In ker je treba tudi na specialistični pregled ali operacijo čakati tedne, mesece in leta, cvetijo posebne zdravstvene zavarovalnice, ki obljubljajo hiter dostop do želenega specialista ali posega v nekaj dneh. Videti je, da prav ti zdravstveni zasebniki bogatijo na račun bolnih ljudi in spodbujajo razlikovanje med njimi. Tisti, ki imajo denar, so lahko bolj zdravi?! Kako iz tega kaosa? O tem je za Jano razmišljala prim. Jasna Čuk Rupnik, upokojena otroška zdravnica, ki dvakrat na teden še vedno dela v 45 kilometrov oddaljeni Izoli.
O njej še tole: na nedavnem 8. slovenskem mednarodnem pediatričnem kongresu na Bledu ji je Združenje za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu podelilo Ambrožičevo priznanje za strokovno delo v primarnem pediatričnem zdravstvu.
Otežen dostop do zdravnikov v osnovnem zdravstvu ogroža življenja vseh.
Seveda.
Izkazalo se je, da so največje žrtve starejši, ki imajo tudi več bolezni, in kronični bolniki vseh starosti, mar ne?
Žrtve smo lahko vsi, če ne dobimo ustrezne oskrbe pravočasno. Pa ne mislim samo urgentnih stanj.
Starejši so v resnici dvojne žrtve. Če že imajo zdravnika, se ukvarjajo z elektronskim naročanjem, čeprav nimajo ne interneta, pametnega telefona ne računalnika.
Kjer je urejeno izključno tako, je narobe. Kolikor vem, mnoge ambulante vseeno omogočajo tudi klic po telefonu, kar je edino prav. Je pa res, da je odgovarjanje na telefone lahko za osebje zelo stresno. Je tudi nevarno, saj preusmerja pozornost od bolnika v ambulanti k tistemu na telefonu. Vem pa, da bolniki tarnajo, da so telefoni največkrat ves čas zasedeni ali pa zvonijo v prazno. Pogosto ne zato, ker nihče ne dela, ampak zato, ker delajo preveč.
Vrniva se na začetek: družinski zdravniki so najprej nekaj let opozarjali, da so preobremenjeni. Zato sta se leta 2017 Vlada RS in Fides (Sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije) dogovorila, da ima družinski zdravnik lahko 1895 glavarinskih količnikov (število oseb glede na starost). Pred tem so jih imeli več, 2400. Zato je bilo odtlej zdravnikov relativno dovolj.
Obremenitve zdravnikov na primarni ravni so danes vse kaj drugega kot pred desetletji. V Sloveniji je vse več starejših in starih. S starostjo pa se veča tudi število zdravstvenih tegob. Več je tudi ljudi, ki preživijo težke poškodbe, nevarna, tudi prirojena obolenja in potrebujejo za vzdrževanje solidne kakovosti življenja stalno zdravstveno pomoč. Hkrati se povečujejo vsakodnevne, tudi banalne zahteve ljudi. Mnogi berejo zdravstvene priročnike ali brskajo po internetu in zdravnikom zaupajo manj kot nekoč. Žalostno je, če bolnik, ki mu hočeš samo dobro, ni pripravljen slediti zdravljenju. Pa bi si morala zdravnik in bolnik zaupati ter se spoštovati. To dvoje je predpogoj za uspeh zdravljenja.
Za zdravniški kaos je odgovorna tudi naša zavarovalnica (ZZZS), saj pogosto bolnikom omejuje osnovne zdravstvene pravice, zdravnikom pa določi minimalno število pregledov in posegov.
Res je. Zavarovalnica denimo določi, koliko operacij kolkov ali kolen lahko opravi ta ali ona javna bolnišnica. Če vodstvo bolnišnice tega ne bi upoštevalo, bi delali zdravniki izgubo. Zavarovalnica ne vidi bolnikov, le svojo malho.
Kako to, da je bilo zdravstvo v prejšnji državi zgledno urejeno, pa smo imeli manj zdravnikov? So vlade sesuvale javno zdravstvo, ga hotele privatizirati?
