Športni dogodki so v Sloveniji po navadi dobro obiskani. Razumljivo je sicer, da so nekateri bolj priljubljeni, drugi manj, za tretje pa večina potencialnih gledalcev niti ne ve, da so na sporedu. A če komurkoli nekdo omeni Planico, ga ni Slovenca, ki si ne bi pred oči priklical cel skupek skakalnic, prepolne tribune in okolico glavne arene, kjer navija in z zastavami maha po nekaj deset tisoč gledalcev. Podobno so si narisali tudi organizatorji letošnjega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju. Predvsem skoki naj bi bili v ospredju in naj bi ponesli ime Slovenije in Planice še dlje v svet. Privabili naj bi največ gledalcev, domačih in tujih. A zdaj se je izkazalo, da je obojih skoraj samo za vzorec. Razlogov je kar nekaj, na nekatere med njimi pa tudi organizatorji niso in ne morejo vplivati.
Letošnji izkupiček tako finančno kot glede števila gledalcev bo precej manjši od pričakovanega. Končne ocene bodo seveda organizatorji prodali po koncu tekmovanj, za primerjavo pa navedimo, da so leta 2015 na enakem svetovnem prvenstvu v Falunuprodali 228.000 vstopnic, v Lahtiju leta 2017 so celo pol leta pred tekmovanju prodali 50.000, en teden pred odprtjem pa še 160.000 vstopnic. V Seefeldu leta 2019 si je tekmovanja ogledalo več kot 200.000 gledalcev. V Planico in okoliške kraje, kjer potekajo nordijska tekmovanja, pa so želeli zvabiti od 100.000 do 150.000 gledalcev. Številke bodo zdaj veliko manjše od načrtovanih.
Prvenstvo, ki ima 16 milijonov evrov veden proračun, je gledalce med drugim presenetilo z zasoljeni cenami vstopnic in ponudbe na samem prizorišču. Vstopnica za stojišče 64 evrov, sedišče na tribuni 100 evrov, pol litra vode 3,50 evra, hot dog osem evrov, porcija svinjskih rebrc pa kar 18 evrov. Pivo, ki so ga nekoč točili »na veliko«, stane pet evrov. Cene, ki so še tiste obiskovalce, ki so sploh prišli pod Ponce, dobesedno prestrašile.
Zakaj so gledalci ostali doma
A zakaj so vseeno gledalci ostali doma, saj so se organizatorji potrudili in zgledno organizirali potrebno logistiko, nad katero so navdušeni tekmovalci in tudi tisti, ki se odločijo priti na tekmovanja? »Danes nič ni več samoumevnega. Računati na dober obisk samo zato, ker je bilo nekoč v Planici tako rekoč vedno veliko ljudi in je veljala za pravi slovenski praznik, je iluzorno. To, da so gledalci ostali doma, je odraz stisk ljudi v vsakdanjem življenju. Finančni izdatek je preprosto previsok glede na celotne razmere v družbi,« pravi Aljoša Bagola, predavatelj in marketinški strokovnjak. Po njegovo se je letošnje svetovno nordijsko prvenstvo tudi zaradi tega spremenilo v luksuzni dogodek, ki pa si ga najširša množica potencialnih gledalcev ne more niti ne upa več privoščiti. »Računajte na ves denar, med tednom bi si morali vzeti dopust … Tega si danes ljudje ne morejo več privoščiti. To je po svoje žalostno, saj se je, verjamem, organizator potrudil in vložil veliko dela v celoten dogodek, objekti so vrhunski, organizacija tudi, na to smo kot Slovenci lahko ponosni.« A tukaj se vse skupaj tudi konča. Avtomatizem dobre obiskanosti Planice letos v tem primeru ni deloval. Šaljivci bi rekli, da se lahko z najbolj obiskanim delom planiškega dogodka pohvali le še VIP-predel.
Vsa krivda ni le pri organizatorjih
Kot omenjeno, je pomanjkanje gledalcev tudi neke vrste podzavestni odziv gledalcev, ki že ob obisku trgovine zgroženo opazujejo cene. »To je torej tudi odziv in neke vrste protest proti profitnim težnjam. Psihologija množic se odraža na vseh ravneh življenja. Podobne odzive opažamo tudi drugje po svetu in celo v glasbi. Koncert Brucea Springsteena s predragimi vstopnicami se je 'sfižil' – in govorimo o nekom, ki je bil dolga desetletja neke vrste predstavnik delovnih ljudi. Trend je torej očiten,« meni Bagola.
In žalostno delujejo prazne tribune, ko postane obisk take športne prireditve luksuz. Podobno namreč velja za druge turistične kapacitete. Hoteli v Sloveniji, posebej v Kranjski Gori, so še solidno zasedeni, velik minus pa bodo imeli zasebni ponudniki prenočišč.
Steklene krogle nima nihče
Bagola verjame, da so se organizatorji dobro potrudili pri reklamiranju dogodka tako v tujini kot tudi doma. »Veliko je treba vložiti v promocijo, pravilo nekako pravi, da polovico tega vloženega denarja sicer vržeš skozi okno. A kaj, ko nikoli ne veš, katero polovico.« Zato tudi on upa, da bo primer Planice dobra šola za druge organizatorje večjih prireditev, da bodo prilagodili svoja pričakovanja dejanskim razmeram, v katerih ljudje živijo. Tukaj je Planica padla na celi črti in je postala le bolj vidna žrtev protesta ljudi proti trenutnim razmeram v celotni družbi. A vseeno upa, da se bo slika spremenila že na tekmah poletov, ko naj bi veljale tudi drugačne cene.
Za te težave je seveda nehvaležno in nepošteno s prstom kazati le na nekaj ljudi, a dejstvo je, da so se stvari lotili z nekaj preveč samoumevnosti in željo po zaslužku. Kar ni po svoje nič narobe, le da se bodo morali organizatorji zdaj zavedati, da se bodo morali prilagoditi celotnim razmeram v slovenski družbi. Planiški so to spoznali na precej boleč način.
