Dirkanje je od nekdaj del človekove narave, saj se že iz pradavnine radi pomerimo z drugimi ljudmi in je to zapisano v naših genih. V svetu, posebej pa v ZDA, je že dolga desetletja priljubljena posebna vrsta dirk: dirkanje na gravitacijski pogon s »škatlami za milo« ali kako drugače sestavljenimi dirkalniki je tam resen hobi, s časom so ga seveda prevzeli tudi Evropejci, nadgradil pa ga je Red Bull s svojim značilnim pristopom do drugačnosti. A pozor, te vrste dirkalniki vseeno niso nastali v ZDA.
Zamisel izvira iz Nemčije
Prva dirkanja z na hitro sestavljenimi malimi dirkalniki, večinoma narejeni iz embalaže za različne izdelke in s pribitimi kolesi kakšnih kotalk, so se začela v Nemčiji. Natančneje že leta 1904, ko se je pravi avtomobilizem šele dobro rojeval, prvi zabeleženi poskusi dirkanja pa izvirajo z območja Taunusa pri Frankfurtu. Snovalci so se navduševali nad takratnimi dirkami kova Gordon Bennet Cup ali Kaiserprice race. A zamisel je nato nekako utonila v pozabo, vsaj med širšim občinstvom, dokler je niso, po vsej verjetnosti, nemški izseljenci prenesli v ZDA.
Leta 1933 je fotograf Dayton Daily Newsa Myron Scott objavil fotografije z ene od teh dirk in prišel na zamisel, da bi iz tega lahko naredil nekaj več ko le zanimiv hobi. Kupil je pravice za organizacijo dogodkov in leto kasneje že organiziral Soap Box Derby. »Najprej sem naletel na manjšo skupino dečkov, ki so se poganjali po hribu navzdol. V povsem preprostih vozilih, ki so jih komaj usmerjali, so nekako upali, da bodo prišli do cilja na dnu klanca. Ker sem želel narediti več dobrih fotografij, sem jih prosil, ali lahko povabijo še prijatelje. Da bi imeli pravo dirko z več vozili. In so se hitro odzvali,« se je leta kasneje spominjal Scott, ki je preminil leta 1998.
Narejeno iz vsega, kar pride pod roke
Leta 1934 je uspel prepričati kar 50 mest v ZDA, da so organizirala svoja tekmovanja in so potem svojega prvaka poslala na finalni dogodek v Dayton, kasneje pa so ga preselili v Akron. Njegova poteza je bila velik uspeh, sam pa je ostal zapisan avtomobilizmu, saj je nato delal pri Chevroletu in se v zgodovino avtomobilizma zapisal kot človek, ki je poimenoval corvetto. »Pri Chevroletu so želeli ime avtomobila, ki bi se začelo na črko C, ni pa smelo izvirati iz sveta živali. In tako je leta 1953 nastala corvetta,« je pojasnjeval Scott, za to pa se ima danes svet zahvaliti tudi njegovim začetkom v dirkanju na gravitacijo.
Sprva so bila ta vozilca narejena iz vsega, kar je mladim prišlo pod roke, kasneje pa so jih dodelovali, jih izboljševali z aluminijem, umetnimi materiali, celo ogljikovimi vlakni, jim dodajali večja kolesa in predvsem boljše krmilne sisteme. Zato lahko ta vozila dosegajo hitrosti od vsega nekaj kilometrov na uro pa vse do 150 ali še kakšen kilometer več.
Tehtajo v povprečju okoli 70 kilogramov, še danes pa se morajo snovalci držati nekaj osnovnih načel. Avtomobil ne sme imeti motorja, torej ga lahko poganja izključno težnost. Imeti mora vsaj štiri kolesa in neke vrste zavore, ki lahko dovolj upočasnijo vozilo pred ovinki. Vsak dirkač mora imeti na glavi čelado, pravila pa se lahko od tekmovanja do tekmovanja tudi spreminjajo; ponekod se ocenjuje le hitrost, torej gre nekako za vožnjo na čas, drugje se pomerijo v neposredni dirki. Pomembna sta lahko tudi videz dirkalnika in originalnost pri zamisli vozila ...
Dirke niso bile vedno poštene
V prvi vrsti velja načelo poštenega tekmovanja in sledenja pravilom, a tukaj so v preteklosti kar nekajkrat naleteli na težave. Nekateri so tekmovanja vzeli preveč resno, najbolj zloglasen pa je primer iz leta 1973, ki se je izkazal kot nepošten, a tudi kot odličen primer tehnične iznajdljivosti.
Ko je takrat 14-letni Jimmy Gronen zmagal na 36. dirki All-American Soap Box Derbyju v Akronu, si je prislužil tudi 7500 dolarjev vredno štipendijo. A njegov mali dirkalnik je bil preprosto prehiter in je zmagoval kot za stavo, najbolj pa je sodnikom ob stezi padel v oči njegov hiter start. Že pred dirko so se tekmeci glasno pritoževali, po dirki pa so ga vzeli pod drobnogled. In odkrili so zanimivo rešitev: konstruktor Robert Lange, skupaj z bratoma Philom in Wellsom je postal znan po smučarskih čevljih, je bil skrbnik Jimmyja Gronena, v vozilo pa je namestil elektromagnet. Ko se je dirkač z glavo naslonil nazaj na sedež, je vklopil stikalo in aktiviral magnet v sprednjem delu vozila, ta pa je »sodeloval« s kovinsko palico, ki je zadrževala vozilce na klancu. Ob startu se je ta palica zložila naprej in dobesedno potegnila magnet ter s tem vozilo po klancu navzdol.
Lange je moral za kazen plačati 2000 dolarjev v dobrodelne namene, dve leti ni smel sodelovati na dirkah, podvomili pa so tudi o zmagi njegovega sina na istem tekmovanju leto prej. Danes je dirkanje s temi vozili postalo zanimiv hobi, ki pa bolj kot samo dirkanje skrbi za nenavadno zabavo ne le otrok, ampak tudi tistih, ki so ostali otroci po srcu.
