Sta tik pred prehodom v zadnjo fazo v programu, ki predstavlja še en zahteven korak. Korak čez most med življenjem v »varni« skupnosti in življenjem zunaj nje. Z veliko zaupanja v življenje jima vsi skupaj privoščimo, da jima uspe. Za vse tiste, ki se za tako pot še odločajo in zbirajo pogum. Da pokažeta in dokažeta, da se da. To je prva poroka, ki se je v skoraj 28 letih delovanja Projekta Človek zgodila med dvema uporabnikoma.
Peljem se v smeri Škofje Loke, pa potem proti Žirem in na krožišču zavijem desno, v odmaknjeno naselje Sopotnica, kjer se na koncu vasi ustavim pred eno večjo in eno malo manjšo stavbo. Lesena tabla z napisom Projekt Človek napoveduje, da sem na pravem mestu. Tu ju bom torej srečala, mladoporočenca. In že mi hitita naproti. Ona z rožnatimi lasmi, nohtki in allstarkami. Ta je za v film, pomislim takoj, ko jo zagledam v divji kreaciji mlade ženske, v kateri je takoj videti ustvarjalno slo. In potem on, ki ji prinese kavo in jo po nesreči polije po mehkem belem kožuščku tik pred fotografiranjem, a se zmoreta zadržati, saj to je ja malenkost v primerjavi z vsem, kar sta preživela. Takoj sta pripravljena na vse. Rada bi povedala in pokazala, da se da, če se hoče. Nekdanja odvisnika sta, ki sta s pomočjo Društva Človek in svojo pripravljenostjo premagala mnoge demone, ki so ju obvladovali, da nista več zmogla živeti brez omame in skrbeti za svojega otroka. A o tem bosta vse povedala. Samo da ujamemo svetlobo in se fotografiramo, kar v allstarkah, čeprav je blatno. Kot zna biti življenje.
Najina skupna ljubezen (do drog)
Potem ko jima v z baloni okrašenih kletnih prostorih terapevtskega centra Projekt Človek zapoje prijateljica, si vzameta nekaj časa za cigareto in zame. Brez blokad in pretvarjanja, pripravljena na vse. »Ti kar vprašaj,« rečeta. Izvem, da sta skupaj že devet let. Ona jih je imela 13, on pa 14, ko sta se spoznala. Na veselici. On iz Žirov, ona iz Gorenje vasi. Oba iz enostarševskih družin. Z ločenimi starši. Oba lačna ljubezni.
Katarina brez zadržkov pove, da je v osmem že kadila, pa kakšen kozarček alkohola popila, z Žanom je okušala marihuano ... »A si upaš? Itak, da si upam. Kdo bi pa rekel ne, ko pa dobiš samozavest, ki je v resnici nimaš,« začne zgovornejša Katarina. In potem sta šla skupaj na parti. In tam okusila ekstazi. Pa spid. Pa kokain. Amfitamine. »Ja, kje sta pa denar dobila?« ju vprašam. Izvem, da to ni bil hud problem, da se že nabrska, pa Žan je začel preprodajati drogo. Na partijih, povesta, sta tudi po devet različnih drog poskusila. Sicer sta pa oba hodila na srednjo frizersko šolo. Katarina jo je končala, Žan jo zaključuje zdaj. Pred starši, ki so imeli sami s sabo dovolj težav, sta svojo zadetost z lahkoto skrivala, povesta, dokler ni Katarina zanosila.