Ne verjamem, da je bila privatizacija javnega zdravstva zavestna usmeritev vlad. Bolj menim, da je po letu 1991 sproščeni duh neokapitalizma iz gospodarstva segel tudi v zdravstvo in šolstvo in še kam v javni sektor. Tisti, ki so hoteli obogateti na račun drugih, so vedno našli pot.
Največ koncesij je podelila prva Janševa vlada od leta 2004 do 2008. Tako ji je uspelo (pa tudi tistim za njo) skoraj popolnoma sprivatizirati zobozdravstvo. Na zobni aparat morajo zdaj v javnem zdravstvu celo otroci čakati leta.
Prav imate. Zobozdravstvo je najčistejši primer uničevanja javnih zavodov. Kdor ima slabe zobe, si sicer lahko da vsaditi implantate in pridobi lepe zgornje in spodnje zobe, a vse to lahko stane kot nov družinski avto. Ob tem nihče ne ve, ali tehniki, ki delajo v javnih ustanovah, v prostem času pa za zasebnike, ves potrebni material dobijo od zasebnika ali ga nekaj prinesejo iz javnega zavoda.
Kaj pa notranja kontrola?
Tak nadzor je v javnem zavodu zelo težaven. Pa ne le v zobozdravstvu. Odnašanje materiala v zasebne zavode je postalo vabljivo takoj ob začetku prepletanja javnega in zasebnega.
Rekli pa ste, da smo bili nekoč vzor imenitnega zobozdravstva in zdravstva nasploh. Ne le v Jugoslaviji, tudi v svetu.
Res je. Vsi so nas občudovali in se skušali zgledovati po nas. Tudi zaradi imenitne in dosledne zobne preventive, ki se je začela v vrtcih in nadaljevala v osnovnih šolah. Zato lahko z veseljem rečem, da imajo današnji najstniki in študentje lepe zobe.
Tudi otroško in šolsko zdravstvo je še vedno dobro organizirano.
Zelo se trudimo, da starše ozaveščamo o preventivi, tudi o dobrobitih cepljenja. Smo edina država, ki ji je uspelo v dveh epidemičnih letih ohraniti in celo dvigniti delež cepljenih otrok.
Mnogi bolniki trdijo, da so ambulante javnih zavodov prazne, in namigujejo, da zdravniki malo delajo, da so spočiti za popoldansko delo pri zasebniku.
Ne bo držalo. Čakalnice so večinoma prazne, ker se naroča po urah. Nekatere pa tudi zato, ker zdravnikov ni. Mnogi zdravniki, ki vztrajajo v javnih zavodih, zelo veliko delajo in so že na meji izgorelosti. To je jasno pokazala tudi raziskava, ki smo jo izvedli v Sekciji za primarno pediatrijo. Zdravniki, ki z vsem srcem delajo, ne zmorejo še honorarno delati v zasebnih ustanovah.
Prim. Jasna Čuk Rupnik meni, da:
- bi moralo biti zasebno zdravstvo v celoti ločeno od javnega,
– so dvoživke so nedopustne,
– bi moralo osnovno zdravstveno zavarovanje pokriti zdravljenje v celoti, dodatna zavarovanja pa nadstandard, rizične zadeve ...
– je nujna celostna reforma zdravstva, kjer bodo pravila zelo jasna in kjer bo delovanje pregledno (ne da eni poberejo dobro plačano smetano, finančno nezanimive storitve pa prepustijo javnim zavodom …).
Kaj menite o tako imenovanih dvoživkah?
Vsakdo, ki lahko ljudem zdravi telo ali dušo ali oboje, bi se moral odločiti, kje bo delal: samo v javnem ali samo v zasebnem sektorju. Dvoživkarstvo je kraja javnega za razcvet zasebnega, zato ga je treba preprečiti!
Gotovo ste slišali, da je civilna iniciativa Glas ljudstva, ki združuje več kot sto civilnodružbenih organizacij ter več tisoč posameznic in posameznikov z vseh družbenih področij in iz celotne države, protestirala pred nedelujočim Zdravstvenim domom Polje, ki so ga zaprli zaradi pomanjkanja zdravnikov.
