Kaj je leto 2022 prineslo na področju globalnih kriz?
Že v zadnjih letih sta se število in kompleksnost humanitarnih kriz po svetu močno povečevala, predvsem kot posledica dlje trajajočih konfliktov v posameznih državah ali regijah ter podnebnih sprememb in z njimi povezanih uničujočih suš ali poplav. Pandemija covida-19 je še poslabšala socialno in gospodarsko stanje v državah, kjer so krize. Zdelo se nam je, da se hujša kriza v 21. stoletju ne more zgoditi, a leto 2022 je bilo z začetkom vojne v Ukrajini in ob njenih posledicah na ves svet brez primere v zadnjih desetletjih.
Kje so trenutno žarišča največjih humanitarnih kriz?
Največja žarišča so predvsem v državah Afriškega roga in Sahela, kjer so poleg oboroženih spopadov ljudi prizadele suša brez primere, rast cen hrane in lakota. Na prvem mestu je Somalija, kjer je na tisoče ljudi že izgubilo življenje, mnogi pa ga lahko še izgubijo, če ne bodo pravočasno dobili humanitarne pomoči. V podobnem položaju so Etiopija, Južni Sudan, Sudan, Niger. Zaradi oboroženih spopadov so humanitarne potrebe velike tudi v Demokratični republiki Kongo in Burkina Fasu. Zunaj afriškega kontinenta se z velikimi stiskami spopadajo prebivalci Afganistana in Jemna, kjer konflikt traja že osmo leto. Na milijone Sircev se po več kot desetletni vojni zanaša na humanitarno pomoč; številna sirska mesta so bila povsem porušena, zato ljudje, ki so ostali ali se vrnili, začenjajo iz nič. V Siriji in prav tako humanitarno ogroženem sosednjem Libanonu, ki gosti več kot 1,5 milijona sirskih beguncev, je izbruhnila še kolera. V tednu pred prazniki so se nam oglasili sodelavci Caritas Haiti, ki smo jim poslali še zadnjo zbrano pomoč po potresu. Povedali so, da je stanje v državi kritično, saj zaradi političnih nemirov, nasilja tolp in posledic podnebnih sprememb primanjkuje osnovnih dobrin, zdravstveni sistem je v kolapsu, širi se kolera, povečuje se število podhranjenih otrok. Ne moremo niti mimo krize v Venezueli. V deželi, ki leži na nafti, ljudje nimajo goriva, hrane, zdravil. Ne nazadnje je eno največjih svetovnih kriznih žarišč trenutno v Evropi, v Ukrajini. Od začetka vojne je iz države zbežalo 7,9 milijona ljudi, 6,5 milijona jih je notranje razseljenih, 17,7 milijona Ukrajincev potrebuje humanitarno pomoč.
V stiku ste z misijonarji in humanitarci po svetu, na teren že leta odhajate tudi sami. Kaj opažate?
Drži, večkrat sem obiskala predvsem Ruando in Burundi, pa tudi države Zahodnega Balkana in Libanon, kjer Slovenska karitas izvaja razvojne in humanitarne projekte v sodelovanju z misijonarji in lokalnimi karitas. Pomembno je iti na teren, saj tam zares vidiš, kakšne so potrebe ljudi, ljudem pa ogromno pomeni, da je nekdo prišel od tako daleč in se zanima zanje ter za njihove stiske. Zelo se strinjam, da je treba ljudem pomagati v izvornih državah. Kriz je preveč, da bi lahko rešili vse, a pomemben je vsak človek, ki mu lahko pomagaš, da preživi in se nato postavi na lastne noge. Po izkušnjah s terena vidim, da revnim najbolje pomagaš, kadar jim ponudiš možnost dela in zaslužka. Na takšen način v šestih afriških državah, v Albaniji in na Šrilanki izvajamo program Z delom do dostojnega življenja. Vključeni starši so mi povedali, da jim delo daje dostojanstvo, saj lahko kupijo osnovne potrebščine za družino. Mnogi so mi tudi povedali, da so že nameravali zapustiti domači kraj in delo iskati drugje, celo v tujini, zdaj pa se lahko preživijo doma. Taki mali koraki na lokalnih območjih delajo življenje najrevnejših ljudi lepše, zato je pomembno na vseh kriznih žariščih ne samo pomagati z nujno humanitarno pomočjo, ampak hkrati podpirati projekte in programe, ki bodo ljudem pomagali trajno preživeti, da bodo lahko sami gonilo lastnega razvoja.
Na Slovenski karitas imate redne akcije zbiranja sredstev za Afriko. Imate kakšno lepo zgodbo, ko je na videz skromni dar komu v Afriki konkretno spremenil življenje na bolje?
