Jožef Franc je že v petem razredu osnovne šole vedel, da bi se v življenju rad ukvarjal z elektroniko, in že takrat je sanjal, da bi postal samostojni podjetnik. A pot do tja ni bila tako preprosta kot za marsikoga drugega. Kot dojenčka so ga v Nemčiji, kjer je prvih nekaj let živel s starši, cepili proti otroški paralizi, pri tem pa je prišlo do zastrupitve, kar je vodilo najprej do odpovedi ene noge, nato še druge. Pri šestih mesecih je bil operiran na hrbtenici, ker so mislili, da težava izvira od tam.
»Bil sem praktično poskusni zajček in veliko otrok iz tistega časa imajo na vesti. Po operaciji so me dali v mavec, nato pa sem se postavljal ob bolnišnični posteljici, pri tem večkrat padel in si zlomil nogo. Še dobro, da se tega takrat nisem zavedal, sta mi pa povedala starša, kako slabo je bilo takrat zame poskrbljeno,« pripoveduje Jožef Franc, ki je že kot otrok pristal na vozičku. Vse od male šole se je šolal v Kamniku, kjer je bila šola prilagojena invalidom, in že od začetka je bil tam sam. »Zelo redko sem hodil domov, ker si starši niso mogli privoščiti, da bi me pogosto vozili sem in tja, niti ni bilo avtocest. Doma sem bil za praznike in počitnice. Starši sošolcev, ki so živeli blizu, so me včasih za konec tedna vzeli k sebi, da smo se družili. Kljub vsemu je bilo lepo,« pravi. Po osnovni šoli se je vpisal na poklicno šolo smer elektronika, nato pa opravil še diferencialne izpite in dokončal še energetiko. Nato se je vrnil domov in iskal pripravništvo. »Tistega časa se je miselnost o invalidih v Prekmurju še precej razlikovala od miselnosti v osrednji Sloveniji, gledali so te čudno in mučno je bilo priti nazaj. V Kamniku so nas jemali kot del družbe, tukaj pa so se vsi izogibali temu, da bi me vzeli za pripravnika. Kot invalid imaš že tako ali tako veliko težav, potem pa se moraš boriti še za to, da te družba sprejme,« pripoveduje.
Več kot 30 let serviser
Naposled je dobil pripravništvo v podjetju Iskra v Murski Soboti, tam pa spoznal Jožeta Uršiča, ki je imel servis in trgovino avdio- in videoopreme, in po pripravništvu pri njem tri leta nadgrajeval svoje znanje. »Dal mi je delati vsa dela, od najslabših do najboljših, od njega sem se res veliko naučil. Nato sem razmišljal o tem, da bi se invalidsko upokojil, za to pa sem potreboval vsaj pet let delovne dobe. Uršič me je podprl pri tem, da sem odprl svoje podjetje, čeprav sem mu naredil konkurenco. Skupaj sva nato nabavljala material in še danes, ko je obrt prevzela njegova hčerka, sodelujemo.« Pet let je, pravi Jožef Franc, hitro minilo, a se takrat ni želel upokojiti in tako je njegov TV- in avdioservis letos oktobra praznoval že 30. obletnico obstoja. »Kakor dolgo mi bo služilo zdravje, bom delal, saj si ne predstavljam, da bi kar tako posedal in gledal v zrak,« je jasen.
V treh desetletjih se je v razvoju tehnike in tehnologije veliko spremenilo, a to mu ni povzročalo težav, pravi, saj se je sproti učil in izpopolnjeval znanje. »Zelo zanimivo je primerjati začetke z današnjim časom. Danes je pravzaprav lažje delati, ker se večina delov v celoti zamenja, če se pokvarijo, včasih pa si moral iskati in popravljati tudi zelo majhne delčke, kar je bilo časovno zamudno. Mi je bilo pa to zanimivo, še danes mi je izziv popraviti neko stvar, ki bi jo lahko že zdavnaj vrgli na odpad, a morda stranki pomeni veliko,« pravi Jožef Franc, ki ne skriva, da je tako pri delu kot sicer perfekcionist. »In to je tisto, kar te žene, da moraš iz sebe nekaj narediti. Najlažje je samo tarnati in životariti s tistimi nekaj evri, ki jih dobiš od države. Če lahko karkoli delaš, če imaš zdrave vsaj roke, zakaj ne bi?«
Želi si olimpijske kolajne
Že po vrnitvi iz Kamnika se je včlanil v Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekije, bil vedno zelo aktiven član, nekaj časa je bil tudi v upravnem odboru, predvsem pa je strast našel v športnih aktivnostih. Nekaj časa je z ročnim kolesom vozil 21-kilometrske maratone, nato je kegljal, tekmoval v atletiki, kjer je bil dober predvsem v sprintu, na koncu se je odločil za strelstvo. »Ta šport me spremlja že od malega, prvi pokal sem dobil v šoli in to mi je veliko pomenilo. Najprej sem za domače društvo streljal s serijsko puško – danes streljam s standardno – in bil večkrat državni prvak, premagal sem tudi olimpijca Franca Pinterja. Že leta 1992 sem dobil ponudbo, da bi se pridružil reprezentanci, ampak sem človek, ki se osredotoči na eno stvar, in takrat sem ravno začel delati. Strankam sem želel hitro popraviti stvari, in če nimaš izkušenj, moraš toliko več ur preživeti v delavnici, zato nisem imel časa za trening in ponudbo zavrnil ter hkrati upal, da morda kdaj spet pride čas za to.«
Pravi čas je prišel pred nekaj leti. Najprej je streljal za Športno strelsko društvo Murska Sobota, kjer so mu puško sprva posodili. Nato je leta 2008 s pomočjo društva paraplegikov, ki mu je, pravi, zelo hvaležen za takratno podporo, zbiral donacije za strelsko opremo z željo, da se enkrat uvrsti v reprezentanco in nekoč morda tudi na olimpijske igre. Pozneje si je strelišče, da bi prihranil čas zaradi vožnje, uredil kar doma. Leta 2017 si je tako spet s pomočjo donacij kupil elektronsko tarčo. »Zdaj lahko streljam doma in večkrat na dan oziroma vsakič, ko imam čas,« pove Jožef Franc, ki je trenutno član Strelskega društva Koloman Flisar Tišina.
