Kako ste se seznanjali z vašo zadnjo vlogo, Nikolo Teslo, in ga spoznali? Ker vemo, da ste raziskujoč človek, ste gotovo izvedeli kakšne nove, vznemirljive stvari, kajne?
Izvedel sem ogromno zanimivega in novega, saj se pred tem nisem veliko poglabljal v Teslovo življenje in delo. Predvsem mi je bilo zanimivo prebirati njegovo avtobiografijo, ki mi je bila najboljši mogoči vpogled v njegovo razmišljanje. Nisem vedel, da je imel takšno sposobnost vizualizacije, da je izume lahko sestavljal kar v svojem umu. Vsi poskusi so bili potem samo formalnost, preprosto je vedel, ali bo stvar delovala ali ne.
Teslo ste upodobili v operi, torej ste peli. Ste peli na klasičen operni način, čeprav po izobrazbi niste operni pevec? Kako se da upodobiti slavnega znanstvenika kot pojočega znanstvenika, kot človeka?
Žanr predstave je pravzaprav operni muzikal in temu se je pač treba prilagoditi. Pojem na več različnih načinov, takšen je koncept, klasično operno petje pa prepuščam profesionalcem. Počaščen sem, da so me povabili k sodelovanju. Ekipa SNG Maribor me je zelo lepo sprejela. Užival sem v procesu študija Tesle samega in glasbene predloge z vsemi žanrskimi preskoki odlične glasbe Slavka Avsenika mlajšega pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča. Z režiserjem Aleksandrom Popovskim tako in tako vedno rad sodelujem.
Libreto za operni muzikal Tesla je napisal Nejc Gazvoda, mlad, a večkrat nagrajen scenarist in režiser. Kakšen se vam zdi libreto, kako ste ga sprejeli, usvojili?
Z Nejcem sva bila na AGRFT sošolca, tako da sem še posebno vesel vseh njegovih uspehov. Mislim, da je naredil odličen libreto, s pravo mero komike in hkrati s pomembnimi sporočili. Libreto se ne ukvarja s samimi izumi, ampak Teslo popelje v sedanjost in tako govori predvsem o tem, kako je današnji svet s človeške plati drugačen od predstave o svetu, ki jo je imel.
Kot igralec ste bili vrsto let zaposleni v največjem gledališču pri nas, a ste nekako stopili z drvečega vlaka, ko ste pustili varno službo v ljubljanski Drami; ste to tako doživeli?
Dovolil sem si prijeti za krmilo. Seveda me je bilo strah prevzeti nadzor. Poigravanje z idejo o odpovedi je v meni vrelo več let. A na koncu sem se le poslušal in izkazalo se je, da sem se odločil prav. Pogrešam predvsem igralske kolege. Ko enkrat ne visiš cele dneve v gledališču, gredo poti po svoje. Ampak potreboval sem ta občutek svobode, da lahko sam razpolagam s svojim časom, se posvetim projektom, ki me navdihujejo, da sledim svojim strastem ter da sem hkrati na voljo svojim otrokom in partnerici. Ni mi žal skoraj devetih let, ki sem jih preživel v Drami. Privilegij je gledati velike mojstre svojega poklica čisto od blizu. Naučil sem se ogromno.
Vseeno morate preživeti. Se morate zdaj bolj truditi, da zaslužite za vsakdanje življenje ali kaj več?
Iskreno povedano, s plačo, ki sem jo prejemal v Drami, ne bi mogel finančno preskrbeti petčlanske družine. Že tako sem za to moral delati še zraven. Zdaj pa imam več časa in lahko sprejmem tudi več projektov. Občutek je, kot da je vsega pozitivnega veliko več.
Kako prispevate k čim nižjemu ogljičnemu odtisu? Smo res zasvinjali ta planet, kot pravi Arne Hodalič? Kje vidite rešitev, rešitve?
Nisem ekspert na tem področju, je pa kar očitno, da smo ljudje eksperti v svinjanju. Mislim, da je rešitev v vsakem posamezniku. Težko je prepričati prepričanega, vedno pa lahko vplivamo nase, na svoje misli in dejanja. Ni lahko čisto vedno ravnati v skladu s potrebami planeta, je pa pomembno ozavestiti, da bom, če bi recimo rad pomagal pri ekologiji, zavestno ločeval smeti. V trgovini ne bom vedno znova jemal novih plastičnih vrečk, ampak bom vrečko prinesel že s seboj. Na kratke razdalje se ne bom odpravil z avtom, raje bom šel peš ali s kolesom in podobno.
Je treba potovati po svetu ali imamo ves svet doma, v sebi?
Doma imamo ogromno in lahko smo hvaležni za to, kje živimo. Potovanja pa odpirajo nove svetove v nas. Težko bi se jim odpovedal.
