Konkretneje: po informacijah Hudoklinove na pomoč kliničnega psihologa v njihovem centru ta hip čaka okoli 600 otrok, v čakalni vrsti za pedopsihiatra je okrog 100 otrok, za specialnega pedagoga tudi približno toliko. Od tega jih okoli 250 v rokah drži napotnico pod stopnjo nujnosti »hitro« oziroma »zelo hitro«, na psihologa pa pod stopnjo nujnosti »redno« čaka 350 mladih.
Marsikateri starš išče hitrejše možnosti, pri čemer pomisli tudi na samoplačniško obravnavo otroka pri denimo psihoterapevtu, v zvezi s katerimi je želela Hudoklinova starše opozoriti, da področje psihoterapije v naši državi ni urejeno, torej ni nobenega varovala, ki bi zgotavljalo vsaj minimalno zaščito uporabnika, kar je nevarno. »Vsak se lahko imenuje za svetovalca, psihoterapevta, tudi za psihologa, nihče ga ne more preganjati, saj za to ni pravne podlage. Škoda, ki jo samooklicani terapevt, svetovalec lahko naredi, pa je lahko velika,« je opozorila.
Neurejenost in pomanjkanje
V povezavi s čakalnimi dobami in psihoterapevtsko prakso so se na omenjen intervju in njegove poudarke odzvali dr. Romana Kress, predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, Irena Kosovel, predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje, Urška Kranjc Jakša, predsednica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, in mag. Miran Možina, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja. Izpostavili so, da je tudi ekspert Svetovne zdravstvene organizacije ob svojem obisku Slovenije že leta 2015 opozoril na neurejenost in pomanjkanje strokovnjakov na področju duševnega zdravja. »V zadnjih treh letih pa smo priča tudi porastu duševnih stisk, ki jih poraja negotovost glede posledic pandemije in poglabljanja ekonomske, varnostne in ekološke krize. Zato je skrajni čas, da se področje duševnega zdravja uredi sistemsko tudi v Sloveniji in da odločevalci razširijo svoj pogled na poklice pomoči do te mere, da bo vključeval tudi psihoterapijo,« so njihove uvodne besede.
Povedali so, da si psihoterapija že vrsto let prizadeva, da bi postala samostojna znanstvena veda in samostojen poklic. »Če bi se pri nas uzakonili najstrožji psihoterapevtski standardi, ki so splošno sprejeti v Evropi in razvitem svetu, bi bilo v Sloveniji že zdaj okrog 300 kvalificiranih psihoterapevtov, ki bi lahko delovali ne le v zdravstvu, ampak tudi na področjih socialnega varstva, pravosodja, vzgoje in izobraževanja, gospodarstva, športa … Veliko njihovega dela je preventivne narave, in če bi imeli možnost delovati za javno dobro z vsem strokovnim potencialom, ki ga premorejo, potem tudi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše ne bi imel tako nedopustno dolgih čakalnih dob,« so osvetlili.
Dobre prakse iz tujine
Podčrtali so, da bi bila poleg odprave dvoma, kdo je v Sloveniji lahko psihoterapevt, pomembna prednost zakonske ureditve tega področja tudi večje število psihoterapevtov, ki bi postali zaposljivi v javnem sektorju in s tem dostopni za ljudi, ki tovrstno pomoč potrebujejo, a si je ne morejo privoščiti samoplačniško. »Seveda bi bilo treba poskrbeti za trajno kakovost njihovega dela. To bi se lahko zagotovilo z ustanovitvijo psihoterapevtske zbornice, v katero bi se morali obvezno združevati vsi posamezniki, ki bi v državi želeli opravljati psihoterapevtski poklic. To pomeni, da bi se lahko vsak poklicni profil posvetil svojemu poslanstvu na način, za katerega je usposobljen in ki ga najbolj obvlada: klinični psihologi diagnosticiranju, psihiatri zdravljenju duševnih motenj po medicinskem modelu, ki vključuje farmakoterapijo, psihoterapevti pa zdravljenju in preprečevanju duševnih stisk po kontekstualnem modelu, ki vključuje predvsem pogovor. V deželah, kjer imajo takšen sistem že vzpostavljen in kjer obstaja konstruktiven dialog med vsemi tremi poklicnimi profili na področju duševnega zdravja, imajo veliko krajše čakalne dobe in veliko manj stigme, povezane z duševnimi težavami. To pa koristi predvsem ljudem, ki iščejo našo pomoč,« so poudarili Kressova, Kosovelova, Kranjc Jakševa in Možina.
Težka dilema
Četverica strokovnjakov je pojasnila, da je v Sloveniji ta hip situacija še vedno takšna, da goreči nasprotniki zakonsko urejene psihoterapevtske dejavnosti, ki jih najdemo predvsem med nekaterimi kliničnimi psihologi in psihiatri, primerjajo psihoterapijo s šarlatanstvom in spregledajo, da se nehote v tej zanki znajdejo tudi sami. »Brez nesporno jasne in splošno veljavne ureditve smo namreč vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo s pomočjo posameznikom z duševnimi težavami, pred enako dilemo: kaj me dela dovolj dobrega oziroma boljšega od drugih in ali sem v razmerju do klienta, ne nazadnje pa tudi do samega sebe, na varni strani, če delujem po svojih najboljših strokovnih in človeških močeh,« so opozorili.
»Zelo se strinjamo, da se moramo strokovnjaki oglašati in opozarjati na nedopustno dolge čakalne dobe in celotno situacijo, povezano z duševnim zdravjem v Sloveniji. Prav tako pa moramo pogledati realno sliko strokovnega potenciala, ki ga že imamo in ki bi ga lahko takoj vključili v delovanje za javno dobro,« so na koncu strnili osrednje sporočilo.
