost in stroka, koliko ljudi ga je s svojim podpisom podprlo do zdaj, kako je poskrbljeno za preprečevanje zlorab, ter drugih vprašanjih, ki se odpirajo ob tej občutljivi tematiki, smo se pogovarjali s soavtorjem zakona Andrejem Pleterskim, univerzitetnim profesorjem, znanstvenim svetnikom in trikratnim doktorjem znanosti.
Ker se pogovarjava v sredo, ko sta mimo prva dva dneva zbiranja podpisov – nam lahko poveste, koliko podpore so mu Slovenci namenili do zdaj?
Prvi podatki, ki jih imam, so spodbudni! Če dovolite, bi bralcem najprej rad povedal, kako sploh lahko podprejo zakon. To je mogoče na dva načina. Eden je, da obiščejo upravno enoto (UE) in tam poiščejo obrazec z naslovom Podpora volivca zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma, pobudi za spremembo ustave, pobudi za vložitev zakona (lahko pa si ga natisnejo doma, saj je dosegljiv na spletni strani Mojezivljenje.si, op. p.) ter ga izpolnijo in podpišejo pred uradno osebo na UE. Seveda morajo imeti s seboj osebni identifikacijski dokument. Druga možnost pa je oddaja podpisa na daljavo prek eUprave, če imamo seveda urejen elektronski podpis. Spletna stran Mojezivljenje.si vodi do ustreznega obrazca eUprave. Podpisnikov, ki so podporo v prvih dveh dneh izrazili na tak način, pa je bilo v torek že okoli 800. Verjetno je v dveh dneh že skoraj tisoč državljank in državljanov podprlo predlog ZPPKŽ, kar menim, da je lepa številka. Glede oddaje podpisa bi dodal, da bodimo pozorni na to, da obrazec izpolnimo popolno; torej da so na njem pravi podatki in kateri od zahtevanih ne manjka, sicer je glasovnica neveljavna. Že odsotnost datuma ali žiga je težava. Sicer pa se nadejamo, da bomo do 22. junija, ko se izteče šestdesetdnevni rok zbiranja podpisov podpore predlogu ZPPKŽ, zbrali precej več od potrebnih 5000 podpisov.
"ZPPKŽ nikogar ne ogroža, vse sedanje pravice ostajajo, po njegovem sprejetju bo vsakdo lahko umrl v skladu s svojimi prepričanji."
Tisoč v dveh dneh, pravite. Kaj torej pove to število?
Izraža veliko podporo ljudi ZPPKŽ. Tudi upali smo, da bo tako. Višja bo številka, jasnejše sporočilo bomo posredovali zakonodajalcem, ki pa so za njegovo uresničitev ključni, saj so oni tisti, ki zakon sprejmejo ali ne. Hočem reči: več bo glasov, težje mu bo državni zbor rekel ne. Ko že govoriva o številkah, bi rad osvetlil še nekaj močno povednega. Po raziskavi Slovensko javno mnenje je leta 2009 evtanazijo kot sprejemljivo ocenilo 60 odstotkov vprašanih, leta 2022 pa že 74 odstotkov. Zelo podobno številko je pokazala javnomnenjska raziskava Ninamedie maja lani, v kateri je uzakonitev možnosti prostovoljnega končanja življenja podprlo že 76,5 odstotka vprašanih. Vse to sporoča, da ljudje razmišljajo o tej tematiki in jo vse bolj prepoznavajo kot rešitev za vse, ki imajo kronične napredovale bolezni brez možnosti izboljšanja in umirajo trpeče ter jim tako medicinska kot paliativna oskrba ne moreta pomagati. Ne nazadnje bo lahko nekoč v takem položaju kdorkoli, ali pa kdo od njegovih najbližjih ...
Kaj se vam zdi ta hip najpomembnejše sporočiti javnosti v zvezi z zakonom, ki bi omogočil prostovoljno končanje življenja?
