Alenki, upokojeni ravnateljici in učiteljici, je bila že v otroštvu diagnosticirana neozdravljiva bolezen – Morquio sindrom – polisaharoza IV. Ta ji že celo življenje najeda sklepe, kosti in hrustanec, ki razpadajo, zaradi česar trpi za groznimi bolečinami. Že s sestro, ki je trpela za enako boleznijo in je umrla v hudih bolečinah, sta se na glas pogovarjali o tem, da bi, ko bo tako daleč, odšli neboleče in hitro ... »Sestri žal ni bilo dano, da bi se lahko poslovila brez bolečin. Takrat je trpela najbrž za vse nas,« je dejala Alenka. Toda pika na i za dokončno odločitev za evtanazijo je bila huda okužba nog, ko ji je dobesedno razžrlo levi kolk in stegensko kost, nato pa težki operaciji, ki sta sledili, in vseskozi neznosne bolečine. »Takrat sem rekla, sedaj pa je dovolj,« je jasna Alenka, sicer ženska, ki še vedno izžareva neizmerno življenjsko voljo, a bolečine in tegobe, ki jih ima zaradi bolezni, so prehude.
Pred leti sta želela oditi oba
Marijan, ki je z njo v dobrem in slabem, dobrih 40 let, je celo pred petimi oz. šestimi leti razmišljal, da bi odšla oba. »Čeravno sem relativno zdrav in nimam nobenih izvidov oz. kake težke bolezni – razen da preventivno jemljem cel kup tablet, ki so mi jih zdravniki predpisali že pred časom – sva načrtovala, da odideva skupaj in da se drživa za roke do zadnjega diha. To sem povedal mojemu vnuku, in sicer z besedami, da greva v Švico. Vnuk je bil presrečen, misleč, da smo našli dobrega zdravnika, ki bo Alenko pozdravil. Potem pa sem mu dejal, da gre za odhod brez vrnitve. In takoj mu je bilo jasno. V trenutku je odšel ven, se pošteno razjokal in prišel nazaj ter me stisnil k sebi rekoč: 'Dedek, nikamor! Tega ti ne dovolim, mi smo tudi tvoji! Ti pa si naš, ne boš šel!' Druga 'ovira' pa je bila moja hčerka, ki je prav tako takoj rekla, da tega ne smem storiti. In moral sem jima obljubiti, da bom ostal. Živim zaradi njiju …,« je opisal Marijan, ki Alenko neizmerno ljubi, kar je mogoče videti na vsakem koraku. V času pogovora ji vsake toliko ljubeznivo seže v roko.
»Najbolj si želim, da mine bolečina«
»Vesela ravno nisem, sem se pa odločila, da bom sedaj dala sebe na prvo mesto. Da bom zares postala egoistka, kar sicer v življenju nisem bila. In med drugim se mi dogaja, da je pravzaprav zelo težko biti egoist, predvsem do ljudi, ki jih imaš rad in s katerimi si preživel toliko let svojega življenja,« s cmokom v grlu prizna sicer pogumna Alenka in nadaljuje: »Najbolj si želim, da mine bolečina. Telo si me je že preveč podredilo, posebej odkar več ne plešem. Vidim, kako veliko mi je to pomenilo. Ples obdrži gibčnost – telesno in umsko.« Marijan pa je veselo dodal, da sta, dokler sta lahko, uživala v plesu in da sta znala plesati celo 10 različnih vrst plesov.
»Še ne bi malo ostala pri meni?«
»Želim, da me ni, da postanem nič in da sem nekje v popolni tišini, miru. Nočem več razmišljati o reinkarnacijah in ne vem, o čem vse sem prebirala. Ugotovila sem, da ko se enkrat odločiš za slovo, je to tisto, kar je treba narediti. In niti slučajno si ne želim, da bi se moja duša vrnila …,« je iskrena Alenka.
