Oblikovanje energetske unije, ki bo usmerjena v zagotavljanje cenovno dostopne energije zapodjetja in potrošnike, zmanjšanje energetske odvisnosti EU in posledično zagotovitev energetske varnosti za državljane ter zeleni prehod in boj proti podnebnim spremembam, je eden od petih glavnih ciljev evropske strateške agende. Države članice so trenutno v fazi posodabljanja celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov (NEPN), krovnih dokumentov za doseganje teh velikopoteznih ciljev. Posodobitve načrtov so med drugim nujne zaradi zvišanja podnebnih in energetskih ciljev in ambicij EU, k temu pa nas silijo tudi geopolitične razmere v zadnjih letih, predvsem vojna v Ukrajini in tudi pandemija covida-19, ki sta dodobra razgalili krhkost globalnih energetskih in tudi drugih trgov. Slovenija je NEPN sprejela februarja 2020, do konca junija letos pa mora v Bruselj poslati osnutek posodobitve, ki ga je treba nato sprejeti do 30. junija 2024. Proces je trenutno v fazi drugega sklopa posvetovanja s splošno in strokovno javnostjo, v okviru katerega pretresajo predlagane usmeritve in cilje na tesno povezanih področjih energetske varnosti, notranjega trga energije, energetske učinkovitosti, razogljičenja ter raziskav, inovacij in konkurenčnosti. Gre za dolgoročni načrt, ki bo ključni instrument za doseganje podnebnih in energetskih ciljev za leto 2030, a je njegov pogled usmerjen celo v leto 2040 in dlje.
Priprava poteka pod taktirko konzorcija za posodobitev načrta, ki ga vodi Center za energetsko učinkovitost pri Institutu Jožef Stefan (IJS), naloga pa je zahtevna, saj Slovenija zaostaja že pri izpolnjevanju ciljev, določenih v prvotnem NEPN, ugotavljajo v konzorciju. Kot je nedavno poudaril minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer, bo treba »zaostanek, ki smo ga v preteklosti pridelali, nadoknaditi«, zato je ključna ambicioznost, saj je zeleni prehod edini način, da zagotovimo kakovostno življenje nam in vsem prihodnjim generacijam. Če je ta proces zelenega prehoda doslej potekal nekoliko v zaledju, se to utegne kmalu spremeniti, saj prehod ne bo mogoč, ne da bi ga državljani izkusili na lastni koži.
100-odstotna samooskrba z elektriko
Dokončni cilji v posodobljenem načrtu sicer še niso določeni, saj jih bodo oblikovali po opravljeni javni razpravi, a so že znani nekateri obrisi, usmeritve in aspiracije. Ena pomembnejših posodobitev se nanaša na energetsko varnost in oskrbo z električno energijo. Če si je Slovenija v prvem NEPN zadala cilj 75-odstotne samooskrbe z električno energijo, so zdaj želje precej bolj smele. V prvem osnutku posodobljenega načrta, o katerem trenutno razpravljajo, je namreč predvideno, da bo do leta 2030 v proizvodnih napravah v Sloveniji proizvedeno najmanj 85 odstotkov električne energije, do leta 2040 pa celo sto odstotkov. Da bi to dosegli, je predvidenih več dodatnih ukrepov, med drugim dodatno izkoriščanje hidroelektrarn oziroma hidropotenciala, v obsegu (največ) 250 gigavatnih ur do leta 2030 ter dodatnih 250 gigavatnih ur do leta 2040.
