Samooskrba je po definiciji preskrba z lokalno pridelano in predelano hrano, ki je »fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu ter porabljena na lokalnih trgih po načelu od njive do krožnika v lokalnem okolju«.
Za to morajo biti seveda izpolnjeni določeni pogoji, od ekonomskih pa vse do geografskih in zgodovinskih. In sodeč po podatkih statističnega urada o slovenskem kmetijstvu, je na Slovenskem približno 70 tisoč kmetijskih gospodarstev z živino, od tega pa le 231 kmetijskih podjetij. Več kot polovica teh gospodarstev deluje za lastno porabo, le malo več kot tretjina (29.500) prideluje hrano predvsem za prodajo.
Na eno kmetijo pri nas v povprečju pride 12,8 hektara, za dejansko pridelavo hrane pa je namenjenih 6,9 hektara. V Sloveniji je sicer skupno 176.500 hektarjev njiv, od teh jih je 98.000 namenjenih za žita.
Zemljišča, primerna za kmetijstvo, pa so omejena, okoli 30 odstotkov površine Slovenije je primerne za kmetijstvo, skoraj 60 odstotkov tako ali tako prekrivajo gozdovi.
Mleko in meso nista težava
Na ministrstvu za kmetijstvo pravijo, da trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Skoraj 80 odstotkov potreb pokrivamo sami pri mesu in jajcih. Domača proizvodnja pa presega domačo porabo pri mleku (136 odstotkov), mesu govedi (110 odstotkov) in perutninskem mesu (112 odstotkov), pri čemer so se stopnje samooskrbe v primerjavi z letom prej zvišale pri vseh treh proizvodih. Skoraj povsem smo samooskrbni pri pridelavi jajc (97 odstotkov); čeprav slovimo kot tradicionalna čebelarska družba z dolgo tradicijo, pa je samooskrba z medom le 15-odstotna.
Koruze je dovolj, sadja in zelenjave ne
Stanje je boljše na področju živalskih proizvodov, stopnja samooskrbe je tu precej višja kot pri rastlinski hrani. Koruza je ena redkih izjem, saj je pridelamo za 11 odstotkov več, kot je potrebujemo sami. Stopnja samooskrbe s pšenico se je leta 2021 zvišala na 58 odstotkov, na splošno pa smo pri žitih pod ravnjo domače porabe s 85-odstotno pokritostjo.
Na dnu lestvice samooskrbe je pridelava zelenjave (sami zadostimo 31 odstotkom potreb), pri čemer zmoremo sami pridelati okoli 63 odstotkov potrebnega krompirja. Ob izrazito manjši domači pridelavi je bila tudi stopnja samooskrbe s sadjem, vsega 14 odstotkov, nižja kot leto prej in opazno pod povprečjem zadnjih petih let.
S tem je Slovenija dejansko neto uvoznica hrane. »Enotnost evropskega trga nam zagotavlja nemoteno preskrbo tudi s tistimi prehranskimi proizvodi, ki jih v Sloveniji ne pridelamo dovolj. Na drugi strani pa je slovenska živilskopredelovalna industrija vse bolj izvozno usmerjena in zunaj meja Republike Slovenije proda več kot 30 odstotkov svoje proizvodnje,« so povedali na ministrstvu za kmetijstvo.
Ne moremo biti samooskrbni
Slovenija v celoti ne niti ne more biti samooskrbna, kar velja tudi za pretežni del preostalih držav Evropske unije. To nam, po besedah strokovnjakov, onemogočajo naravne danosti, lahko pa naredimo korak naprej z izboljšanim tehnološkim razvojem, znanjem, inovacijami. »Nekaterih proizvodov sploh ne moremo pridelovati in smo jih zato prisiljeni uvažati, na primer banane, agrume. Temu služi skupni evropski trg, kot tudi uvoz iz nekaterih tretjih držav, kjer lahko dokupimo deficitarne proizvode, pridelujemo pa tisto, kar nam narava dopušča, in to na obdelovalni zemlji oziroma kmetijskih zemljiščih, ki jih imamo na razpolago.
»Samooskrbni in tudi izvozno naravnani smo pri kravjem mleku, govejem in perutninskem mesu. Pomembno je torej, da zagotavljamo stabilno oskrbo ob čim višji samooskrbi, zlasti zaradi nepredvidljivih okoliščin,« dodajajo na ministrstvu.
Za povečanje samooskrbe v Sloveniji je namreč ključno, da vsaj ohranimo obseg kmetijskih zemljišč, čeprav lahko po različnih občinah vidimo, kako se na rodovitni zemlji gradijo logistični centri ali industrijske cone. Brez spodbujanja naložb za večjo učinkovitost kmetijstva ne bo šlo, sem sodijo tudi preventivni ukrepi v primeru slabših vremenskih razmer, reja živali pa mora postati bolj trajnostna. Narava namreč lahko ponudi veliko, če ji le prisluhnemo.
Brez trgovcev ne bo šlo
Svojo vlogo v teh verigah imajo seveda tudi predelovalci in trgovci. Samooskrba s prehranskimi proizvodi je sicer odvisna predvsem od pridelave in prireje v Sloveniji, drugi deležniki v verigi preskrbe s hrano pa imajo nalogo, da te pridelke oziroma izdelke pripeljejo do končnega potrošnika. Vloga veletrgovcev je vezni člen med pridelovalci in živilskopredelovalno industrijo ter maloprodajo, ki prehrambne proizvode posreduje kupcem. Posredno lahko veletrgovci prispevajo k povečanju samooskrbe, tako da na eni strani poiščejo v Sloveniji pridelana živila in jih na drugi strani primarno ponudijo domači živilskopredelovalni industriji in trgovskim podjetjem. Na ministrstvu še pravijo, da se zavedajo, da trgovci delujejo na enotnem evropskem trgu, kjer velja prost pretok blaga in je možno, da so odkupovalci, ki iščejo določene prehrambne surovine, ki jih primanjkuje, zanje pripravljeni plačati višjo ceno kot domači kupci. »V dolgoročnem sodelovanju med dobavitelji in kupci pa se ta nihanja med rastjo cen in ponudbo blaga izravnajo in omogočajo predvsem nemoteno oskrbo ter s tem stabilnost na trgu,« dodajajo.