Najprej moram poudariti, da ne gre za zakon o evtanaziji, pri kateri bi nekdo drug vnesel smrtonosno učinkovino v pacientovo telo, na njegovo željo. Gre za pomoč pri samousmrtitvi, pacient si učinkovino v telo vnese sam. Le v primeru, da tega iz objektivnih razlogov (je npr. nezavesten) ne more storiti sam, to stori pooblaščeni zdravstveni delavec, in sicer na prej izraženo željo pacienta. Vsakdo lahko kadarkoli od svoje želje odstopi. Vloga zdravnikov je v dajanju strokovnih mnenj. Zdravniki ne bodo »rablji pacientom«, kot se boji predsednik Slovenske medicinske akademije, prof. Pavel Poredoš. Naš zakon vsebuje vse, kar imajo sorodni zakoni, ki to področje urejajo v tujini, celo več, saj je mnogo bolj temeljit v delu, ki vključuje varovalke za preprečevanje morebitnih zlorab. Pomembno je, da ljudje to vedo, saj jih je najbolj strah zlorab. Čeprav imajo zakoni v tujini manj varovalk, tam vse doslej še nobeno sodišče ni sodno potrdilo zlorabe. Zlorab ni, je samo govorjenje o njih, da bi ljudi prestrašili! Prav tako se ne bo zgodilo, da bi se znašli na t. i. spolzkem klancu – načelo, ki pravi, da ko narediš prvi korak, bo sledil drugi katastrofalni, o katerem je seveda prepričan tisti, ki izgovor navaja. Argument spolzkega klanca so nekoč uporabljali pri vprašanju volilne pravice za ženske, pa se države niso sesule. Pozneje so ga uporabljali proti abortusu, pa nismo izumrli in število abortusov upada. Zdaj je spolzki klanec priljubljeno sredstvo strašenja, ki ga uporabljajo nasprotniki pravice do samousmrtitve. Ti trdijo, da bo ZPPKŽ prinesel tihi pritisk okolja na stare, bolne in onemogle, naj zaprosijo za pomoč pri končanju življenja. Bojazni so odveč. Nobene znanstvene sociološke študije ni, ki bi kaj takega dokazovala, in v državah, ki imajo pomoč pri končanju življenja uzakonjeno že več desetletij, do takega družbenega zdrsa ni prišlo. Tudi pri nas ne bo, o tem sem trdno prepričan. Strahovi nasprotnikov ZPPKŽ nimajo realne osnove, so izmišljeni.
Sicer pa imata vaš oče Janko Pleterski in Alenka Janžekovič Čurin veliko zaslug za to, da Slovenci več razmišljamo o vprašanjih končanja življenja v primeru hude bolezni.
Ja, res je. Mojemu očetu so začele telesne funkcije odpovedovati. Oslepel je in oglušel. Takrat, saj zaradi tega ni več mogel brati, pisati, kar je od nekdaj počel, je izgubil smisel življenja. Bil je zdrav duh v bolni lupini, ujetnik svojega telesa. To je najhujša ječa, ki jo lahko doživiš, zato si je želel umreti – prostovoljno končati življenje. Potem ko si je prerezal žile in so ga proti njegovi volji poslali v kirurško oskrbo, je spoznal, da v Sloveniji nima pravice prostovoljno končati življenje, niti s pomočjo niti brez nje. Na to je opozoril tudi nosilce državne suverenosti s svojim pismom. Prostovoljno končanje življenja je odprl kot javno in sistemsko vprašanje. Tudi Alenka Janžekovič Čurin je bila hudo bolna – njena bolezen ni bila ozdravljiva, trpela je hude bolečine, zato se je odločila za samousmrtitev s pomočjo, ki pa ji v Sloveniji tako kot mojemu očetu ni bila omogočena. Marca se je tako samousmrtila s pomočjo v Švici. Zelo si je želela, da bi ji to omogočili v domovini, a žal tega ni dočakala. Omenil bi njeno knjigo Sam bog naj jo bere. Z njeno pomočjo bomo zlahka razumeli, zakaj je tako pomembno imeti pravico končati neznosne muke ob koncu, ki si ga tako, da se odrešimo, določimo sami.
Kakšna je pot predloga zakona v nadaljevanju?
Če zberemo dovolj glasov podpore, bo predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič predala zakon v redni zakonodajni postopek. To pomeni obravnavo zakonskega predloga v ustreznem odboru, več branj v državnem zboru in seveda razprave, možnosti amandmajev. Gre za običajni zakonodajni postopek, za katerega upamo, da ga ne bodo zavlačevali.