Parastrelstvo ima nekaj posebnosti. Za tekmovanje na mednarodnih tekmah morajo zdravniki najprej oceniti tvoje zdravstveno stanje in te klasificirati glede na vrsto poškodbe, ali lahko denimo sediš brez naslona oziroma kakšna mora biti njegova višina, ali streljaš na vozičku ali na stolu ... Jožefa Franca so kljub večletnemu streljanju klasificirali šele letos na evropskem prvenstvu. »Klasificiranje poteka samo na mednarodnih tekmah in moja nekdanja trenerka bi me že takoj, ko sem začel trenirati, morala odpeljati na eno od njih, ampak ne vem, zakaj me ni, in mi je kar sama priporočila, naj streljam brez naslona in na stolu, ne na vozičku, in da je boljše, če streljam z levo roko, čeprav sem desničar. Zaradi tega sem izgubil več let, ker sem streljal na zame neprimeren način. Naposled se učim streljati z desno, s svojo 'pravo stranjo',« pove.
Evropsko prvenstvo je letos potekalo na Norveškem, za uvrstitev v ekipo pa se je moral najprej izkazati z rezultati na domačih tekmah. »Na vsaki tekmi na začetku opraviš kontrolo, kjer pregledajo ustreznost jopiča, višino naslona vozička, če streljaš iz njega, in tako dalje, nato te kontrolirajo še med tekmo, na koncu pa tiste na najvišjih mestih še za doping,« opiše značilnosti tega tekmovanja in doda, da nikoli ni prisegal na takšne obvode in bližnjice, saj je zanj delo edino, kar šteje. Ob tem ne skriva želje, da bi nekoč na olimpijskih igrah osvojil kolajno.
Velikokrat živijo bolj polno življenje
Jožefa Franca zanima veliko stvari, o čemer priča tudi dejstvo, da ima opravljen potapljaški izpit za potope do 20 metrov globine. »Tudi potapljanje je bila moja želja že od malega, ko smo s šolo hodili na morje. V preteklosti smo veliko potovali s prijatelji in se potapljali, v lepem spominu mi je ostal Egipt, kjer je zelo zanimiv vodni svet. Ko vidiš pisano jato rib, sploh ne moreš verjeti, da je narava zmožna ustvariti kaj takega. Potapljaštvo sem pozneje opustil, predvsem zaradi stalnega strahu staršev, da se mi kaj zgodi, nisem ju želel po nepotrebnem obremenjevati. Bo že prišel čas tudi za to,« pravi in doda, da si vsega tega, kar je dosegel in ima, ne bi mogel privoščiti brez dela. Hvaležen je tudi staršem, ki sta vsak evro dala za to, da bi mu bilo vse omogočeno.
Dolgo časa je zase in za hišo lahko skrbel sam, ob pomoči staršev, danes pa je njegova desna roka asistentka Lea. »Zanjo lahko povem samo – vsa čast. Pomagala je celo moji mami, kot bi bila njena, ko nazadnje ni več mogla skrbeti zase, pa ji ne bi bilo treba, zato bom za njo stal do zadnjega. Malokdo je takšen, res je vsestranska in mi pomaga tudi v delavnici,« pove. Njegova edina neuresničena želja je partnerski odnos, prizna. »Ampak če nisi ob pravem času na pravem mestu, je pač tako. Če bi ostal v Kamniku, bi verjetno bilo drugače že zato, ker tam invalide drugače sprejemajo. Imel sem kakšno partnerico, a so bili velikokrat starši proti. Očitno ni težava, če nekdo skače čez plot ali pije, važno, da je zdrav. A invalidi pravzaprav velikokrat bolj polno živimo, si več privoščimo in potujemo kot zdravi pari – ker znamo bolj ceniti življenje in se z določenimi stvarmi sploh ne obremenjujemo.«
