Hči omenjene 91-letne ženske, njene podatke hranimo v uredništvu, je na socialnih omrežjih delila svojo stisko, ko je bila njena mama s precejšnjimi zdravstvenimi težavami po 37 urah čakanja še vedno na urgenci. Le da so jo s hodnika umaknili v tako imenovano opazovalnico, kjer je že ves ta čas ležala v istih oblačilih, priklopljena na infuzijo in kisik.
»Enostavno sem brez besed, po celi Sloveniji so bojda zanjo iskali posteljo, pa ni nikjer možno dobiti prostora. Saj bi jo po vseh teh urah mučenja vzela nazaj k sebi domov, samo doma nimam na voljo priklopa na kisik,« je žalostno povedala hči.
Bolnico so skoraj izgubili
Po njenih besedah se je začelo že z maminim prihodom na urgenco, kamor so jo pripeljali z reševalnim vozilom. Ko je prišla pol ure za njo, je nikjer niso našli. Pošiljali so jo na oddelek, kjer niso nič vedeli, iskala jo je na hodnikih urgence in potem končno našla. »Kakšno organizacijo imajo, saj to je noro. Pet ur sem jo najprej iskala po bolnišnici, da me je na koncu sama poklicala in povedala, kje je. Mama je sicer bolna, dementna pa ni,« še pravi hči.
Ko je potem po 12 urah, z njo je bil na hodniku vedno nekdo od domačih, le prišla do prve obravnave, je v sobi za preglede bila več kot eno uro, čeprav bi bilo dovolj 15 minut. »Tako se nabira minuta za minuto, na koncu pa to postanejo ure in dnevi čakanja. Ni ljudi, ki bi skrbeli, kar pa jih je, so slabo organizirani. Saj ne rečem, delajo kolikor lahko, ampak ta celoten sistem se je sesul.«
In dodala, da jo kot nekdanjo delavko v zdravstvu žalosti in jezi odnos in organizacija dela. »Ko so mamo vmes premikali po hodniku, so ji priprli cevko za infuzijo. Šele čez čas sem opazila, da ji infuzija ne teže, nekaj časa še vljudno prosim, potem pa ti poči film. Šele ko sem odločno opozorila, da ji infuzija ne teče, se je nekdo premaknil, pred tem na lepe prošnje ni bilo odziva.«
Preveč žalostnih zgodb
Po njenih besedah je v tem času, ko ga je preživela z mamo na urgenci, videli veliko žalostnih zgodb, ko predvsem starejši ure in dneve čakajo. »Starejši gospod je prosil, če bi mu lahko pomagali na stranišče. Šele po eni uri se je od nekod prikazal negovalec. Eno uro je čakal, pa saj to je noro. Moja mama je dobila plenico in jo je imela potem nameščeno več kot deset ur. Pacienti so v takih situacijah občutljivi, ranljivi, en lep prijazen nasmeh bi pomagal. A so ga le redko deležni, da o čem več niti ne govorim. Zato besede 'prosim' tukaj ne bom več uporabljala. Si je ne zaslužijo. Pacienti pa se seveda niti ne upajo več nič reči, so nemočni in se dobesedno bojijo,« še pravi.
Človečnosti pri zaposlenih tako po njenih besedah niti ne pričakuje več. Pravi, da ti niti ne dovolijo povedati do konca, kaj želiš, kaj si opazil, za kaj jih prosiš.
»Zgodba moje mame, ki se še ni končala, je samo ena od premnogih. Enkrat se bomo morali upreti, enkrat bo menda dovolj. Danes tukaj čaka mama, jutri bomo mi, pojutrišnjem pa naši otroci. Kje se bo to končalo?« se je spraševala naša sogovornica.
Za komentar smo zaprosili tudi na UKC in so nam odgovorili, da ne morejo natančno odgovoriti ker primera ne poznajo dovolj natančno. So pa še povedali, da jih lahko hči gospe pokliče za dodatna pojasnila, da pa so prepričani, da je ustrezne informacije že dobila od lečečih zdravnikov. »Bolnike, ki ostajajo pri nas zaradi pomanjkanja bolniških postelj v osrednjeslovenski zdravstveni regiji, kljub vsemu zdravimo po najbolj sodobnih smernicah. Čakanje na prosto posteljo ne pomeni zamude pri zdravljenju, ki se začne odvijati že takoj pri nas. Okolje ni vse. Pomembna je vsebina. Seveda pa tako dogajanje pomeni dodatno obremenitev za naše osebje in včasih zaradi tega dodatno upočasnjeno obravnavo novih (ne nujnih) bolnikov. Problem je sistemski in ne lokalen,« je povedal Hugon Možina, vodja internistične prve pomoči na UKC Ljubljana.
Prav tako smo ponovno kontaktirali hči, ki je povedala, da zdaj za njeno mamo ne bodo več iskali proste postelje po Sloveniji in jo bodo obdržali kar v opazovalnici. »Bolje to kot hodnik, tukaj ima vsaj na razpolago mizico, na kateri ima na dosegu roke nekaj vode,« je še dodala hči.
