Elektrifikacijo mobilnosti so pred nekaj tedni odgovorni v Bruslju dobesedno zapovedali: po letu 2035 bo prepovedano prodajati vozila s pogonom, ki v okolje izpuščajo škodljive snovi. A pot do uresničitve bo dolga, kajti upora s strani določenih držav, pa tudi trgov, bo le več. Sodeč po zadnji raziskavi, v Nemčiji prepovedi prodaje bencinskih in dizelskih avtomobilov nasprotujeta kar dve tretjini vprašanih, poleg potencialnih kupcev se »uporu« vse glasneje pridružuje celotna država in njena industrija. Poleg Nemčije je glasna nasprotnica tudi Italija, celo nekaj koncernov vse bolj dvomi o pravilnosti odločitve birokratov.
Pustimo ob strani dejstvo, da so električni avtomobili v tem trenutku pregrešno dragi in ob enem polnjenju zaradi premajhnega dosega le pogojno uporabni. Velika težava nastopi z javno polnilno infrastrukturo, ki je še vedno v povojih, polnjenje baterij pa traja predolgo. Še večji problem je v dejstvu, da stanovalci v večstanovanjskih stavbah in soseskah niti približno ne vedo, kako bi lahko v prihodnje svoja vozila polnili »doma«.
Električarji so še v veliki manjšini
Pa vendar, odgovoren gospodar se pripravlja vnaprej, zato so tudi v Sloveniji že septembra lani pripravili osnutek zakona, ki se ukvarja prav s to težavo: za polnjenje električnih vozil v večjih soseskah naj bi poskrbeli tako imenovani polnilni parki. A pot do te ureditve bo vseeno dolga.
Električna vozila v Sloveniji še vedno veljajo za velike eksote. Sem in tja na cesti opazimo tak avtomobil ali dva, prodajne statistike so električarjem vse prej kot naklonjene. Če si ogledamo prodajo avtomobilov februarja letos, ugotovimo, da je trgovcem uspelo prodati 8179 vozil, od tega pa je bilo le 581 vozil povsem električno gnanih. Torej borih sedem odstotkov prodaje, kar je sicer boljši rezultat kot še pred časom, pa vendarle majhen delež. Za spremembe zakonov in prakse imajo sicer odgovorni še nekaj let časa.
Kaj torej za zdaj predvideva osnutek zakona? Akcijski načrt predvideva različne spodbude za prehod na alternativna goriva že do leta 2030 in s tem povezano vzpostavitev ustrezne infrastrukture. Če se osredotočimo samo na elektriko (načrt seveda ne pozablja na vodik, biogoriva, sintetična goriva, utekočinjeni naftni plin ...), naj bi elektrooperater v sodelovanju z upravljavci javnih cest ter s pristojnimi državnimi in lokalnimi organi pripravil načrt primernih lokacij polnilnih parkov, kjer bo dovolj parkirišč in bo mogoče na hitrih polnilnicah visokih moči ustrezno napolniti električni avtomobil.
Polnilni parki bodo namenjeni v prvi vrsti vozilom javnih služb, prebivalcem večstanovanjskih stavb, ki nimajo možnosti polnjenja v stavbah ali neposredni okolici, sistemom deljenega lastništva avtomobilov, zaposlenim v javnih ustanovah, uporabnikom javnih parkirišč in podobno.
Pametni polnilni parki za vse, predvsem prebivalce blokovskih naselij
Elektrooperater naj bi pri tem upošteval prometne tokove, razpoložljivosti zemljišč, že obstoječo polnilno infrastrukturo in podobno. Posebej naj bi pazili na največjo dovoljeno razdaljo med posameznimi polnilnimi parki. Polnilnice bodo morale biti seveda »pametne«, kar pomeni, da se bodo prilagajale intenzivnosti polnjenja celotnega sistema.
Za načrtovanje bodo soodgovorne tudi občine, polnilni parki pa bodo namenjeni v prvi vrsti vozilom javnih služb, prebivalcem večstanovanjskih stavb, ki nimajo možnosti polnjenja v stavbah ali neposredni okolici, sistemom deljenega lastništva avtomobilov, zaposlenim v javnih ustanovah, uporabnikom javnih parkirišč in podobno.
Da bi ta cilj dosegli na milo ali silo, je vidno še iz enega člena osnutka zakona: ta namreč pravi, da »če je to nujno potrebno zaradi vzpostavitve mreže javno dostopne polnilne infrastrukture, se nepremičnine lahko razlasti ali obremeni za namen vzpostavitve polnilnega parka«. Občine in država na drugi strani pa bodo dolžne dati na voljo zemljišča. Od sklenitve posla bodo imeli izvajalci na voljo tri leta, da vzpostavijo delujoči polnilni park, sicer mora izvajalec zemljišče vrniti.
Denar bo prišel iz naših žepov
Celotni projekti pa se bodo financirali tudi iz prispevka za spodbujanje prehoda na alternativna goriva v prometu in prihodkov od zakupa priključnih zmogljivosti za polnilna mesta. Prispevek naj bi plačevali vsi, fizične ali pravne osebe, na katere je registrirano motorno vozilo. Plačevali ga bomo ob registraciji oziroma podaljševanju registracije vozila, v kolikšni višini, pa še ni znano. Zakon sicer predvideva kriterije za določanje prispevkov: za motorna kolesa bo to delovna prostornina motorja, za osebna vozila emisije ogljikovega dioksida v gramih na prevoženi kilometer, za tovorna vozila pa njihova največja dovoljena masa. A bodo po žepu udarili tudi lastnike brezemisijskih vozil. Njihov letni prispevek bo obračunan v enaki meri kot za vozilo enake kategorije, ki spada v najnižji emisijski razred za obračun prispevka. Polnjenje v polnilnih parkih tudi ne predvideva nobenih registracij ali »včlanitev«, ampak bo plačljivo z običajno bančno kartico ali drugimi brezstičnimi plačilnimi sredstvi.