Kako doživljate rusko-ukrajinsko vojno? Je ta planet še primeren za rojevanje, vzgajanje, odraščanje otrok?
Kot rečeno, vojne so nekaj grozovitega. Živimo pa v času, ko jih je najmanj v človeški zgodovini. Če bi tako torej razmišljali naši predniki, niti oni niti mi ne bi doživeli ničesar lepega. Verjetno nas danes tukaj niti ne bi bilo.
V kakšne ljudi z Mojco vzgajata vajine otroke?
Otroci se hitro spreminjajo, tako da je treba taktike sproti prilagajati. (smeh) Ves čas pa podpirava spoštljivost, sočutje in ljubezen.
Koliko se vaju dotikajo zunanji svet, aktualna politika, šolstvo, zdravstvo?
Čim manj, tem bolje. (nasmešek)
Ste si kdaj želeli v tujino – zaradi kruha, boljših razmer, večje prepoznavnosti?
Ko sem prišel do neke točke in se mi je zazdelo, da v Sloveniji pač ne gre več naprej, da je to to, da sem se zaletel v zid, sem začel sanjariti o tujini. Uspeh mojih imitacijskih videov v angleščini na platformi YouTube je apetite še povečal. A z leti sem postal še zlasti hvaležen za to, da sem doma prav v Sloveniji. Zdi se mi, da sem si zelo hitro lahko nabral veliko izkušenj na televiziji, v gledališču in na koncertnih odrih. Vprašanje je, koliko daljšo pot bi za tako količino dragocenega znanja moral prehoditi kje v tujini. Zdi se mi tudi, da si z razvojem interneta lahko kjerkoli na svetu in pač ustvarjaš od tam. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, ostajam odprt za vse možnosti, a Slovenijo imam rad in je v tem trenutku zame najboljša tako za ustvarjanje kot za življenje z družino.
Kako poskrbite za svoj dušni mir?
Opažam, da sem veliko bolj pomirjen, odkar sva z Mojco odkrila Lifebook. Gre za spletni program, v katerem si postaviš jasno vizijo v 12 pomembnih življenjskih kategorijah. Od skrbi za svoje zdravje, telesne pripravljenosti do ozaveščanja in obvladovanja čustev, svojega značaja, starševstva, ljubezenskega, duhovnega življenja, pa vse do kariere in financ. Izdelaš si vizijo in si postaviš jasne cilje, kako jo doseči. Ko sem bil včasih zasut z delom, sem imel vedno slabo vest, da nisem z otroki, ko pa sem bil z njimi, sem imel slabo vest, da ne delam. Zdaj sem našel pravo ravnovesje.
Vaša žena, igralka Mojca Fatur, je šla skozi zelo težko življenjsko obdobje, obdobje hude bolezni. Kako ste se takrat počutili vi, kako ste ji lahko bili najboljša pomoč?
Seveda nikoli ni lahko, ko si soočen z nečim takim. V moji glavi ni obstajala nobena druga možnost kot ta, da Mojco podprem, jo poskušam razbremeniti, kolikor se le da, nase prevzeti finančno skrb, da bi se lahko posvetila sebi in se vrnila k svoji moči. Neverjetna je. Ponosen sem nanjo in na vse, kar počne.
Česa vas je naučila Mojca in kaj ste vi naučili njo?
Ne vem, ali imava čas in prostor za cel roman. Ob njej sem iz fanta dozorel v moškega, postal oče. Brez njenega odziva si niti ne znam več predstavljati svojega ustvarjanja.
Kako z Mojco ohranjata dober odnos?
Prizadeva si vzeti čas zase. Vsak teden vsaj en dan, brez kakršnihkoli motenj, obveznosti. Enkrat na mesec si vzameva en vikend, enkrat na leto pa ves teden. Ob otrocih in ob vsem delu več kot to ne gre, a razlika je velika. Tako skrbiva za to, da ostajava povezana. V hitrem tempu hitrega sveta se lahko hitro odtujiš.
Kaj nam prinaša prihodnost – dober scenarij in malo manj dober scenarij?
Če se bo čedalje več ljudi prebujalo, nas po mojem čaka vse boljši scenarij, če ne, pa vse slabši. A kot rečeno, sem optimist in verjamem v prvo možnost.
Kakšni so vaši načrti, kaj bi radi doživeli, poslovno in zasebno?
Izdelana imam natančno vizijo in načrt za prihodnjih pet let. Pravzaprav mi je prvič v življenju popolnoma jasno, kaj si pravzaprav želim. Moj glavni načrt je slediti temu. Predlagam, da se dobiva čez pet let in takrat pogledava, koliko sem ga uresničil.
