Pred tremi leti so se pojavili posnetki, iz katerih je razvidno kričanje in upiranje otrok ob odvzemu materi. Odvzem v prisotnosti socialnega izvršitelja, policistov in socialnih delavk naj bi trajal več ur, pri čemer naj bi izvršitelj postopek želel prekiniti, a naj bi sodnica v telefonskem klicu vztrajala, da izvršbo konča.
Nadzor nad primerom sta nato opravili tudi socialna inšpekcija in ljubljansko okrožno sodišče, v postopku pa nista ugotovila nepravilnosti. Ustavni sodniki ustavne pritožbe matere niso sprejeli v obravnavo oziroma so jo zavrgli, saj so ocenili, da za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev.
Sodišče je tako pred nekaj meseci otroke dokončno dodelilo očetu, prepovedalo je tudi vsakršne stike otrok tako z materjo kot sorodniki po njeni strani. Otroci so v zadnjih mesecih večkrat poskusili pobegniti, nazadnje naj bi splezali čez balkon in z vlakom pobegnili k mami 40 kilometrov stran, kamor naj bi prispeli ob enih ponoči.
Razburil pa je tudi primer s podružnične osnovne šole Birčna vas pri Novem mestu, ki sicer spada k osnovni šoli Šmihel. 15. februarja je namreč tam mrgolelo policistov in drugi uslužbencev, po naših neuradnih informacijah pa so iz šole odpeljali eno od učenk, pri čemer naj bi ob zaključku šolskega dneva starše o tem obvestili policisti.
Novomeški policisti so pozneje potrdili, da so posredovali zaradi zaščite žrtve kaznivega dejanja – izvajali so namreč aktivnosti zaradi suma uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Drugih podrobnosti zaradi zaščite otrok in varovanja zasebnosti niso razkrili, so pa pojasnili, da je bil otrok, ki so ga zaščitili, žrtev kaznivega dejanja.
Tveganje ogroženosti
Pri obeh navedenih primer v oči bode prisotnost policije. Kot so nam pojasnili na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije (SCSD), »policija zagotavlja pomoč strokovnim delavcem centra za socialno delo (CSD) na podlagi pisnega zahtevka za asistenco«. V tem zahtevku morajo biti navedeni razlogi, zakaj je njihova pomoč potrebna. »V večini primerov strokovni delavci zaprosijo za asistenco zaradi visokega tveganja ogroženosti otroka v postopku odvzema ali utemeljeni nevarnosti, ki so ji v postopku izpostavljeni strokovni delavci,« so nam povedali.
Sicer pa že v samem procesu načrtovanja odvzema otroka strokovni delavci centrov za socialno delo »sodelujejo z vsemi institucijami, ki jih prepoznajo kot ključne pri izvedbi odvzema, da bo ta za otroka najmanj obremenilen«. Običajno so to poleg policije še izvršitelj, vrtec, šola, zdravnik ali reševalna služba, tolmač in podobno.
Imajo protokol
»Zaradi izjemne zahtevnosti odvzema otroka je bil na Vrhovnem sodišču RS v sodelovanju z različnimi institucijami sprejet tudi protokol priporočenega ravnanja in sodelovanja pri odvzemu otrok v izvršilnih postopkih. Sprejeti protokol predstavlja delovni pripomoček za boljše razumevanje okoliščin, pomembnih za izpeljavo odvzema otroka na način, da se čim bolj zavaruje otrokovo korist,« pojasnijo na SCSD.