Kakšno vzdušje glede ZPPKŽ pa pričakujete v državnem zboru?
Menim, da ga bodo koalicijske stranke podprle. Sicer pa je njihova pripravljenost, da zakon podprejo, zelo odvisna od tega, koliko glasov podpore mu bodo namenili državljani. Zato naš cilj ni le zbrati minimalno potrebnih 5000 glasov, temveč veliko več, saj bo tako sporočilo odločevalcem jasnejše in bodo zakon lažje sprejeli. Vsak, ki odda glas za zakon, torej ne stori samo dejanja za svojo možnost mirnega in dostojanstvenega konca življenja, ampak hkrati krepi pomembno orodje neposredne demokracije, ki ga moramo uporabljati, sicer bo odmrlo.
Kaj o zakonu meni zdravstvena stroka?
Vodstva zdravniških organizacij zakon odklanjajo, in sicer ker izhaja iz stališča, da je poslanstvo zdravnika reševati človeška življenja. Kot je utemeljil predsednik Slovenskega zdravniškega društva, profesor Radko Komadina, zakonu nasprotujejo, ker »skruni njihovo samopodobo«. Sam bolj menim, da se bojijo za ugled, ki ga imajo. Naj pojasnim: v zadnjem delu Hipokratove prisege je navedeno, da če bom kot zdravnik ravnal po vseh načelih prisege, bom dosegel izjemno družbeno priznanje. To pomeni, da bom od ljudi spoštovan in občudovan. Ne gre torej za skrunjenje samopodobe, temveč bolj za podobo zdravnikov v očeh javnosti. Živijo v prepričanju, da bi jim podpora zakonu odvzela avtoriteto, ki jo uživajo, in zaupanje ljudi, pri čemer povsem zanemarjajo, da zaupanje izgubljajo prav zato, ker trmasto vztrajajo pri ščitenju svoje sampodobe za vsako ceno. Mlajši zdravniki in tisti, ki delajo z umirajočimi, so ZPPKŽ precej bolj naklonjeni. Tudi medicinske sestre. Naj izpostavim, da še vedno čakamo na najnovejše mnenje Komisije RS za medicinsko etiko. Pričakujem, da se bodo ravnali strogo po etičnih mejah, ki jih dopušča Katekizem katoliške cerkve – ta sprejema pasivno evtanazijo, odtegnitev zdravniške pomoči, kadar je ta že nesmiselna, ker povzroča pacientu več trpljenja kot koristi. Seveda se temu ne sme reči pasivna evtanazija, saj bi s tem priznali, da neke oblike evtanazije v Sloveniji že obstajajo.
V intervjuju, ki sva ga imela pred dvema letoma, ste lepo pojasnili, kaj je smisel zakona, in vas prosim, da to ponovite.
Takrat sem dejal, da sta v življenju dva dogodka, ki se jima nihče ne izogne. Eden je rojstvo, ki se ga ne spomnimo in nanj nimamo nobenega vpliva, drugi je smrt. Ko se življenje končuje, imajo nekateri srečo, da se to zgodi na miren, spokojen način, vsem pa to ni dano. Njihovo umirjanje je trpeče, lahko tudi nedostojanstveno. Trpljenje pa ni nujno, da je samo telesno, je tudi duševno. Lahko ste soočeni s kopico telesnih težav; nekdo jih morda duševno lažje prenaša, kdo drug pa ne. Kot moj oče, ki je bil slep, gluh, zaprt v lupino svojega telesa. Ker ni mogel več pisati in brati, je njegovo življenje izgubilo smisel, zato je želel umreti. Mogoče bi težave, ki jih je imel, nekdo drug prestajal drugače, a zanj so bile neznosne. Trpljenje je pri vsakem posamezniku opredeljeno skozi njemu lastno čutenje. Pri končanju življenja smo ljudje neenaki. Za nekatere je konec življenja lažji, za druge težji. S takim zakonom pa bi vsem dali možnost, da umrejo mirno in dostojanstveno. Zakon torej izenačuje možnosti, da odidemo mirno, brez muk. Nikogar ne ogroža, vse sedanje pravice ostajajo, po njegovem sprejetju bo vsakdo lahko umrl v skladu s svojimi prepričanji.