Najina ljubezen do otrok
Najstnika sta postala starša. Katarina pove, da je med nosečnostjo pazila, da se ni drogirala, po porodu pa je padla v poporodno depresijo. Ni si znala drugače pomagati kot z drogami. Spet je stopila v začarani krog. Otrok je na videz imel vse, lepa oblačilca, pa voziček in vse, kar se vidi navzven ..., a v resnici ni imel nič od tega, kar je potreboval. Zadrogirana mlada mamica ni znala poskrbeti niti zase. »Tega si ne priznaš. Ne veš, ko si zadet. Opazili pa so najbližji.«
Najprej sta živela pri Žanovi mami, ampak jima je šlo njeno vtikanje na živce in sta si najela svoje stanovanje. Od takrat, povesta, je šlo vse samo še navzdol. Dolgovi so se večali, vsak dan je kdo kaj zahteval na vratih, od policije do izterjevalcev denarja. Bližnji si niso mogli več zatiskati oči. V skrbeh so bili za malega Aneja. Poiskali so pomoč na centru za socialno delo. Padla je odločitev, da bosta enoletnega sina dala v rejo. »Za njegovo dobro. S svojci tedaj nisva bila v lepih odnosih, na vse sva bila jezna, tako da se nama je zdelo bolje, da gre k rejniški družini.«
In potem se je začela pot iz blata. Najprej se je bilo treba očistiti drog. Prva se je odločila Katarina. Dva meseca je preživela na Centru za zdravljenje od prepovedanih drog, potem se je vključila v Projekt Človek. Žan se je nekaj časa še upiral, a mu je bilo vse bolj boleče brez nje in otroka, tako da ga je neka svetloba, ki jo je še prepoznal, »nagovorila«, naj se gre tudi sam očistit omame in se pridruži Katarini v Terapevtski skupnosti za zasvojene starše ter njihove otroke. To je od leta 2010 prva in še vedno edina taka terapevtska skupnost v Sloveniji.
Dobro leto stari deček je bil najprej 14 dni v Palčici, potem pa so ga k sebi vzeli dobri rejniki, dokler se starša nista stabilizirala. Zdaj so vsi skupaj v programu. Pred pol leta je Anej dobil sestrico Rino. Začela se je zapoznela vzgoja za življenje in še se nadaljuje. V Terapevtsko skupnost za zasvojene starše in njihove otroke je bilo do danes vključenih 36 staršev in 33 otrok, večinoma mamice z otroki, pa tudi pet očetov. Vsaj polovica se je uspešno vključila v življenje zunaj terapevtske skupnosti.
Projekt Človek
»Prvo leto je bilo res naporno,« pove Žan. Malo jih zdrži. Veliko se jih vrne na stara pota, saj se niso pripravljeni soočati s sabo, z družinami, učenjem za življenje, ki zahteva veliko discipline in dolgočasne, a nujne rutine. Letno se na društvo Projekt Človek obrne okoli tisoč oseb. Največ zasvojencev, pa tudi njihovi bližnji. Zanje poskrbi 52 izkušenih zaposlenih strokovnjakov različnih profilov in še okoli 50 prostovoljcev.
Delujejo v desetih slovenskih regijah (osrednjeslovenski, posavski, koroški, primorsko-notranjski, obalno-kraški, gorenjski, goriški, jugovzhodni, podravski regiji in savinjski). Socialna rehabilitacija, ki vključuje veliko športa, različne delovne terapije, svetovanje, psihoterapije, kulturne dejavnosti, izobraževanja ter vzporedno terapijo za svojce, je zahteven proces. Žan in Katarina povesta, da prvi dve leti, na primer, nista smela imeti telefonov, dostopa do elektronskih medijev … Zaupanje se gradi počasi. Koraki so težki, ampak sta zdržala prvi dve leti preizkušanj.
Čaka pa ju še ključno leto priprav na življenje zunaj terapevtske skupnosti. Zadnja faza, imenovana reintegracija. Tehnični cilj te faze je resocializacija v družbo. Katarina in Žan imata močno vizijo. Oba sta frizerja (Žanu manjka še nekaj izpitov), tako da jima skorajda ne uide frizerski salon, v katerem bosta lahko v veliko pomoč mladim, ki iščejo tolažbo in rešitev v drogah. Njuna pot je imela vzpone in padce.
