Finančna uprava RS (Furs) se je na Oglaševalsko razsodišče pritožila glede oglaševanja ugodnejšega obdavčenja v Bosni in Hercegovini (BiH) in pomoči pri ustanavljanju storitvenih podjetij v tej državi za namene davčne "optimizacije", je razvidno iz sklepa, ki ga je STA poslal Snežič. Furs ocenjuje, da gre za zavajajoče oglaševanje, ki ga prepoveduje tudi slovenski oglaševalski kodeks, ter da je takšna oglaševalska praksa v nasprotju z določili zakona o varstvu potrošnikov. V argumentaciji je med drugim navedel, da gre za oglaševanje, ki lahko zaradi svoje zavajajoče narave z veliko verjetnostjo vpliva na ekonomsko obnašanje podjetij, pri čemer so informacije oglaševanja sporne in vprašljive z vidika zagotavljanja učinkov, ki jih obljublja.
Snežič je medtem Fursove očitke o zavajajočem oglaševanju v celoti zavrnil kot neutemeljene. Zatrdil je, da njegova družba v oglasih navaja izključno preverljiva dejstva o ugodnejši davčni obravnavi in drugih vidikih poslovnega okolja, ki izhajajo iz davčnih in drugih predpisov BIH, zato ta niso v ničemer zavajajoča. Furs je pozval, naj v primeru, da mu ne ustreza, da so v BIH davki bistveno nižji, pripravi predlog o znižanju davkov, ne pa da "davčne svetovalce, ko z oglasi ozaveščajo, v kateri državi so davki nižji od slovenskih in katera država zagotavlja najboljše poslovno okolje za poslovanje", želi onemogočiti.
Oglaševalsko razsodišče je ocenilo, da se pritožba v prvi vrsti nanaša na presojo o tem, ali je oglaševanje storitve davčnega svetovanja na področju ustanavljanja podjetja v tujini z etičnega vidika sporno sama po sebi. Pri tem poudarja, da se slovenski oglaševalski kodeks ukvarja z vsebino in obliko oglaševanja, ne pa s pogoji poslovanja ali z izdelki oz. storitvami, ki so predmet oglaševanja. Ali je oglaševanje izdelka ali storitve dopustno, je v prvi vrsti v pristojnosti regulatorja in stvar veljavnih predpisov, so zapisali v sklepu.
Poleg tega se Fursove navedbe po presoji razsodišča v prvi vrsti nanašajo na domnevne kršitve veljavne zakonodaje s področja varstva potrošnikov ter drugih predpisov, ki v Sloveniji urejajo področje davkov. Oglaševalsko razsodišče ocenjuje, da iz navedb v oglasih, ki so predmet pritožbe, ni mogoče razbrati neposrednih kršitev slovenskega oglaševalskega kodeksa. Ker pa vseeno dopušča možnost, da gre pri navedbah v oglasih za kršitev slovenskih predpisov, je odločilo, da postopek presoje prekine, saj da je presoja konkretnega oglaševanja in oglaševanih storitev v prvi vrsti v domeni pristojnih državnih organov.