Dva scenarija, le eden jedrski
Kakšno vlogo bo imela pri doseganju tega cilja jedrska energija, za zdaj še ni odločeno. Jedrska elektrarna Krško bo obratovala do leta 2043, medtem ko je gradnja drugega bloka nuklearke nenadoma znova pod vprašajem. Odločevalci trenutno preigravajo dva scenarija za dosego cilja stoodstotne samooskrbe z elektriko, in sicer prvega, ki temelji na kombinaciji obnovljivih virov energije (OVE) in jedrske energije, ter drugega, v skladu s katerim bo »breme« izključno na OVE. Scenarij, ki vključuje jedrsko opcijo, sicer predvideva, da bi JEK2 zgradili do leta 2040, a je glede na usmeritve pred dokončno odločitvijo, ki jo je treba sprejeti najpozneje leta 2027, treba izvesti »ekonomske in druge strokovne analize«. Vsekakor pa glede na izjave premierja Roberta Goloba kaže, da bodo o tem vprašanju državljani odločali na referendumu, pri čemer se pojavljajo pomisleki, ali je to resnično vprašanje, ki ga bi bilo smotrno dati v roke državljanov. Gradnja JEK2 je namreč po prepričanju mnogih strokovnjakov za slovensko energetsko samooskrbo, če si je želimo, nujna. Tako je izjava ministra Kumra v pogovoru za portal N1, kjer je posredno priznal, da se projekt gradnje JEK2 nekoliko zamika, naletela na buren odziv dela strokovne javnosti in tudi politike.
Na drugi strani se načrtuje popolna opustitev uporabe premoga najpozneje do leta 2033. Gre sicer za cilj, ki ga določa že lani sprejeta Nacionalna strategija za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda. V primeru nezadostnega izkopa premoga bi obratovanje premogovnih enot ustavili že prej. Posledičen izpad bi nadomestili z OVE oziroma s kombinacijo OVE in jedrske energije. OVE so glede na usmeritve tudi odgovor na zmanjševanja odvisnosti od ruskega plina, pri čemer je predvideno razogljičenje oskrbe z zemeljskim plinom na splošno, kjer se uteha išče predvsem v biometanu in vodiku. V skladu z osnutkom posodobljenega načrta, ki je trenutno predmet razprave, bi morali do leta 2030 pri proizvodnji električne energije vsaj 52-odstotni delež zagotavljati OVE, v primeru scenarija brez drugega bloka krške nuklearke pa do leta 2050 celo sto odstotkov.
Veter in sonce
Ker bo v prihodnosti proizvodnja električne energije v veliki meri temeljila na OVE, posodobljeni načrt v trenutni obliki predvideva tudi močno okrepitev proizvodnje iz vetrnih in sončnih elektrarn. V konzorciju so navedli, da je treba prednostno spodbujati postavljanje večjih sončnih elektrarn na lokacijah, kjer dodatna vlaganja v omrežje niso potrebna, ter razvoj na obstoječih stavbah, vključno z večjimi industrijskimi. V skladu z Zakonom o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije je treba spodbujati tudi razvoj »velikih sončnih elektrarn na industrijskih lokacijah, energetski in prometni infrastrukturi, degradiranih območjih idr. v bližini EE-infrastrukture«.
Kar zadeva vetrne elektrarne, naj bi se njihov trenutno skromni prispevek (14 gigavatnih ur) začel povečevati leta 2026, do leta 2030 pa je predvideno izkoriščanje okoljsko sprejemljivih lokacij s potencialom najmanj 120 gigavatnih ur. Predvideva se povečanje proizvodnje na 357 gigavatnih ur, za leto 2040 pa so cilj še bolj velikopotezni. Vse to bo terjalo tudi pospešeno gradnjo sistemov za hranjenje električne energije, pri čemer naj bi imeli prednost črpalne hidroelektrarne in baterijski sistemi. Ne gre pozabiti tudi na birokracijo in predvsem zakonodajo. Kot je nedavno poudarila državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Tina Seršen, izpolnjevanje bistveno bolj ambicioznih podnebnih ciljev EU ne bo mogoče »brez konkretnih sprememb nacionalnega pravnega reda in praks v načinu, kako vodimo postopke umeščanja«. V državnem zboru medtem svojo pot nadaljuje predlog Zakona o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki predvideva določitev potencialnih prednostnih območij za sončne in vetrne elektrarne. Obeta se mu večinska podpora poslancev.
Skratka, vse našteto bo zahtevalohitrejši razvoj tehnologij, infrastrukture in tudi storitev za shranjevanje energije, pa tudi investicije v nove proizvodne enote in omrežje, za to pa bodo potrebne izdatne investicije. Vizijo in ambicije EU, z njo pa tudi Slovenije, bodo morali sprejeti (oziroma jim slediti) tudi slovenski državljani.
