Pogovarjala sva se pretekli ponedeljek dopoldne, ko so bili vtisi po burnem nedeljskem večeru še čisto sveži in še ni bilo pravega časa za počitek po naporni kampanji. Matija Kovač je bil kljub temu umirjen in preudaren kot na vseh soočenjih in pogovorih v preteklih tednih. Na vprašanje, kako se človek počuti dan po tako neverjetnem uspehu, je dejal: »Presenečen sem, da sem tako miren. V nedeljo zvečer sem se začel zavedati, kaj se je zgodilo, in zdaj s trezno glavo razmišljam o naslednjih korakih ter se jih veselim, saj je podpora široka. Vsekakor bo v naslednjih dneh še čas za kakšno podrobnejšo analizo in tudi za počitek ter za zahvale vsem, ki so doprinesli k temu, da smo uspeli.«
Je bilo težko zbrati nove moči še za drugi krog, ki je bil še bolj intenziven kot prvi?
Izjemno naporno je bilo, a je bila ekipa, o kateri nisem nikoli podvomil, zelo predana. Nisem pričakoval, da mi bo dala toliko energije, podpore in pomoči, sploh v zadnjih dneh, ko je bilo res težko zaradi vseh pritiskov. Lahko sem se posvetil bistvenim stvarem, soočenjem, in ne več organizaciji kampanje, kar sem počel od prvega dne.
V nedeljo zvečer ste se posebej zahvalil ekipi. Kdo je bil v njej?
Med ljudmi, s katerimi sicer delam in jih cenim, sem od začetka kandidature iskal najboljše predloge in ideje. Ker to ni bil projekt z visokim proračunom, smo se organizirali na prostovoljni osnovi. Vesel sem bil vsakega, ki je pristopil. Teh ni bilo malo, med kampanjo so se nam pridružili sposobni in izobraženi ljudje z različnih področij in me navdihovali. Mislim, da nam je dobro uspelo ves čas kombinirati prisotnost na terenu in izpostavljanje vsebinskih točk, ki smo jih predstavljali na različne načine, od zapisov, videov, infografike ...
Veliko ste bili na terenu, pojavljali ste se na spletu in drugod. Zlasti je bil opazen vaš tricikel z jabolki. Kje ste ga našli in koliko kilometrov ste z njim prevozili?
Mislim, da se je tega spomnil kolega iz štaba. Še isti dan sem tricikel poiskal na Bolhi in ga že poleti kupil. Je kar velik, da so se v njem lahko vozili tudi otroci. Približno 500 kilometrov naj bi prevozil v prvem krogu. Bil sem v vseh 19 mestnih četrtih in krajevnih skupnostih, le dvakrat sem šel na teren z navadnim kolesom, da je šlo hitreje. S tem sem nekaj naredil tudi za svojo kondicijo, to je bila dobra sprostitev med kampanjo. Tricikel je bil nekakšno vodilo kampanje skupaj z deljenjem jabolk in svinčnikov ter s pogovori z ljudmi.
Ste imeli stalne dobavitelje, da ni zmanjkalo jabolk?
Nekaj smo jih dobili v dar, nekaj smo jih kupili pri lokalnih kmetih in na tržnici, enkrat tudi v Tušu, ko jih je na terenu zmanjkalo ...
So vas presenetili odzivi ljudi na teh terenskih srečanjih? Ne nazadnje je bilo verjetno težko pričakovati, da vas bodo vsi sprejeli in vam razlagali o tem, kakšne težave imajo ...
Bil sem zelo presenečen nad ljudmi in tudi nad sabo, saj se nisem poznal v vlogi ljudskega človeka, ker tako prej nisem pristopal k ljudem. A sprejem je bil v vseh primerih dober. Ni se mi zgodilo, da se kdo ne bi bil pripravljen nasmejati, izmenjati nekaj besed, tudi če se morda politično z mano ni strinjal. Zaradi dobrega odziva sem zato ves čas verjel v dober rezultat na volitvah, ker sem videl, da si ljudje želijo več stika z vodstvom občine, več možnosti, da povedo, kaj si želijo.
Takšen stik bo verjetno težko ohranjati ...
