Le po nekaj minutah pogovora je premagala začetno sramežljivost, medtem ko se je štiriletni Kali kratkočasil z igranjem in je bil nekoliko bolj redkobeseden. Nadobudneža iz afriške države Sierra Leone sta v dom v središču Šentjurja prinesla toplino, smeh in veselje, po čemer sta njuna posvojitelja Barbara in Damir hrepenela vrsto let. »Nekateri ljudje, ki nas opazijo, ko se odpravimo na sprehod, menijo, da sva otroka rešila iz težkih življenjskih razmer. Nama pa se zdi ravno nasprotno – otroka sta rešila naju. Po letih razočaranj sta v najini življenji prinesla svetlobo,« sta povedala.
Zakonca Novak sta si približno sedem let prizadevala za otroka. Za njima je vrsta neuspešnih umetnih oploditev. Zdravniki so Barbari povedali, da njenim težavam z zanositvijo najverjetneje botruje genetska napaka. Tudi poskus oploditve z darovano jajčno celico na Češkem se ni izšel. Kljub podpori medicinskih postopkov jima ni uspelo ustvariti družine, želja po njej pa je bila pri obeh zelo močna. Zato sta vse bolj razmišljala o posvojitvi. Ker je v Sloveniji nanjo treba čakati do deset let, ob tem, da zanjo ni nobenega zagotovila, sta se odločila za posvojitev otroka iz Afrike. S pomočjo staršev, ki so že imeli to izkušnjo, sta prišla v stik z afriškim odvetnikom. »Le dva meseca po tem, ko sva izrazila svojo željo, sva prejela sporočilo odvetnika, da išče posvojitelja za dveinpolletno deklico. Tistega dne ne bom nikoli pozabila,« je dejala Barbara.
Kjer čas teče po svoje
V nekaj mesecih sta uredila vso potrebno dokumentacijo. Mnogo potrebnih dokazil sta že imela, saj sta morala tudi za postopke umetne oploditve opraviti preglede pri zdravniku, psihologu in psihiatru. Da bi zadostila vsem potrebnim pogojem, sta se poročila. Konec junija 2018 sta sedla na letalo in se odpravila v afriško državo Sierra Leone. Po Damirjevih besedah nista imela kakšnih posebnih pričakovanj, kako bo vse skupaj videti. Prepustila sta se, da ju življenje vodi svojo pot. Barbara je občutila vznemirjenje, že potovanje jo je navdajalo z navdušenjem. Čeprav so jima pristojni zagotavljali, da bodo vse potrebno uredili v dveh tednih, sta morala na ureditev posvojitve čakati dva meseca. Na omenjeni celini namreč čas teče po svoje. Nihče ne upošteva rokov za urejanje postopkov, uradniki jih speljejo, ko se jim tako zazdi. »Tudi če se dogovoriš za datum in uro, je nato vse v oblakih. Ljudje pridejo, ko pridejo. Kamorkoli sva odšla, bodisi na sodišče bodisi na center za socialno delo, sva se zelo načakala,« sta povedala. Damir se je po dveh tednih vrnil v Slovenijo. Barbara, ki je po poklicu učiteljica in je poleti imela počitnice, je v Afriki na dokončanje postopkov čakala do konca. »Če ne bi ostala v Sierri Leone in sama hodila na vse urade, ki naj bi jih obiskoval odvetnik, bi bila posvojitev obsojena na propad. K sreči me je povsod spremljal gospod, pri katerem sem najela stanovanje. Bil je kot moj angel varuh, ob njem sem se počutila zelo varno. Zdelo se mi je, kot da ga poznam že vrsto let.«
Ljubezen na prvi pogled
Barbaro so občutki ljubezni preplavili že, ko je posvojenko Zainab videla le na fotografiji. Med bivanjem na črni celini je deklico obiskovala vsak dan in se z njo igrala. Nato je tudi malčica prihajala k njej, da sta se lahko družili in se navadili druga na drugo. Kot posvojitelja sta Novakova občutila ogromno sreče in zadovoljstva, ob tem je njuna bolečina po težki prehojeni poti počasi bledela. Obdobje po vrnitvi v Slovenijo je bilo precej naporno, saj so vsi sorodniki in prijatelji želeli spoznati Zainab. Malčica je potrebovala kakšen mesec, da se je navadila na novo okolje. Posvojitelja sta z njo začela govoriti slovensko in po dveh mesecih je že osvojila nov jezik. Tudi na drugih področjih je znanje srkala kot goba. Ko sta Novakova videla, da je zelo samostojna in da se pri njiju dobro počuti, sta se odločila, da bosta posvojila še enega otroka. »Razmišljala sva o tem, da bo otrokoma, če bosta dva, lažje, saj bosta vedno imela drug drugega.«
Ko se vez splete v trenutku
Ko so lani urejali postopek posvojitve za Kalija, so se Barbara, Damir in Zainab znova odpravili na afriško celino. »Bilo je zelo vroče, ati se je ves čas znojil,« je pripomnila drugošolka Zainab in nasmejala celo omizje. Ob prihodu na cilj so jih prišli pozdravit vsi vaščani, otroci so v le nekaj sekundah razgrabili bonbone in igrače, ki so jih Novakovi prinesli iz Slovenije. Druga posvojitev je stekla veliko bolj gladko, vse potrebno so uredili v tednu dni. »Kali je bil otrok ulice, čeprav je imel starša. Bil je najmlajši od vseh otrok v kraju. Ko nas je zagledal, nas je objel in se nasmejal. Vez med nami se je vzpostavila v hipu, takoj je bil naš,« se spominja Barbara. Kali se je na življenje v Sloveniji privadil še hitreje kot Zainab. Ker je od nje srkal veliko znanja, je začel takoj ponavljati slovenske besede. »Le po treh tednih je govoril slovensko, kot da bi se rodil v Šentjurju,« je dodal Damir.