Predsednica Združenja za dostojno starost Srebrne niti Biserka Marolt Meden je povedala, da je t. i. predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja spisan v končni obliki. Kmalu bodo začeli zbirati podpise volivcev, kar bo trajalo 60 dni. Podpise bo mogoče oddati tudi po elektronski pošti. Za vložitev v zakonodajni postopek bo treba zbrati približno 5.000 glasov. Nato pa bodo o predlogu odločali poslanci: »Če bodo poslanci prepoznali dobronamernost predloga zakona, bi lahko bil sprejet še letos.«
Čeprav je Marijanu izredno težko, pravi, da jo pri odločitvi o prostovoljnem in dostojanstvenem odhodu podpira. »Ne morem biti takšen egoist, da bi gledal samo nase in da bi žena Alenka še naprej trpela muke, ki jih nikdar nikomur ne bi privoščil. Pravzaprav bom srečen zanjo, ko se bo rešila strahotnih bolečin, čeravno sam ob tem doživljam hudo trpljenje. Tega, kar doživljam v svoji notranjosti, ne morem nikomur povedati oz. opisati,« je vidno ganjen dejal in nadaljeval: »Vse skupaj doživljam različno. Ljudje smo takšne narave, da nismo vsak dan enake volje in enako dojemljivi za vse. Rekla pa sva, da je res ne bom več pri tej odločitvi oviral. Moje žene ne bi bilo že leto dni, kajti že takrat je bila pripravljena oditi, a nisem mogel biti tiho. Takrat sem ji rekel: 'Še ne bi malo ostala pri meni?!' Pa je na kratko rekla: 'Bom!' Takrat sem bil dejansko malo egoist.«
»Morda takrat še sama nisem bila povsem pripravljena na ta korak. Dobro, da si me še malo zadržal,« je pripomnila Alenka, hkrati pa poudarila, da je sedaj trdno prepričana in da je nič več ne more odvrniti od tega. Kot pravi, se v družini odkrito pogovarjajo o tem: »Smo na takšni stopnji, da smo temu dorasli. Tudi vnuka bolje razumeta te stvari, saj jima je vmes umrla babica. Ob tem sta doživljala, kako se umira počasi in v bolečinah, v demenci ... Sicer pa sem vesela, da smo dosegli to stopnjo. Čeravno najbrž oba z Marijanom jočeva znotraj sebe … Po resnici povedano najbrž vsi, ki smo vpleteni, komaj čakamo, da se zgodba zaključi, da se poslovim in začnejo živeti tako, kot se pač živi. Zavedam se, da človeka enostavno ne moreš kar izbrisati iz življenja. Zdi se mi pa, da je ljubezen tista, ki obdrži vezi tudi takrat, ko eden od partnerjev odide. Vedno je en prvi.«
»Dokler bom živ, bo Alenka z menoj«
Marijan pa je med drugim še pojasnil, da na evtanazijo gleda tudi z drugega kota: »V Sloveniji je vsako leto nekaj desetin samomorov, ki jih ljudje opravijo na več ali manj grozovite načine, z velikimi bolečinami. Ampak nobeden od teh načinov ni neboleč kot pri evtanaziji. Brez vsake bolečine bo zaspala …«
Kot sicer pravi Alenka, datuma ne bo izdala, bo pa se odhod v Švico zgodil kmalu, konec tega meseca ali v začetku prihodnjega. Načrtujeta, da se bosta z Marijanom do njenega zadnjega diha držala za roke. »Seveda sem se težko sprijaznil s tem. Toda ko vidiš svojega dragega in ga spremljaš desetletja, kako živi s to boleznijo ... Alenka je bila invalidka, že ko sva se spoznala. Toda za invalidnost se nikdar nisem zmenil. Pomembno mi je bilo, kakšen človek je, kakšno srce ima. Našla sva se dva ta prava za skupaj. Za konec še dodam, da bova ostala povezana. Kako in na kakšen način, pa sedaj ne bom razkril, a dokler bom živ, bo Alenka vedno z menoj.«