Že v programu smo zapisali, da bodo enkrat mesečno odprta vrata županove pisarne s predhodno najavo vprašanj, da bodo strokovne službe pripravile pogovor. Treba bo krepiti tudi digitalne komunikacije, vlogo ožjih delov občin, trudili se bomo za uvedbo participativnega proračuna. Splošna aktivacija ljudi je cilj, za katerega si moramo prizadevati, podobno kot je to v nekaterih sodobnih mestih. Ob današnjem tempu zaposleni ne morejo nameniti veliko časa svoji ožji skupnosti, kar je slabo zlasti za lokalna okolja v mestih, saj ljudje niso politično aktivni in se ne ukvarjajo s svojo okolico. Če zanjo manj skrbijo, je več malomarnosti in vandalizma.
Živite v središču mesta. Ali tudi vas tako kot nekatere moti, da v njem skoraj ni več mogoče slišati slovenskega jezika in da je vedno več tujcev? Kako gledate na to stanje?
Na selitve v svetu nimamo vpliva, a imamo vpliv, kako se v lokalnem okolju pogovarjamo, vedemo in sprejemamo. Vse to je odgovornost obeh strani, tako tistih, ki tu živimo, kot tistih, ki se priselijo. Lokalna skupnost ima pri tem svojo vlogo, zato bomo podpirali vse programe integracije, nekoliko bolj pazljivo bomo ravnali tudi pri prostorski in stanovanjski politiki ... Vsaka integracija se začne pri jeziku, zato bomo spodbujali rabo slovenskega jezika v javnih prostorih in čim širše izobraževanje na tem področju.
Nekje ste omenili, da veste, kako je biti tujec v novem okolju, kjer ne znaš jezika. Kakšna je bila ta izkušnja?
Zaradi očetovega dela smo se preselili v Moskvo. Tja smo prišli avgusta, septembra sem šel v prvi razred osnovne šole. Ne jaz ne moji starši nismo znali besede rusko. Kot otrok sem se znašel v novem okolju in nisem imel niti osnovnega orodja za sporazumevanje, kar se je takrat poznalo pri moji samozavesti. Otroci so na srečo kot spužve in sem se ruščine hitro naučil tudi po zaslugi učiteljice, ki je z menoj sedela po pouku in mi kazala sličice, ki so se mi zdele zelo smešne. V nekaj mesecih sem spregovoril. Na začetku se je neznanje jezika poznalo pri učnem uspehu in odnosih. Nikoli ne bom pozabil sošolke, ki mi je rekla, da se ne morem igrati z njimi, ker nisem Rus. Zato razumem, kaj pomeni, če nekdo pride v tuje okolje in ga to ne sprejema. Otroci v takšnem okolju prej zaidejo v spore in težave. Otroke moramo zato vzgajati v duhu medsebojnega spoštovanja in se truditi vzpostaviti solidarno, povezano družbo.
Kaj vam je še ostalo v spominu iz moskovskega obdobja?
To je bilo sicer res lepo obdobje, tam smo živeli do mojega petega razreda. V bližini je živelo nekaj slovenskih družin, s katerimi smo ostali v stiku. To je bilo obdobje odraščanja v družbi, ki se je zelo hitro spreminjala v tržno, kar se je videlo tudi na ulicah. Na metrojih so pametni telefoni zamenjali debele knjige v rokah potnikov. Osnovna šola je bila kot sistem na visoki ravni, čeprav je bilo socialno stanje med sošolci in učitelji zelo slabo. To je bila družba velikih socialnih razlik, na eni strani z nekaj izjemno bogatimi posamezniki in na drugi večine, ki je ostala v revščini. V tistem času sem se veliko naučil in je bila to ena lepših izkušenj v življenju.
Je bila tudi vrnitev v Slovenijo stresna?
Ne, Celje je bilo zame vedno neki ideal. Že kot otrok sem začutil, v kako lepem okolju živimo in kako dobro imamo organizirano družbo.
So bile te izkušnje »krive« tudi za vašo strankarsko opredelitev za Levico, je šlo za vpliv družine ali kaj tretjega?
