V naslovu članka smo navedli zadnje štiri predsednike vlade, mirno pa bi dodali prav vse od osamosvojitve do danes. Slovenija namreč do sedaj še ni premogla predsednika ali predsednice vlade, ki bi pripravil dolgoročno stanovanjsko politiko, ki bi jo nato lahko tudi izvajali in bi na trg nepremičnin prinesla red, stabilnost in predvidljivost. V tem tisočletju smo sprejeli Nacionalni stanovanjski program, ki je veljal za obdobje 2000-2009, a ostal bolj ali manj mrtva črka na papirju. Nato smo bili med 2009 do 2015 celo brez programa, leta 2015 je nato vlada Mira Cerarja sicer sprejela program, ki je imel sicer visokoleteče cilje od katerih jih bo uresničena le peščica, ki na dostopnost stanovanj ne bodo, oziroma nimajo nobenega omembe vrednega vpliva.
Za stanovanja ni denarja
To dokazuje tudi revizija Izvajanja stanovanjske politike v Republiki Sloveniji, ki jo je te dni zaključilo računsko sodišče. Kot so zapisali »izvajanje stanovanjske politike v obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2021 ni bilo učinkovito. Za izgradnjo 8.737 manjkajočih najemnih stanovanj v javni lasti do leta 2025 država nima zagotovljenih virov financiranja.«
Država neuspešna na skoraj vseh področjih
Osnovna ugotovitev sicer izpostavi temeljni problem, torej pomanjkanje sistemskega financiranja, a je le drobec v mozaiku. Nadaljnji vpogled v revizijo pokaže, da je državi spodletelo skorajda pri vseh ciljih, ki si jih je zastavila. Osnova za sprejem ukrepov in načrtovanje gradnje neprofitnih stanovanj bi morala biti evidenca. Računsko sodišče je ugotovilo, da »evidenca javnih najemnih stanovanj ni bila vzpostavljena, poleg tega pa ministrstvo ni izvedlo aktivnosti, ki bi omogočile vzpostavitev evidence praznih stanovanj in evidence nelegalnih gradenj, ter ni izvedlo aktivnosti, ki bi po 1. 1. 2018 ohranile obveznost poročanja tudi za najemne posle, krajše od 6 mesecev, in omogočile vzpostavitev popolne evidence najemnih poslov s stanovanjskimi nepremičninami.« Tako se brez prave osnove v Sloveniji uporablja podatek, da je v Sloveniji kar 175.000 praznih stanovanj, čeprav je velika verjetnost, da je velik del teh stanovanj oddan na črnem trgu, predstavlja počitniške enote ali pa je neprimeren za bivanje. Računsko sodišče ugotavlja, da tako ne vemo niti koliko je javnih najemnih stanovanj in koliko nelegalnih gradenj.
Visoko tveganje korupcije
Nadalje računsko sodišče ugotavlja, da ni bil sprejet stanovanjski zakon, ki bi izvajanje stanovanjske politike pokril in ni bila pripravljena prenova zemljiške in prostorske politike. Tako je raba zemljišč prepuščena bolj ali manj lokalni politiki ali bolje rečeno lokalnim politikom, ki pogosto, ali pa kar praviloma podležejo kapitalu. Sedanje stanje, kjer se z enim dvigom roke špekulantom z zemljišči omogoča bajne zaslužke, predstavlja eno največjih korupcijskih tveganj v državi in morda je prav tu razlog, da na tem področju ne najdemo politične volje za potrebne spremembe.
Še vedno brez stanovanjskega dodatka
Vlada in stanovanjski skladi bi morali poskrbeti za uvedbo stroškovne najemnine, ki bi omogočala vsaj obnovo stanovanjskega fonda, a so zmogli doseči le zvišanje neprofitnih najemnin, stroškovne najemnine pa čakajo na širše zakonske spremembe, saj jih ne moremo uvesti dokler se ne uvede stanovanjski dodatek za tiste, katerih prihodki so prenizki za plačilo stroškovnih najemnin. Poleg tega so se stanovanjski skladi lahko veselili le sprememb, ki jim sedaj omogočajo lažje in višje zadolževanje.
Plemenit namen, slaba izvedba
Javno službo za najemniško upravljanje, ki bi morala poskrbeti, da bi zasebni lastniki stanovanj le ta oddali v javni najem, smo sicer dobili, a je bolj ali manj paralizirana. Kadrovsko in finančno podhranjena enostavno ne more izpolniti sicer plemenitega namena, ki ji je bil dan. Najemnine, ki jih javna najemniška služba lahko ponudi lastnikom stanovanj so namreč tako nizke, da na razgretem najemniškem trgu niso konkurenčne, kljub vsem prednostim, ki jih taka služba nudi. Nobena vlada ni ustanovila Sveta za stanovanjsko politiko kot glavnega telesa za sprejemanje odločitev za izvajanje zastavljenih dolgoročnih ciljev na stanovanjskem področju. Poleg tega pa ministrstvo ni zagotovilo delovanja Stanovanjskega sveta, ki bi spremljal izvajanje.
Dobra milijarda premalo
Država si je leta 2015 zadala cilj, da bo v Republiki Sloveniji do leta 2025 na razpolago 33.000 najemnih stanovanj v javni lasti. Uresničevanje doseganja tega cilja močno zaostaja in ga bo po oceni računskega sodišča težko doseči. Na podlagi pridobljenih podatkov je računsko sodišče ugotovilo, da se je v obdobju od leta 2011 do 30. 6. 2021, torej v 10 letih in pol, ocenjeno število najemnih stanovanj v javni lasti povečalo zgolj za 2.748. Ob koncu obdobja, na katero se nanaša revizija, pa je bilo na razpolago 24.263 teh stanovanj. Ob upoštevanju povprečne vrednosti novega stanovanja bi bilo po oceni računskega sodišča za 8.737 manjkajočih stanovanj treba zagotoviti 1.092.125.000 EUR finančnih sredstev – ob predpostavki, da bodo vsa stanovanja pridobljena z izgradnjo in ne v okviru javne službe za najemniško upravljanje.
