A kje so omejitve? Kje prostor za otroško igro ni primeren, kdaj je animator, zaposlen na študentsko napotnico, premlad za nekajurno varstvo več otrok in ali je želja po dobičku kakorkoli omejena s pogoji zagotavljanja varnosti? Če iščemo vsakodnevno otroško varstvo, so pravila jasna. In kako je pri tovrstnih zabavah? Ali pravila sploh obstajajo?
Ko gre za otroke, veljajo zelo visoki standardi. Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca jasno določa pogoje za varno okolje, opremo, igrala, igrače, celo ozračje, enako tudi deklaracije igral in igrač po slovenskih standardih v dnevnem varstvu. Kdo skrbi, da so naši otroci na varnem in zaščiteni na nekajurnih organiziranih zabavah v gostilnah? Kako varni so igrala, po katerih plezajo, vodni tobogani, po katerih se spuščajo, igrače, s katerimi se igrajo, in kakšna znanja in prostojnosti ima tisti, ki našega otroka v teh štirih urah varuje? Kdo preverja normative in ali sploh obstajajo?
Določila za igrače, ne za ljudi
Določil, priročnika, zbranih usmeritev ali omejitev, ki bi urejale področje organizacije rojstnih dni, ki zajema tudi varovanje otrok, ni. Nikjer ne piše, kdo lahko oz. ne sme v svojo ponudbo umestiti organiziranega praznovanja z animacijo in varstvom, nihče ne ureja kakovosti ponujene vsebine in še več, nihče in nič ne predpisuje potrebnih strokovnih znanj tistega, ki skupino animira oz. varuje. Za potrditev naše raziskave in dodatna pojasnila smo se obrnili na različne državne inšpektorate ter Urad vlade za komuniciranje s prošnjo, da nas napotijo na ustrezne in primerne ustanove. Odgovor smo do konca redakcije prejeli le od tržnega inšpektorata. Tržni inšpektorat je sicer sodeloval pri pripravi priročnika za skrbnike in lastnike otroških igrišč Varno otroško igrišče, ki ureja nekaj področij, ki smo jih preverjali. Kot so pristojni na inšpektoratu pojasnili, njihovi inšpektorji preverjajo le opravljanje registrirane dejavnosti ter izdajanje računov za opravljene storitve. Varnost otroških igral, ki so v primeru javnega otroškega praznovanja v javni rabi, ureja Zakon o splošni rabi proizvodov (ZSVP-1), ki določa, da mora proizvajalec zagotoviti, da proizvod (kot je npr. otroško igralo) v normalnih ali realno predvidljivih pogojih uporabe, vključno s svojo življenjsko dobo, ne predstavlja nikakršne nevarnosti, oziroma samo minimalno nevarnost, ki jo pristojni ob primerni uporabi proizvoda ocenijo za sprejemljivo in skladno z visoko ravnjo varnosti in zdravja oseb. To pomeni, da morajo zahteve ZSVP-1 izpolnjevati tako igrala, ki jih proizvajalci ali trgovci prodajajo, kot igrala, ki jih posamezniki ali ustano ve ponujajo v okviru opravljanja poslovnih dejavnosti. Za urejenost, varnost in pregled otroških igral v uporabi so odgovorni lastniki oziroma nosilci poslovne dejavnosti, v okviru katere se ponuja otroška igrala. Pristojnosti nadzora ima tudi Tržni inšpektorat RS. Podobno je z igračami, uporabljenimi za organizirane otroške animacije, za katere veljajo zahteve Uredbe o varnosti igrač, nadzor opravlja tudi Zdravstveni inšpektorat RS.
In vsebina?
Vsebine nihče ne preverja. Ta ni predpisana niti nima določenih standardov, pojasnjuje uspešen organizator otroških zabav, ki sicer ne želi biti imenovan. »Kako bi jih sploh lahko predpisali?« priznava, a dodaja, da trg sam skrbi za to, da svojo ponudbo obdržijo zaupanja vredni ponudniki. »Veliko posameznikov, ki je svojih pet kvadratov izkoristilo za to dejavnost, a hkrati ni ponudilo otrokom nobene v sebine, nobene dodane vrednosti, je tako ›odfrčalo‹. Staršem je kmalu jasno, da tega za svoj denar ne želijo, čeprav gre za ugodne ponudbe.« Prepričan je, da je to delo, ki ga nujno moraš opravljati s srcem, če pri njem želiš uspeti, hkrati za to potrebuješ ustrezno ekipo, s katero sodeluješ. A tudi pri tem formalnopravno nisi omejen nič bolj kot pri zaposlovanju drugega kadra, npr. gostilniškega, priznava.
»Mojega otroka je pazila osnovnošolka«
Dejstvo, da omejitev pri zaposlovanju kadra v namen animacije otrok ni, je skrb vzbujajoča. Čeprav gre pri tovrstnih zabavah navadno le za nekajurno animacijo, ta navadno zajema tudi varstvo, saj starši otroke prepustijo v skrb animatorjem. Ti so mnogokrat mladoletni dijaki, zaposleni s študentsko napotnico, ali posamezniki brez ustrezne izobrazbe. No, saj niti ni določeno, kakšna izobrazba bi sploh bila ustrezna. Za posredovanje vprašanj in dilem smo prosili tudi Urad vlade za komuniciranje, vendar odgovore še čakamo. V javnem zavodu Tehnopark Celje, kjer prav tako prirejajo otroška praznovanja, so na vprašanje, ali jih pri organiziranju omejujejo ali usmerjajo kakršnikoli javno predpisani normativi, odgovorili le, da izvajajo praznovanja rojstnih dni za osnovnošolske otroke, torej od šestega leta. »Praznovanje traja 120 minut, največje dovoljeno število udeležencev je petnajst.« Kot so pojasnili, sta na praznovanju prisotni dve odrasli osebi, ki sta zaposleni v Tehnoparku. Dodali so še, da imajo urejeno tudi zavarovanje odgovornosti. Otroci so na svet poslani s slabšo presojo o tem, kaj je varno in kaj ne. Tvegajo, hodijo po robu, stokrat padejo in se poberejo. Preizkušajo svoje meje in se tako učijo. Odgovornost staršev pa je, da poskrbimo za varno okolje, varno igro, varne pripomočke in zaupanja vredne ljudi, ki otroke varujejo.