Ne vem, kako je prišlo do tega. V naši družini so ljudje različnih političnih pogledov, moj dedek je na primer član ene od desnih strank. Konec srednje šole sem se začel bolj levo opredeljevati. Med študijem v Benetkah sem se zbližal z gibanji, ki so blizu levim politikam, in se odločil, da se bom po vrnitvi v Slovenijo aktiviral. Na povabilo prijateljice sem se včlanil v stranko, predhodnico Levice, in kot 24-letni študent sem neobremenjeno kandidiral na listi za mestni svet ter bil presenetljivo izvoljen s preferenčnimi glasovi. Posebnega premisleka o političnem udejstvovanju tako ni bilo, šlo je bolj za duh državljanske odgovornosti in sodelovanja in tako sem ves čas deloval. Vedno sem se videl predvsem v svojem poklicu in kulturi. Pri delovanju v mestnem svetu sem spoznal, da me delo na lokalni ravni širše zanima. Letos sem sam sebe nekoliko presenetil. Ko sem rekel, da se s politiko ne bom več ukvarjal, so mi nekateri bližnji začeli govoriti, naj razmislim o kandidaturi za župana. Menil sem, da sem premlad in da bo za to še čas, nazadnje sem se odločil, da bom poskusil. Zakaj ne bi, saj je to čas, ko imam največ energije in znanja!
Že leta 2014 ste za naš časopis izjavili, da ste se od nekdaj pripravljeni izpostavljati za svoja stališča, a da ne marate gostilniškega filozofiranja. Še vedno tako mislite?
Haha, da, to so bile misli mladega človeka ... Verjetno sem v minulih letih pridobil malo več preudarnosti, vsekakor pa se mi ni bilo nikoli težko izpostaviti za nekaj, v kar verjamem, ali se javno zavzeti za nekoga, za kogar mislim, da se mu godi krivica.
Prestavljanje med strankami je pri nas običajno, a vi tega niste naredili, čeprav Levica ni vedno najbolj priljubljena v vseh okoljih ...
V tem trenutku se ne ukvarjam posebej ne s svojo strankarsko pripadnostjo ne s pripadnostjo drugih. Je pa res, da ljudje včasih radi nalepijo etiketo in to izpostavljajo, tako tudi moje članstvo v stranki prikazujejo kot neko napako. Mislim, da je to aktivna državljanska drža, do katere ima vsak pravico. Sicer pa je Levica v teh letih postala vladna stranka s pomembnimi programskimi razvojnimi točkami, ki so pomembne tudi za Celje.
Se boste morali kako odkupiti za podporo, ki vam jo je v drugem krogu dalo Gibanje Svoboda? So se že začele kakšne delitve stolčkov in mora koga skrbeti za službo?
Hvaležen sem lokalnemu Gibanju Svoboda, ki je takoj po razglasitvi rezultatov v prvem krogu močno in brezpogojno podprlo našo ekipo. O nobenih funkcijah se nismo pogovarjali. Se pa zavedam, da je to druga največja stranka v mestnem svetu in da mi bo v oporo pri vodenju mesta, zato jo bom vključil v delovanje sistema. V okviru občinske uprave in širšega sistema nismo naredili še nobenega koraka. Lahko povem, da sem po razglasitvi rezultatov tri ljudi, ki so mi ves čas stali ob strani in jih osebno ter poklicno zelo spoštujem, prosil, naj razmislijo, ali bi z mano nadaljevali poklicno pot. Na njihove odgovore še čakam, vse drugo je odprto.
Ste sicer tako umirjen človek, kot je bilo mogoče sklepati iz soočenj, kjer vas nič ni vrglo iz tira, ali je to bila posledica treninga in svetovanja?
Kdaj tudi »znorim«, a na soočenjih sem se odzval umirjeno in v spoštljivem tonu, saj je šlo za vsebino, za katero mislim, da je prava. Nisem se hotel spuščati v zamere in spore, ki niso moji, ampak sem se usmeril v teme, ki so bistvene za prihodnost mesta.
Na soočenjih je bilo večkrat mogoče slišati vaš začetek stavka: »Jaz kot arhitekt ...« Je vaš poklic tako poseben, gre za drugačen pogled na zadeve nasploh? Zakaj se vam je to zdelo pomembno izpostavljati?