Ni bilo lahko spremeniti vzorcev vedenja, toda pomagalo jima je osebje, predvsem pa dve osebi, Andrejka Flajs Rupnik in Janja Berčič, ki vseskozi budno spremljata družino in sta tudi njuni poročni priči. Veliko zaupanja, da so stvari mogoče, ju je pripeljalo do tega lepega poročnega dne, pri katerem so sodelovali številni uporabniki Projekta Človek. Na uho mi je prišlo, da se v vseh teh letih še ni zgodilo, da bi s tako vnemo vstali ob štirih zjutraj in pripravili toliko lepih presenečenj, s torto in dobro pogostitvijo vred. »Zanje je to velika reč, zgodba o uspehu, ki vsem dvigne moralo in vero, da se da, vse se da,« je na pogostitvi povedal podpredsednik Projekta Človek Igor Stojanov.
Kaj pa zdaj?
Ko odhajam, me Igor vpraša, kako sem se počutila na poroki. Kot človek, pravim. In takoj po intervjuju se mi ni mudilo domov, ampak sem ostala, ker je vse manj krajev, kjer se človek lahko tako počuti. Priznam, nisem ločila, kdo je v projektu zaposlen in kdo uporabnik. Vse se je zdelo, da živi skupaj. Hierarhija je sicer jasna, ampak človek je človek. Soočanje in sploh sobivanje z ljudmi, ki so imeli stik z breznom in zdaj plezajo ven, je lahko tudi velik privilegij. Zavedanje, kako krhko je življenje, pa se rodi prav tam.
Ko se spet pridruži zdaj že vidno utrujena, a še vedno mirna in potrpežljiva nevesta, jo vprašam: »Si našla odgovor, zakaj si se sploh začela drogirati?«
»Sem. Nisem se znala zabavati trezna, nikjer prej tega nisem videla ali doživela. Sploh nisem vedela, kaj me dela srečno. Ful je pomembno, da najdeš nekaj, kar te osrečuje.«
In kaj bi svetovala mamam in očetom najstnikov, ki začnejo eksperimentirati z drogami? Kaj bi njej takrat najbolj pomagalo? »Prepiranje ne pomaga, ker potem narediš vse, da se temu umakneš. In umakneš se s tem, da se zadrogiraš. Pobegneš pred vsem. Mame in očetje naj svojim otrokom pomagajo najti stvari, ki jih veselijo. Naj jih opazujejo, kaj jih osrečuje. Naj bodo veseli z njimi. Tako se bodo lahko v trenutkih, ko jim bo težko, zatekli k lepim občutkom. Lahko bodo ostali trezni, kadar jim bo težko. Ne bodo sploh iskali v drogi tega, kar jim manjka, ker ne bo praznine, ki bi jo morali zapolniti. Jaz te izkušnje nisem imela.«
Že nekaj časa naš pogovor previdno, nekaj metrov stran, posluša Katarinina mami. Želi se posloviti. Katarina jo povabi zraven. »Kako pa je vam, gospa mami, bilo vsa ta leta ob zasvojeni hčerki, ki ji niste mogli pomagati? Kako ste pomagali sebi?« vprašam.
»Razburkano, kot v oceanu. Nisem znala pomagati ne sebi ne njej, pa nisem vedela, kam naj se obrnem.«
Opazujem Katarino. Nič ni jezna na svojo mamo, ničesar ji več ne očita. Vajeni sta se pogovarjati. Veliko je bilo izrečenega. Manj boli. Mama je ponosna, da Katarini in Žanu uspeva. Poslovi se pomirjena. Zdi se, da imamo novo junakinjo Katarino, seveda tudi junaka Žana, ampak ona je bila ta, ki je naredila prvi korak in za sabo potegnila še njega. Tokrat ven iz blatne jame. Nekaj blata je še ostalo na rožnatih allstarkah, toda zdaj Katarina dobro ve, kako ga očistiti. In ni je sram. Projekt Človek pa je z vso svojo človeško, empatično in strokovno podkovano mašinerijo ustvaril pogoje, da sta se ivz topli valilnici »izvalila« dva Človeka, ki ne bosta več novodobna sužnja ne drog ne narobe naučenih vzorcev, ampak bosta spretna in vplivna ter odgovorna urejevalca pričesk mladih glav, ki v življenju še iščejo svoj prav.
