Nekdanja vodja gledaliških predstav v londonski četrti West End se je od nekdaj želela posvetiti svoji največji ljubezni – živalim, v tem je čutila svoje poslanstvo. Hotela je zapustiti svet blišča in gledališča ter se vrniti k naravi. Imela je cel kup predlogov, kaj bi počela, a nič je ni zares pritegnilo. »Čutila sem, da nekaj še čaka name,« se je nasmehnila v najinem pogovoru. Morgan, kuža, ki ga je posvojila v zavetišču, pa ji je življenje za vedno spremenil in jo pripeljal na pot, po kateri stopa in ki dobiva vse večje razsežnosti.
Odkritje
»Morgan je prišel v naš dom poln žalosti. Ker sem mu želela pomagati, sem se odzvala na povabilo zavetišča na delavnico o sporazumevanju z živalmi.« Takrat si je zmotno predstavljala, da se bodo učili prepoznavati živalsko govorico telesa, pa jim je učitelj začel razlagal, kako se je mogoče pogovarjati s konji in drugimi živalmi. Zdelo se ji je, da posluša traparije. Bila je celo tako skeptična, da je v času kosila skoraj zapustila prizorišče. A se je popoldne zgodilo nekaj neverjetnega. Delali so v paru in si zamenjali fotografije svojih živali. »Podobe so bile obrnjene navzdol in naročili so nam, naj poskusimo ugotoviti, kateri vrsti žival pripada.«
Ker so bili v središču Londona, ni bilo težko ugotoviti, da so to pes, mačka ali zajec. Zato je bila prepričana, da je imela le srečo, ko se ji je na tiho vprašanje, kaj je na sliki, v mislih oblikoval odgovor »zajec«. Na podoben način je dobila še nekaj neverjetnih informacij, a še vedno je bila prepričana, da je to le začetniška sreča in njen notranji dialog. Ni pa si mogla razložiti, kako je ženska, ki je delala z njo v paru, popolna neznanka, ki še nikoli ni bila pri njej, uspela opisati podrobnosti o njenem mačku – njegov najljubši kotiček na vrtu, barvo kavča, na katerem je tako rad ležal, celo Peajino predsobo, ki je res malce posebna. To ji je vzbudilo zanimanje. Na drugi delavnici je začutila, da je našla, kar je iskala, in da je sporazumevanje z živalmi tisto, kar si v prihodnosti želi početi.
Raziskovanje in izobraževanje
Začela je raziskovati in se izobraževati, med drugim pri igralki, plesalki in pisateljici Amelii Kinkade, avtorici več knjig o sporazumevanju z živalmi. Svoje nadaljnje izkušnje je pilila s pomočjo učiteljev na fakulteti za psihološke študije, razvoj pa nadaljevala z najrazličnejšimi znanji, ki ji pri njenem delu pridejo prav.
»Kakorkoli že, po prvih delavnicah sem našla pot do Morganove žalosti, ki se je potem kar naenkrat sprostila. Tudi odnos med njim in mačko Texas se je spremenil – ta se je sprostila in sprejela psa v našo družino.« Leta 2006 je končala službo v gledališču in obrnila nov list. Začela je voditi delavnice po vsem svetu in ljudem pomagati pri njihovih živalih na najrazličnejše načine. »Pomagam jim razumeti, zakaj se njihovi ljubljenčki vedejo na določen način, ko pride v družino nov partner, dojenček, zakaj njihov konj ne mara črnih konjev, iščem izginule živali ...« Od tod izvira tudi ena od njenih neverjetnih zgodb, zaradi katere se je znašla na prvih straneh časopisov in postala prepoznavna.