V soočenjih, kjer je šlo za strokovna vprašanja, povezana s prostorsko ali z gradbeno zakonodajo, se mi je to zdelo potrebno. Sicer pa izobraževanje za ta poklic ustvarja širok profil profesionalca, ki obvladuje tako tehnične kot družboslovne vidike našega bivanja. To znamo arhitekti dobro uporabljati v praksi, ki ni vedno omejena le na risbo, ampak na misel ter na njeno izražanje in predstavitev. V politiki je to zelo dobrodošla kompetenca, zlasti na lokalni ravni, kjer gre za vprašanja javnega dobra, pomena estetike in dojemanja prostora, prostorske pravičnosti ... Menim, da bom s svojim znanjem in odnosom lahko doprinesel k razvoju občine, seveda pa vedno poudarjam, da je bistvena strokovnost profesionalnega kadra občinskih uprav. To, da ponekod župani odločajo o strokovnih odločitvah, ni sprejemljivo. S tem bi rad podprl ekipe, ki so res strokovne, da krepijo svoje kompetence in da pokažejo še več, kot jim je bilo dano v preteklosti.
Kaj pa tisti kadri, ki so bili politično nastavljeni?
Nimam tako globokega zgodovinskega spomina in se v to ne bom spuščal. Mislim, da so ekipe dobre in da se bo dalo dobro nadaljevati delo. Celje ima marsikaj odlično urejeno, na primer na komunalnem področju, nekaj točk pa je, ki so v zadnjih desetih letih izgubile pomen in se jim bo treba bolj posvetiti ter ob tem ohranjati ravnotežje med področji.
Glede na to, da ste nekoč razmišljali tudi o študiju novinarstva, kako ste zadovoljni s spremljanjem volitev v medijih? Bi kaj drugače zastavili, vam je kakšno vprašanje šlo na živce?
Zahvalil bi se novinarjem, saj so kampanjo spremljali zelo objektivno in intenzivno, niso nam dali dihati. Toliko intervjujev in soočenj, kot jih je bilo v zadnjih tednih, si nisem predstavljal, le enkrat ali dvakrat se mi vprašanje ni zdelo povsem korektno, glede na to, kako je bilo zastavljeno oziroma kako je izzvenelo, a ni šlo zame.
Naloge župana boste opravljali poklicno. Kaj bo z vašim podjetjem, in sicer tudi v smislu, da ne bo očitkov o kršenju zakona, ki funkcionarjem občine in družinskim članom prepoveduje poslovanje z njo?
Že doslej podjetje moje partnerice ni sodelovalo z MOC, ampak z nekaterimi celjskimi zavodi. Sam sem samostojni podjetnik in se ukvarjam z oblikovanjem ter s scenografijo, moja partnerica pa je lastnica podjetja in pooblaščena arhitektka. To sta dve ločeni dejavnosti. Svojo dejavnost bom opustil. Naš biro se bo kmalu kadrovsko okrepil in nekoliko preoblikoval ter uspešno nadaljeval arhitekturno delo tudi brez mene. Takšnih ekip želim v mestu čim več na različnih področjih, da bi izobraženi kadri našli v njih svojo sredino.
Verjetno si tudi za svojo hčerko želite, da bi bilo Celje zanjo takšno, da bi lahko v njem ostala?
Za otroštvo in izobraževanje ima hči v Celju idealne pogoje. Obiskovala je krasen vrtec z odlično pedagoško ekipo in zdaj gre vsak dan z veseljem v prvi razred III. OŠ Celje. Za naslednjih nekaj let me ne skrbi, da ne bi bila v najboljših možnih rokah. Želim si, da bi se v Celju krepil tudi visokošolski sistem, ne delam si utvar o univerzi, lahko pa se širi naša visokošolska mreža. Želim si, da bi mladi, ki se izobrazijo drugod, našli možnosti za kakovostno bivanje in bi se radi vračali. Kolegi, ki so se odselili, niso šli zaradi službe, ampak predvsem zato, ker mestu manjka urbana podoba. Sicer pa si želim čim manj dnevnih migracij in čim več delovnih mest v občini.
