Kot izpostavljajo Beltram, Kalan, Kališnik, Noč, Podnar in Vesel, se v vseh evropskih državah z modernim javnim zdravstvom, razen v Sloveniji, bolnik svobodno odloča, kje bo opravil zdravljenje, zavarovalnica pa mu stroške zdravljenja povrne.
»A bolnikom v Sloveniji je onemogočeno, da svobodno izberejo zdravnika in dobijo stroške zdravljenja povrnjene. Ob tem pa paradoksalno ZZZS povrne stroške zdravljenja slovenskemu bolniku, ki prejme zdravstveno storitev v eni od evropskih držav. Slovenija tako že 30 let ne izpolnjuje pogojev definicije javnega zdravstva,« poudarjajo in dodajajo, da se naša država trdno oklepa koncepta državnega zdravstva, kjer bolnik prejme plačilo za zdravljenje samo pri od države izbranih izvajalcih.
Več kot 120.000 bolnikov, kljub obveznim mesečnim vplačilom v javno zdravstveno blagajno, tako že vsaj desetletje ostaja brez storitev osebnega zdravnika. »V tem času so bolniki brez osebnega zdravnika in zobozdravnika vplačali v zdravstveno blagajno skoraj tri milijarde evrov. Kam so poniknile vse te enormne vsote javno zbranega denarja za zdravstvo?« se sprašuje Zdravstvo.si.
Zakoni in členi
Odločili so se preveriti, kaj točno ZZZS ovira, da bi zavarovancem povrnili stroške zdravljenja pri zasebniku. Omenjeni zavod jim je odgovoril, da 254. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravi, da zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravljenja, vključno z zdravili, živili, medicinskimi pripomočki, zobnoprotetičnimi pripomočki in prevozi, če so bile zdravstvene storitve opravljene v samoplačniški ambulanti. Dodali so, da uporaba omenjenega člena sicer »ni odločilna, temveč je v teh primerih treba uporabiti ureditev, kot izhaja iz določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, in sicer njegovega 65. člena, ki pravi, da ZZZS 254. člena ne more ukiniti, ker že zakon določa, da povračilo stroškov zdravljenja pri zasebniku ni mogoče«.
Pogodb z zasebniki ni, pa bi lahko bile
A skupina Zdravstvo.si opozarja na enega od členov Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa, da se ZZZS, zdravstveni zavodi in ministrstvo vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje, in določijo obseg sredstev. »Na podlagi tega določijo vse podlage za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev. S pogodbo ZZZS in izvajalec določita vrste storitev, obseg in kakovost ter roke za uresničevanje programa, pa tudi cene, način obračunavanja in plačevanja ter nadzor. Na ta način se za leto vnaprej določijo pravna razmerja med ZZZS in izvajalci državnega zdravstva. Plačilo storitev na tej podlagi poteka od ZZZS k izvajalcu, ko bolnik s kartico izkaže, da je obvezno zdravstveno zavarovan,« pojasnijo.
Ali torej vse to pomeni, da zakon preprečuje povračilo (deleža) stroškov zdravljenja, če je pacient te storitve prejel pri izvajalcu, ki z ZZZS ni sklenil pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev? »Ne,« najprej kratko in jedrnato odgovarja Zdravstvo.si. »Zakon ne določa, da sme ZZZS pogodbo skleniti le z javnimi zavodi in koncesionarji. Sklene jo lahko tudi z zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev,« izpostavljajo v Zdravstvu.si in podčrtajo glavno: »Zakon ZZZS-ju že zdaj omogoča sklepanje pogodb tudi z zdravniki zasebniki, s čimer bi se dostopnost do storitev, ki jih bolniki potrebujejo, pomembno izboljšala.« Ministrstvo za zdravje smo zaprosili za komentar na ključno ugotovitev zdravnikov – zakaj pogodb ne sklepa tudi z zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev, a se niso odzvali.
Neustavno in nezakonito
254. člen pravil obveznega zavarovanja torej bolnikovo svobodo izbire omeji na državnozdravstvene izvajalce, javne zavode in koncesionarje, kar Zdravstvo.si opredeli za »neustavno in nezakonito ter aktivistično omejevanje ustavne pravice do zdravstvenega varstva, ki jo že vrsto let izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato smemo ZZZS mirne duše razglasiti za enega od velikih grobarjev slovenskega javnega zdravstva v pravem pomenu te besede.«
