V začetku decembra so italijanski mediji razkrili, da je slovenski jezuit, pater Marko Ivan Rupnik, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanski redovni skupnosti Loyola psihično, duhovno in spolno zlorabljal nune, kar se je nato nadaljevalo v Rimu, kjer je ustanovil umetniški center Aletti. Po pričevanju zlorabljenih žensk, ki jim je Rupnik menda predlagal celo v seks v troje in jih vozil na oglede pornografskih filmov, so se nune že tedaj pritožile nadrejenim v skupnosti, takratnemu ljubljanskemu nadškofu ter Rupnikovemu duhovnemu vodji, a so zadevo vsi pometli pod preprogo. Šele leta 2018 so jezuiti začeli preiskavo, ko je bila proti Rupniku podana obtožba, da je med spovedjo dal odvezo ženski, s katero je imel spolne odnose. Tako imenovana odveza sostorilca je eno najhujših kaznivih dejanj v Cerkvi, zato je bil Rupnik leta 2020 zaradi tega izobčen, je lani potrdil vrhovni predstojnik jezuitov Arturo Sosa. A ker je dejanje priznal in se zanj pokesal, je bil znova sprejet v Cerkev, le da ni smel javno delovati (torej imeti stikov z verniki) brez dovoljenja lokalnega predstojnika.
Obsodbe tudi s strani Cerkve
Leta 2021 pa je vsaj devet (nekdanjih) nun iz skupnosti Loyola proti njemu podalo obtožbe o »psihičnem, fizičnem in duhovnem nasilju«. Pristojni cerkveni organi so zadevo sicer preiskali, a oktobra lani je Vatikan »zaradi zastaranja« zavrnil izvedbo kanoničnega postopka v zvezi s temi obtožbami. Ob tem so se pojavila ugibanja, ali je za vse to vedel celo papež Frančišek, ki je januarja lani patra Rupnika sprejel na zasebni avdienci v Vatikanu. Ker Cerkev ni ukrepala, so se zlorabljene nune odločile spregovoriti v javnosti. Ko so grozljive zlorabe danes 68-letnega Rupnika končno prišle na dan, jih tudi vodstvo jezuitskega katoliškega reda ni moglo več zanikati. Sredi decembra je tako Rupnikov nadrejeni, pater Johan Verschueren, izdal poziv, naj se vsi, ki jih je Rupnik zlorabil in »želijo podati novo pritožbo ali se pogovoriti o že podanih pritožbah«, obrnejo nanj.
Tudi slovenski jezuiti podpirajo ponovno odprtje kanonskega postopka zoper Rupnika in njegove žrtve prosijo odpuščanja. »Verjamemo v iskrenost redovnic in drugih žrtev, ki so spregovorile o svojem trpljenju in drugih okoliščinah čustvenih, spolnih in duhovnih zlorab s strani našega sobrata. Očitno je, da kot provinca v preteklosti žrtvam nismo znali prisluhniti in ustrezno ukrepati, da bi zadeve razčistili in naredili konec trpljenju. V celoti sprejemamo in razumemo ogorčenost, jezo in razočaranje žrtev ter njihovih bližnjih,« so zapisali ter dodali, da sicer nimajo neposrednih informacij o postopkih zoper sobrata in da so omejene tudi njihove možnosti ukrepanja, saj Rupnik deluje v Rimu, zato je zanj neposredno odgovorno vodstvo tamkajšnjega jezuitskega reda. Tudi oni so pozvali vse žrtve in priče, naj spregovorijo.
Umetnik, znan po mozaikih
Pater Rupnik pa ni bil le »duhovni oče«, ampak tudi cenjen umetnik – pred študijem teologije je končal likovno akademijo v Rimu, bil je vodja Ateljeja duhovne umetnosti Centra Aletti in svetovalec Papeškega sveta za kulturo (nekateri trdijo, da je bil celo najvplivnejši slovenski redovnik v Vatikanu). Znan je bil predvsem po mozaikih, ki jih je izdeloval po vsej Evropi (med najbolj odmevnimi sta tista v portugalski Fatimi in francoskem Lurdu), v Združenih državah Amerike, Braziliji ... Tudi pri nas je s sodelavci okrasil ogromno cerkva, med drugim v Ljubljani, Domžalah, Mariboru, Kopru, Ljutomeru, Grosupljem, Litiji, Vrhpolju, Kanalu, Kranju, Kočevskem rogu, Idrijskih Krnicah, Tamarju, Račah, na Črnem Vrhu, Zaplazu, Pertoči, Mengorah, ljubljanskih Žalah … Za mozaično poslikavo kapele Odrešenikove Matere v Vatikanu je leta 2000 prejel celo Prešernovo nagrado, najvišje priznanje za umetnost v Sloveniji (spomnimo: zaradi tega je takrat Prešernovo nagrado zavrnila pesnica in pisateljica Svetlana Makarovič).
Poziv k vrnitvi Prešernove nagrade
Zdaj so se pojavile zahteve, naj Rupniku odvzamejo Prešernovo nagrado. Predsednik upravnega odbora (UO) Prešernovega sklada Jožef Muhovič je za časnik Večer dejal, da je UO organ, ki presoja umetnostne fenomene, ne pa moralnih in kazenskopravnih fenomenov v prostoru in času, a če se »sumi spolne, fizične in psihične zlorabe potrdijo pred civilnim sodiščem in se Rupniku krivda pravnomočno dokaže, bosta UO in državni zbor kot zakonodajalec situacijo pretehtala in se v okviru svojih kompetenc odločila o strokovno in pravno korektnem postopanju v zvezi z njo«.
Tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko je dejala, da mu ministrstvo nagrade ne more odvzeti, ker trenutni zakon tega ne predvideva, bi pa bilo treba ta zakon nujno spremeniti. »Čeprav formalno odvzem nagrade v tem trenutku ni možen, bi bilo v tem primeru minimalno spodobno dejanje, da prejemnik nagrado vrne sam. K temu bi ga lahko spodbudila tudi institucija, iz katere prihaja,« je dodala.
Bojkot umetnosti
Tudi ko so bile razkrite zlorabe nekaterih hollywoodskih mogotcev (Harvey Weinstein, Woody Allen, Kevin Spacey, Roman Polanski), so se pojavile težnje po bojkotu njihovih filmov, k bojkotu ruske umetnosti pa so pozivali ob napadu Rusije na Ukrajino.
Kaj z mozaiki?
Po razkritju so že v začetku decembra iz založbe Pauline Books and Media sporočili, da umikajo angleške izdaje treh Rupnikovih knjig, sodelovanje z njim je prekinila tudi versajska škofija, za katero bi moral okrasiti novo cerkev v okraju Voisins-le-Bretonneux. »Zaradi obtožb smo morali prekiniti vsakršno sodelovanje s patrom Rupnikom. Najprej moramo misliti na žrtve,« so povedali. Ponekod pa menda razmišljajo celo o odstranitvi Rupnikovih mozaikov, ki so nastali v obdobju njegovih duhovnih in fizičnih zlorab. Zagovornica tega je med drugimi Gina Barthel, žrtev duhovniške zlorabe iz Minnesote, ki je za portal The Pillar dejala: »Rupnik je obtožen groznih stvari, bil pa je že razglašen za krivega kanonskega zločina kršenja svetosti spovedi in šeste zapovedi, zato bi morali njegova umetniška dela odstraniti iz cerkva, da bi s tem pokazali, da imajo zločini svoje posledice. Hkrati bi to pokazalo solidarnost Cerkve z žrtvami zlorab.« Medtem ko je na primer pater Patrick Briscoe iz Providencea v kolumni za Our Sunday Visitor zapisal, da umetnin ne smemo uničevati, saj »umetniško delo ni merilo za dušo umetnika«, ter da moramo umetnost meriti po njej lastnih standardih, ne pa »moralnih dejanjih njenega ustvarjalca«. »Če bomo zanikali vrednost umetniškega dela samega po sebi, bo vsako umetniško delo postalo politična izjava.«
A ena od patrovih žrtev je za italijanski časopis Domani povedala: »Njegova spolna obsedenost ni bila improvizirana, ampak globoko povezana z njegovim pojmovanjem umetnosti in njegovo teološko mislijo.« Med drugim naj bi jo Rupnik prosil, naj mu pozira, da bo lahko skiciral Jezusovo ključnico, zato si je morala odpeti nekaj gumbov na bluzi, ob tem pa naj bi jo še poljubil na usta, češ da se tako poljublja oltar.
Slovenska Cerkev poziva k ločitvi dejanj in umetnosti
Tudi pri nas se marsikdo sprašuje, ali bi morali njegove umetnine odstraniti, a Slovenska škofovska konferenca je javnost pozvala, naj ločuje med Rupnikovimi nedopustnimi dejanji in njegovim umetniškim opusom, saj da gre za »izjemnega umetnika in pronicljivega duhovnega voditelja, ki je zaznamoval številna osebna življenja in skupnosti ter ustvaril veliko umetniških del in duhovne literature. Razumemo, da ste ob novici mnogi prizadeti in se sprašujete, ali je treba vse to zavreči. Prosimo vas, da ob tem tragičnem spoznanju ločujemo med njegovimi nedopustnimi in obsodbe vrednimi dejanji ter preostalim izjemnim duhovno-umetniškim opusom, ki je bil ustvarjen v mozaikih in na drugih področjih.«
Zmeden: vrhunska umetnost, a zlorabe …
Za komentar, ali bi morali Rupnikovo umetnost odstraniti, smo povprašali tudi grosupeljskega župnika Martina Goloba, saj eden od mozaikov krasi tudi njegovo cerkev svetega Mihaela. Priznal nam je, da je še malo zbegan in nima jasnega mnenja o tem, da pa bo spoštoval navodila predstojnikov, čeprav se mu zdi, da takšne umetnosti ne moremo kar porušiti. »Ne moremo zanikati, da je njegova umetnost vrhunska. Ne vem pa, koliko lahko ločim umetnost od njegove osebnosti oziroma tega, kar je počel. Razumem, da je človek grešen, a zlorabe …«
Mozaik ga zdaj spomni tako na lepoto vere kot na Rupnikova sramotna dejanja, je pa prisotne tudi malo grenkobe. »Res še nisem predelal tega. Sem razočaran nad njim, čeprav nisem gradil na njegovi osebi ali da bi bila od njega odvisna moja vera. A sem bil ponosen, da je naredil mozaik v naši cerkvi, zaradi tega so k nam hodili tako romarji kot civilne skupine.« Grenkoba prihaja tudi iz tega, da se je poskušalo Rupnikova dejanja pomesti pod preprogo. »Žalostno je, da žrtev niso jemali resno. To je velika bolečina.«