Na Slovenski karitas imamo zdaj tri akcije, ki so namenjene predvsem trajnemu preživetju najrevnejših v Afriki. Prva je Za srce Afrike, prek katere skupaj z misijonarji omogočamo predvsem gradnjo šol, zdravstvenih centrov, porodnišnic in vodnjakov. V razredih je tudi do sto otrok, matere rojevajo doma, vodnjaki s pitno vodo so ure hoda od naselij. Izjemno veselje je, ko ti ravnatelj šole v Burundiju, kjer smo omogočili gradnjo šestih dodatnih učilnic, pove, da se je zaradi tega kvaliteta pouka tako izboljšala, da so učenci na končnih izpitih prišli z zadnjega na prvo mesto v okrožju. Veselje je tudi, ko slišiš, da se je zaradi izgradnje vodnjaka in dostopa do čiste vode zmanjšala pojavnost črevesnih bolezni med prebivalstvom. Naša druga redna akcija je Z delom do dostojnega življenja. Slovenske družine z rednim mesečnim darom podpirajo revne v Afriki, ki sicer ne bi imeli možnosti za delo. Z različnimi deli za skupno dobro, kot je čiščenje šol ali zdravstvenih centrov, zaslužijo evro na dan, s čimer lahko družini kupijo hrano, otrokom plačajo šolanje, kupijo zdravila, obleke, milo, počasi pa še kaj večjega za družino. Trenutno imamo v Ruandi, Burundiju, Ugandi, Centralnoafriški republiki, Eritreji in na Madagaskarju vključenih več kot 330 revnih družin v ta program. Med vsemi akcijami pa je med Slovenci najbolj popularna Kupim kozo. Ta v Ruandi ali Burundiju stane samo 20 evrov, družini pa lahko zelo spremeni življenje. Lani sem se na terenu srečala z mamico Lucy, ki je ostala sama s sedmimi otroki. S pomočjo poslanih darov so ji sestre usmiljenke, s katerimi sodelujemo, kozo kupile pred dvema letoma. Povedala mi je, da zdaj z gnojenjem zemlje pridela več zelenjave in da otroci niso več lačni. Prvi prirast je prodala na tržnici in z zaslužkom popravila streho. Ko sem bila tam, je bila koza vnovič breja. S prodajo tega kozlička bo otrokom plačala šolanje. Naša kozja farma je razveselila že mnoge. Slovenci so do zdaj kupili že več kot 5000 afriških koz, ki so jim lahko dali tudi imena. Veselje je na obeh straneh, se mi zdi, da je še večje na strani tistega, ki daje.
Revne države so za razviti svet pomembne le toliko, kolikor virov in surovin lahko načrpamo iz njih. Zdaj v državah z nižjim standardom, kot sta BiH in Srbija, vidimo tudi vir kadrov, ki bo reševal pomanjkanje delovne sile v Evropi. Kaj tako imenovane želene migracije pomenijo za države, ki izgubljajo izobražene delavce?
Med zadnjim terenskim obiskom v Bosni in Hercegovini so mi sodelavci tamkajšnje karitas veliko pripovedovali o tem, da zaradi odhoda ljudi na delo v Evropo v BiH močno primanjkuje določenega kadra, kot so osebje v negi bolnih in ostarelih ter delavci v gradbeništvu in drugih tehničnih poklicih. Enako velja za Srbijo. Zelo težko dobiš nekoga, da ti napelje elektriko, prepleska stanovanje in podobno. Človek se vpraša, kdo bo zdaj tam opravljal te poklice, od kod bodo dobili delovno silo in do kod bodo segle takšne migracije. Gotovo te migracije za države izvora ne pomenijo veliko dobrega. V globalnem smislu bi se poleg izkoriščanja ljudi iz revnejših držav kot poceni delovne sile moralo ustaviti tudi izkoriščanje njihovih virov. Tem državam bi bilo treba dati možnost, da same začnejo predelovati surovine in svojim ljudem omogočijo delo in zaslužek. Prav premalo možnosti za delo in zaslužek je v dveh tretjinah razlog za globalne migracije.
Je pozornost, ki smo jo zadnje leto namenjali Ukrajini, povzročila, da so darovalci nekoliko pozabili na potrebe drugih kriznih žarišč?
Zagotovo so darovalci v preteklem letu največ pozornosti namenili pomoči za Ukrajino. Solidarnost Slovencev je bila res neverjetna, saj smo na Slovenski karitas zbrali in posredovali v Ukrajino za več kot tri milijone evrov pomoči. To je bila do zdaj naša največja pomoč ob krizah v tujini in tudi v Sloveniji na splošno. V sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve – z njim izvajamo triletno strateško partnerstvo na področju mednarodne humanitarne pomoči – smo s projekti hitrega odziva ob krizah lahko odgovorili na še več stisk. S finančno podporo ministrstva smo pomagali beguncem iz Ukrajine na Poljskem in v Moldaviji, najbolj ranljivim ljudem v Ukrajini pa ob tej zimi s paketi hrane in pečmi za ogrevanje. Zbrana sredstva za pomoč na drugih kriznih žariščih so bila nekoliko manjša, vendar Slovenci kljub temu čutijo solidarnost tudi z drugimi. A kot kaže, bodo revne države zaradi vojne in recesije v Evropi v prihodnjih letih prejele manj pomoči. To se ne bi smelo zgoditi. Države donatorice bi morale izpolniti svoje zaveze Uradne razvojne pomoči.
Ruska invazija na Ukrajino traja že skoraj leto dni. Kolikšna je še pripravljenost Slovencev pomagati ukrajinskemu prebivalstvu?
V zadnjih mesecih se je pomoč nekoliko ustavila; tam nekje od poletja, ko so se ljudje, če lahko tako rečem, že malo »navadili« na to vojno, kot se večkrat zgodi ob dolgotrajnih krizah. Ljudje v Ukrajini še vedno zelo trpijo, še posebej v tej zimi, ki bo zelo težka zanje, saj je polovica Ukrajincev brez električne energije in ogrevanja, primanjkuje jim tudi hrane in drugih osnovnih dobrin. Kar nekaj Slovencev je v zimskem času ponovno začutilo hudo stisko ljudi v Ukrajini. Spet nas kličejo, želijo darovati in pomagati Ukrajini, nekateri so pripravili božična darila za vrstnike. Ta bližina in sočutje grejeta srca ljudi v Ukrajini. Iskrena hvala za vsak dar, ki ste ga namenili v preteklem letu za pomoč ljudem, ki so daleč stran od nas, na kriznih žariščih.