Sem. Je le dokaz propada javnega zdravstva. A kjer ni, še vojska ne vzame. Zdravnikov namreč. Ta hip bi jih, da bi lahko vsak od nas imel izbranega zdravnika, potrebovali več kot 200. Politika in drugi odločevalci o zdravstvu (med njimi so žal tudi nekateri vplivni zdravniki, ki so v zdravstvu videli neizčrpen vir bogatenja in jim ni mar za javno dobro) že vse od osamosvojitve vztrajno rušijo javno zdravstvo. In zdaj se je sesulo do konca.
Znana je trditev poznavalcev, da vsak družinski zdravnik od leta 2019 skrbi le za 1300 bolnikov, kar je baje najmanj v EU. Problem bi bil rešen, če bi znova vsakdo sprejel 1400 bolnikov. Vsaj za nekaj let.
Ideja je razumljiva, a ni razumna. Temelji na nepoznavanju dela v primarnem zdravstvu. Koliko časa še lahko zdrži zdravnik, ki že zdaj zaradi preobremenjenosti prekoračuje svoj delovni čas, hkrati dela na dveh ali treh deloviščih, ponoči dežura, čez dan pokriva delo odsotnega kolega ali kolegice, na koncu pa mu bolniki še grozijo z odvetnikom? To je naša realnost. Zaradi razvoja medicine, pa tudi zaradi strahov pred propadom sveta so zahteve ljudi iz leta v leto večje. Tudi v drugih državah, a tam dostop do zdravnika omejujejo z načinom plačevanja storitev.
Imamo tudi neustrezno digitalizacijo.
Zasuti smo s celo vrsto neprijaznih programov, zaradi katerih s klikanjem na računalnik zapravljamo dragoceni čas. Prebiranje e-pošte in odgovarjanje nanjo vzameta veliko časa, odgovornosti za napake pa ne zmanjšata. Po drugi strani pa nas tisti, ki so vešči elektronske pošte, zasipajo z njo. Veliko preveč dela imamo tudi s pisanjem bolniških staležev. Zato smo že večkrat predlagali, da bi zaposleni lahko pri blažjih obolenjih, ki terjajo odsotnost le od 1 do 3 dni, ostali doma brez zdravniškega potrdila. Bolniške izostanke do 30 dni pač krije delodajalec. V nezaupanju do zaposlenih ZZZS (morda pa tudi delodajalci) zahteva potrjevanje vseh staležev, kar je spet ena od brezveznih in časovno potratnih administrativnih storitev.
Ali javno zdravstvo država plačuje enako kot zasebno?
Država plačuje delo koncesionarjev, ki jih je vključila kot zasebne izvajalce v javno zdravstvo. Zato lahko bolniki pristopajo z napotnicami ZZZS. Jim je pa dovolila ustvarjanje dobička. Pogoji poslovanja, ne samo plačilo storitev, bi morali biti enaki za koncesionarje in javne zavode. Koncesionarji kar hitro odkrijejo, katere storitve se jim finančno splača opravljati in katerih ne. Zato opravljajo npr. samo operacije, ki so dobro plačane. Recimo operacijo kolkov, oči, vsajajo implantate itd. Kar je zapleteno in ne prinaša dobička, puščajo javnemu zdravstvu.
Pravite, da gre včasih že za sprevrženo ravnanje vaših kolegov ali kolegic.
Ne vem, kako naj drugače vidim anomalije, kakršna je npr. vodenje ZD Ljubljana. Direktorica ima zasebni zavod, v katerem je zaposlena dvajsetodstotno, da ohrani zdravniško licenco, ne dela pa v ambulanti javnega zavoda, ki ga vodi. Sama sem se delu koncesionarke za področje pediatrije že pred mnogimi leti odrekla zato, ker sem videla v strukturi »zdravstvenodomskosti« večjo vrednoto, kot bi mi jo prinesla svoboda samostojnega dela z možnostjo ustvarjanja dobička. Z enakimi ideali v javnem zdravstvu dela kar precej mojih kolegov in kolegic, organizacijsko strukturo zdravstvenih domov pa jasno podpirajo tudi prizadevanja SZO.
Ali podpirate stavko zdravnikov?
Ob tej stavki sem na strani vlade.