Medsebojna hvaležnost
Zakonca Novak sta spoznala družini obeh posvojencev. Njuni biološki starši niso izobraženi, živijo v pomanjkanju in imajo še kopico otrok, ki jih težko preživljajo. Za to, da dajo najmlajša otroka v posvojitev, so se po prepričanju Barbare in Damirja odločili iz ljubezni. »Zainabina biološka starša sta se zavedala, da bi jo čakalo isto življenje, kot ga živita onadva. V posvojitev sta jo dala, da se bo izobrazila, se naučila brati in pisati.« Novakovi se z afriškima družinama obeh otrok nekajkrat na leto pogovarjajo s pomočjo videoklica. Sporazumevajo se v angleščini, ki je tam uradni jezik. Zainab svojima biološkima staršema pokaže šolske zvezke, pove jima več o svojih dejavnostih, zapoje jima pesmice v slovenščini in v angleščini. Tudi Kalijevim staršem se zdi pomembno, da je deček deležen izobrazbe in da bo nekoč prišel do svojega kruha. »Biološki starši so nama neizmerno hvaležni, da je za njihova otroka lepo poskrbljeno. Midva z Damirjem pa jim bova vse življenje hvaležna, da so nama omogočili izkušnjo starševstva. Do njih čutiva veliko spoštovanje,« pravita Barbara in Damir, ki z Zainab in s Kalijem odprto govorita o tem, da nista njuna biološka starša. Oba nadobudneža se spominjata načina življenja v državi, kjer sta se rodila. Ljudje tam nimajo kuhinj, prh, toaletnega papirja ali brisač. Umivajo se z deževnico, ki jo zberejo v posodah. Riž kuhajo kar na pesku na prostem, nato se ob obroku zbere vsa vas. Domačini jedo z rokami. »Zobne ščetke sta prvič videla pri naju z Damirjem. Tudi knjige in flomastri, ki sva jih z možem prinesla s seboj, so bili za njiju nekaj novega in zelo zanimivega,« je dejala Barbara.
Spoprijemanje s predsodki
Posvojitev temnopoltih otrok s seboj prinaša tudi nekaj perečih tem, na primer spoprijemanje z rasnimi predsodki. Novakova se o tem veliko pogovarjata z ljudmi, ki so posvojili otroke drugačnih polti. V prvih mesecih po prihodu otrok v Šentjur je bila družina na ulici tarča radovednih pogledov. Barbara in Damir razumeta, da vsaka novost pritegne nekaj pozornosti. Zmotijo pa ju neposredni komentarji, ki jih velikokrat povsem brez premisleka izrečejo predvsem starejše osebe. »Popolni neznanci nam včasih zelo osebna vprašanja zastavljajo, ko smo pri blagajni v trgovini ali ko smo na sprehodu. Nekateri ljudje se ne zavedajo, da sta Zainab in Kali otroka, enaka kot vsi drugi, le da imata drugačno barvo polti.« Otroka vesta, da je njun dom njuno varno zavetje. Starša pa jima ne zatiskata oči pred tem, da lahko zunaj domačih zidov kdaj pričakujeta kazanje z roko in neprimerne izraze. »Oba sta srčna in družabna, v vrtcu so ju zelo lepo sprejeli, pri vključevanju v skupino nista imela težav. Ob prehodu v osnovno šolo, kjer so otroci že starejši, je bila Zainab deležna neprimernih izrazov o barvi njene kože. Doma se vedno pogovorimo, tudi učiteljico smo prosili, da se o tem pogovori z drugimi razredniki,« sta pojasnila Novakova. Zdi se jima prav, da se otroka zavedata svojih korenin. Kali se o obdobju na rojstni celini spomni številnih podrobnosti. Zainab, ki nam je z veseljem pokazala album fotografij iz prvega obdobja s posvojitelji, pa ima na dve leti življenja v Afriki nekoliko manj spominov. Tamkajšnjo kulturo člani družine negujejo tako, da si včasih pripravijo afriški dan. Radi prebirajo afriške knjige, poslušajo afriško glasbo. Poleti se lahko otroka umivata na prostem. Riž lahko včasih jesta z rokami, čeprav Damir nad tem ni najbolj navdušen.
Iz dvojine v množino
Ker v Afriki starši za svoje otroke večinoma ne pridobijo rojstnih listov, o starosti svojih potomcev po navadi kar ugibajo. Zainab ima v svojih dokumentih kot rojstni datum zapisan peti maj. Novakova sta tudi Kalijeve starše vprašala o njegovem datumu rojstva in slednji so prav tako navedli peti maj. Na ta dan je pri njih torej kar dvojno praznovaje. Odkar se je družina povečala z dveh članov na štiri, jih povezujejo številne dejavnosti. Novakovi radi smučajo, drsajo, rolajo, kolesarijo, plavajo. Otroka zelo hitro tečeta, Zainab ima zelo dolg odriv. Družina uživa še ob druženju s sorodniki in prijatelji. Veseli jo vrtnarjenje na domačem vrtu, rada se odpravi na sprehode in izlete. Barbara in Damir se z otrokoma predajata sedanjemu trenutku, s prihodnostjo se ne obremenjujeta. Če se bosta njuna posvojenca, ko bosta odrasla, želela vrniti v Afriko, bosta to željo spoštovala. Tudi otroci drugih staršev gredo po svetu in v tem ni nič slabega, sta omenila. Dodala sta, da se je s posvojitvijo njuno življenje spremenilo na bolje. »Lepo je, da nisva več sama, da lahko najprej poskrbiva za otroka. Izpolnila se nama je največja želja, zdaj je pomembno le, da smo zdravi in da skupaj uživamo.«