Kadar odredbo za odvzem otroka v izvršilnih postopkih izda sodišče, v njej določi tudi institucije, ki postopek vodijo, in tiste, ki pri odvzemu otroka sodelujejo. »Odvzem otroka mora biti izpeljan strokovno, odgovorno in z vso skrbnostjo ter subtilnim pristopom vseh udeleženih. Ključno je, da poskrbimo, da so vsa dejanja pri odvzemu kar najmanj obremenjujoča za otroka. Skrb za preprečevanje vsakršne travmatizacije in viktimizacije otroka je glavno vodilo vseh, ki so vključeni v načrtovanje in izvedbo neposrednega odvzema otroka.«
Vsak je drugačen
Ob tem pojasnijo definicijo strokovne osebe (v večini primerov je to strokovni delavec oziroma delavka CSD). Strokovna oseba je tista, »ki otroka razbremenjuje skrbi, zmanjšuje njegove stiske, mu daje pojasnila glede nujnosti odhoda, mu nudi podporo, otroka tolaži, mu omogoči, da spregovori o svojih strahovih, skrbeh, bremenih, odgovarja na njegova vprašanja, pri čemer mora skrbeti, da se mu ne obljublja nečesa, kar je nerealno in ni verjetno, da se bo lahko izpeljalo. Zelo pomembno je, da se ne razvrednoti otrokovih staršev, da se ga informira (o tem, kam bo nameščen, kako bodo urejeni stiki s starši, o njegovi bližnji prihodnosti ...). Prav tako ga razbremenjuje njegovih skrbi za starše. V primeru, da gre za dojenčka, skrbi za njegove osnovne biološke potrebe in varnost«.
Ukrepi za varstvo koristi otroka so lahko začasne odredbe, nujni odvzem otroka, ukrepi trajnejšega značaja. Ukrepe za varstvo koristi otroka izreka sodišče, če ugotovi, da je otrok ogrožen. CSD je lahko predlagatelj ukrepa ali udeleženec v postopkih na sodišču in oziroma ali sodišču poda svoje mnenje. Vsak odvzem otroka je edinstven, zato CSD v vsakem primeru ugotavlja, »ali so okoliščine take, da je ogrožen zdrav psihičen in fizičen razvoj otroka in je zato otroka nujno namestiti drugam«.
Zloraba večinoma v družini
Kdaj pa otrok velja za ogroženega? Če je že utrpel škodo, oziroma je zelo verjetno, da jo bo. »Večinoma gre za primere, ko je otrok žrtev nasilja v družini ali pa gre za zanemarjanje otroka. Starši naj bi otroku oziroma otrokom zagotavljali celostno skrb ter varno, ljubeče in spodbudno okolje. Dejstvo je, da je zloraba otrok prisotna večinoma v družini. Podatki UNICEF-a iz leta 2017 kažejo, da so na globalni ravni približno trije od štirih otrok med drugim in četrtim letom starosti (do 300 milijonov otrok) deležni vzgoje z nasiljem,« povedo na SCSD.
CSD lahko po zakonu izvede nujni odvzem otroka brez vnaprej pridobljenega sklepa sodišča, »ko gre za tako hudo ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom staršem. V roku 12 ur od nujnega odvzema mora center za socialno delo pristojnemu sodišču posredovati predlog za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka«.
V nujnih odvzemih otroka staršem »otroka namestijo v krizni center, v rejniško družino ali v zavod, še preden sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. V primerih, ko otrok potrebuje zdravniško pomoč in obravnavo, je hospitaliziran. CSD lahko pri dejanju takojšnjega odvzema otroka staršem nudi pomoč policija«.
Prej omenjenih 12 ur je kratek rok, pravijo na SCSD, in pogosto velik izziv za strokovne delavce, »saj morajo v tem času v prvi vrsti poskrbeti za otroka in zanj najti ustrezno namestitev. V sistemu žal primanjkuje rejniških družin in namestitvenih programov za otroke, ki potrebujejo specialistično pomoč in podporo, zaradi kombinacije motenj, težav v duševnem zdravju in podobno«.
Številke so neznanka
Do statističnih podatkih o odvzemih otrok na letni ravni se ni ravno preprosto dokopati. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so nam povedali, da imajo od pričetka uporabe Družinskega zakonika »pristojnost za izrek ukrepov za varstvo koristi otrok, kamor sodi tudi odvzem otroka staršem, okrožna sodišča« in da podatkov o tem, koliko je bilo odvzetih otrok, nimajo. Obrnili smo se tudi na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kjer pa so nam pojasnili, da nimajo zakonske podlage za vodenje tovrstne evidence.