Življenje z družino bo v prihodnje zagotovo malo bolj zahtevno, kot je bilo doslej. Kako se boste organizirali?
Partnerica Mojca me je v zadnjih tednih res pozitivno presenetila z zaupanjem in vero v moj uspeh, ob tem se je odločila, da ne bo več delala v Ljubljani, ampak se vrača v Celje v svoj biro. Sicer pa imam že zdaj tako urejeno, da zjutraj pospremim hčerko v šolo in grem nato v biro. Mislim, da bo tudi na novem delovnem mestu to izvedljivo.
Zdaj bo treba službeno hoditi na cel kup prireditev. Bo še čas za tiste za vašo dušo?
Zagotovo. V kampanji sem bil na vrsti prireditev, ki so mi bile všeč. Sem reden obiskovalec dogodkov in še naprej jih bom spremljal. Seveda se veselim tudi bolj protokolarnih obveznosti, kar je naloga in odgovornost župana, saj rad izrazim poklon in spoštovanje vsem, ki ustvarjajo v našem okolju.
Vam bo koristilo tudi znanje ruščine? Kako ga ohranjate?
V Moskvi imam tri polbrate, očeta in njegovo soprogo, s katerimi se pogovarjam rusko. Zasebno mi torej to znanje koristi, sicer pa je Celje pobrateno z mestom Ščjolkov v Rusiji. Ne vem, kakšni so trenutno odnosi, sem pa ljudi in mesto spoznal in se veselim stikov.
Stiki z očetom so bili zaradi dogajanja v Ukrajini minule mesece omejeni. Verjetno ste ga bili zato toliko bolj veseli, ko vas je med kampanjo obiskal?
Slišimo se sicer skoraj vsak dan, a zadnje leto smo napeti zaradi razmer v Ukrajini in Rusiji. Vsem nam je težko, zato sem bil vesel, da je prišel za malo daljši čas in mi je bil v oporo v času kampanje. Pogrešam ga, smo zelo povezani in upam, da bom lahko kmalu obiskal sorodnike v Rusiji.
Z očetom je povezana tudi vaša konjeniška dejavnost v dijaških letih, kajne?
Oče je bil tekmovalec, trener in sodnik v konjeništvu in s sestro naju je usmeril v to dejavnost. V srednji šoli sem bil tekmovalec, imel sem svojega konja, skrbel sem zanj, kar me je zelo veselilo. Imam polno priznanj s tekmovanj. Med študijem je zmanjkalo časa za to in moj takratni konj Up Yours, ki smo ga podarili Konjeniškemu klubu Celje v oskrbo, je z vzdevkom Tone še vedno tam. Pred kratkim sem ga obiskal, ko sem s triciklom šel v Škofjo vas. Hči še ni omenila, da bi rada jezdila, je pa tudi ne spodbujamo, saj že hodi v glasbeno šolo in pleše, a če bo želela, se bomo pogovorili o tem. Spoštujem ljudi, ki se odločijo, da športu namenijo ves svoj prosti čas.
Niste pa šli po mamini poti, ki je enkrat menda celo igrala na hokejski tekmi, ko je bilo treba na hitro zbrati ekipo ...
Ne, niti nisem prepričan, ali znam drsati, ker sem imel kot otrok težave s stopali ...
Znate pa plesati, kot smo videli v času kampanje na ulici!
To je dokaj novo znanje. Pred leti sva se z Mojco pridružila celjski sceni plesanja swinga, ki jo je vodila Maja Fiket. Takrat sem ugotovil, da obstaja ritem ... (smeh) Plesni večeri so dober način sprostitve. Če bo priložnost, se bom z veseljem še pridružil.
Doslej smo vas povezovali s kolesarjenjem. Za kakšno rekreacijo se najpogosteje odločate?
Zadnjih nekaj let redno tečem, za kar so v Celju krasni pogoji.
Praznovanj je torej konec in bo treba začeti delati?
S svojo ekipo se bom še sestal, da se ji zahvalim, saj je bilo v nedeljo zelo evforično. Na ulici se nam je pridružilo toliko ljudi, da nisem mogel verjeti.