Iskanje izgubljene psičke
»Mermaid, psa pasme jack russel, so pogrešali že sedem dni. Njegova lastnica je naredila vse, da bi ga našla, a brez uspeha, na koncu se je obrnila name. Preko fotografije, ki mi jo je poslala, sem se povezala z njegovo energijo in začutila, da je nekje globoko pod zemljo, v nekakšnem betonskem tunelu. Občutila sem tudi hlad in vodo,« opisuje. Psiček naj bi ji telepatsko pošiljal podobe območja, kjer je bil ujet, kilometer od njegovega doma. Lastnica je sicer rekla, da ga je tam že iskala, a ga ni našla. Problem je bil tudi v tem, ker nikoli ne laja. »Pomislila sem, da je to verjetno edini jack russel, ki ne laja! Spet sem se povezala z njim in mu sporočila, naj laja, ko bo slišal svojo lastnico, in naj z lajanjem nadaljuje, vse dokler ga ne bodo našli. Čez eno uro ga je našla, zaslišala je njegovo lajanje.« A ker je bil ujet v več kot tri metre globoki luknji, je morala na pomoč poklicati gasilsko brigado. V trenutku, ko je bil spet v rokah lastnice, je nehal lajati. Zgodba se je znašla v medijih in Pejina založnica ji je dejala, naj o tem napiše knjigo. Ta je bila odskočna deska za njeno nadaljnjo kariero.
Ponovno se moramo spomniti
Sposobnost telepatskega sporazumevanja z živalmi temelji na intuiciji, s katero se vsi rodimo. »Ne nazadnje, kolikokrat ste razmišljali o prijatelju in vas je ta v naslednjem trenutku poklical? Ali pa ste pomislili, da morate mački odpreti vrata, in vas je že čakala pred njimi?« Sporazumevanje z živalmi ni nobena novost, temveč nekaj, kar smo sodobni ljudje zanemarili, ker smo se začeli zanašati predvsem na govor.
»Naši predniki so se sporazumevali z živalmi in tudi mi se lahko. Vsi hrepenimo po stiku z naravo, saj čutimo, da smo del nje, toda tehnološki napredek nas od tega vse bolj odmika.« Zato se moramo tega ponovno spomniti, pri čemer nam Pea pomaga na svojih delavnicah. Sporočila živali prihajajo na različne načine, kot slike, misli, vonj, okus, občutki, da nekaj vemo. »Sama dobivam sporočila v obliki besed in misli,« nam zaupa. Na enem od svojih govorov na TEDxu tako opiše zanimivo zgodbo o izgubljeni goski Lucy, ki ji je pošiljala sporočilo »bus stop«. Kar težko je bilo verjeti, a na koncu so jo resnično našli zraven pokvarjenega avtobusa, torej tam, kjer se je avtobus ustavil. Če se z njimi lahko sporazumemo, da jih najdemo, ali ne bi bilo torej fino izvedeti tudi, o čem razmišljajo?
Pridejo v stik s sabo
Ljudje Peajine delavnice največkrat obiščejo zato, da bi pomagali svojim živalim, na koncu pa odkrijejo, da živali pomagajo njim, da pridejo v stik s tem, kar resnično so. Da bi se lahko sporazumevali z živalmi, nas Horsleyjeva namreč popelje skozi osnovne priprave za umirjanje telesa in uma, k čemur pripomorejo globoko sproščanje, zbistritev misli, prizemljenost ter odpiranje srca. Tehnike, ki jih opisuje, nas osvobodijo morebitnih blokad in pripeljejo nazaj k sebi. Sporazumeva se z vsemi živalmi – od mravelj, levov, slonov do ogromnih kitov. Organizira celo posebne delavnice za ljudi z divjimi živalmi v naravnem okolju, recimo z delfini, kiti, želvami na Havajih, v Panami in Egiptu, da se še globlje povežejo z naravo.
Nenehno nas učijo
Živali nas kar naprej spodbujajo, da smo ljubeznivi, plemeniti, da stopimo v svojo moč in se spomnimo, kdo smo. Zato lahko z obuditvijo naravne sposobnosti sporazumevanja z živalmi ogromno pridobimo – bolj razumemo druge živali in se začnemo zavedati povezanosti z vsem planetom. Okrepi se naša naklonjenost do okolja in sonaravnosti.
»Če vadimo sporazumevanje z živalmi, se začnemo spominjati, da imamo svoje mesto v naravi, saj smo del nje, in razvijemo spoštovanje do naravnih virov, ki nam omogočajo življenje,« je zapisala v knjigi. Svet bi bil prav gotovo drugačen in precej lepši, če bi znali vsi poslušati, kaj nam imajo živali povedati in nas učijo. Precej uspešni pa smo lahko že, če sledimo napotkom v njeni knjigi, pravi Horsleyjeva, ki prireja delavnice po vsem svetu. V Sloveniji je za zdaj še nismo gostili, a pravi, da se bo z veseljem odzvala, če jo povabimo.
