Novice Svet24

NIJZ

ZZZS

ZZZS

Izdatki za nadomestila za začasno zadržanost od dela, ki se krijejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zlasti od druge polovice leta 2015, izjemno naraščajo. Če so leta 2013 ti izdatki znašali 224,7 milijona evrov, so leta 2017 znašali že 314,7 milijona, leta 2020 so znašali 444,2, leta 2021 497,7 milijona evrov in leta 2022 že 713,6 milijona evrov, torej trikrat več kot pred osmimi leti. Glede na leto 2021 izkazujejo 43,4-odstotno povečanje oziroma so večji za 215,8 milijona evrov. Kot pojasnjujejo na ZZZS, so na takšno povečanje vplivale predvsem epidemiološke razmere. Odhodki nadomestil iz razloga izolacije zaradi covida-19 so leta 2022 namreč znašali že 191,9 milijona evrov in so v primerjavi z letom 2021 skoraj enkrat večji. Poleg tega je sprememba Zakona o delovnih razmerjih s skrajšanjem števila dni, ki gredo v breme delodajalcev, lani prinesla dodatnih okvirno 33 milijonov evrov obremenitev ZZZS. K temu niso prišteti izdatki, ki jih za bolniške odsotnosti do 20 delovnih dni namenjajo delodajalci.

Razlogi

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) iz leta 2019 je najpogostejši razlog začasne nezmožnosti za delo bolezen (70 odstotkov), sledijo poškodbe zunaj dela (od 13 do 14 odstotkov), poškodbe pri delu (od pet do šest odstotkov), nega ožjega družinskega (pet odstotkov), poškodbe po tretji osebi zunaj dela (od enega do dveh odstotkov), spremstvo (en odstotek), drugi razlogi pa nimajo večjega vpliva na zdravstveni absentizem. Številne mednarodne raziskave so pokazale, da na stopnjo zdravstvenega absentizma in povprečno trajanje odsotnosti z dela vplivajo številni dejavniki. Zanimiva so dognanja, da se absentizem s starostjo zmanjšuje, kadilci so odsotni več kot nekadilci, več absentizma je pri pomanjkanju telesnih aktivnosti. Dolgotrajno odsotnost zaznamujejo predvsem demografski dejavniki, kronične bolezni zaposlenih in vrednote zaposlenih.

Dvanajstletna bolniška odsotnost

Zanimiva so dognanja, da se absentizem s starostjo zmanjšuje, kadilci so odsotni več kot nekadilci, več absentizma je pri pomanjkanju telesnih aktivnosti. Dolgotrajno odsotnost zaznamujejo predvsem demografski dejavniki, kronične bolezni zaposlenih in vrednote zaposlenih.

Za kako veliko težavo gre, pokaže tudi podatek o izgubljenih delovnih dneh zaradi bolniške odsotnosti. Leta 2022 smo tako izgubili okoli 16 milijonov delovnih dni oziroma kar 17,2 dneva na vsakega od 930.000 delovno aktivnih Slovencev. Skrb vzbujajoče je predvsem to, da se povečuje število dolgotrajnih bolniških odsotnosti. Če je bilo leta 2020 število ljudi, ki so bili na bolniškem dopustu več kot 45 dni, 25.778, jih je bilo konec novembra lani že 32.492; 8633 Slovencev je na bolniškem dopustu že več kot eno leto, 1495 jih je zaradi bolezni odsotnih z dela že več kot tri leta, 365 jih boleha že več kot pet let. Absolutna rekorderja sta možaka, ki sta na bolniškem dopustu že skoraj 12 let. Prvi, s področja Maribora, je prvi dan bolniške nastopil 23. marca 2011, njegov sotrpin z območja Murske Sobote je sodelavce in nadrejene zadnjič videl 12. aprila 2011.

Bogataši na bolniškem dopustu

Dolgotrajne bolniške poskuša država zamejiti predvsem s tem, da višina bolniškega nadomestila predstavlja le 80 odstotkov osnovne plače, a kot kaže, bo treba rešitve iskati drugje. Skoraj v posmeh te omejitvi je razkritje zneska najvišjega bolniškega nadomestila. Šest Slovencev namreč prejema mesečno nadomestilo višje od 10.000 evrov, rekorder kar 22.500 evrov. Verjamemo, da se mu na delo ne mudi, vsekakor pa vsem želimo čimprejšnje okrevanje.

Rešitve

Opozoril o tem, da imamo v Sloveniji težave s previsokimi izdatki za bolniška nadomestila, je bilo že več, tudi od mednarodnih organizacij, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Da postaja stanje nevzdržno, priča podatek, da za nadomestila dajemo več denarja kot za celoto primarno raven zdravstva, ki se v zadnjih tednih v številnih mestih po Sloveniji dobesedno seseda sama vase. OECD nam kot rešitev predlaga vzpostavitev vzporednega sistema vračanja na delo in rehabilitacije, ki bi se začel izvajati najpozneje tri mesece po nastanku bolezni ali poškodbe. Vodil bi ga enotni izvedenski organ, ki bi usklajeval rehabilitacijska prizadevanja treh glavnih deležnikov v Sloveniji (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje). Pilotni projekt, ki ga vodi ZPIZ, že poteka.