Spoznala sem jo pred več kot dvajsetimi leti. Všeč mi je bila, ker ni imela potrebe biti všečna. »Furala« je svoj film. Tedaj v vlogi kostumografke za gledališče in televizijo, kjer se pa ni čutila doma. Sama brez ujetosti v kalupe, kako bi moralo biti, da bi drugim ugajalo, je iz žensk delala prav to, v kar ni verjela. Všečne lutke. V svetu blišča in lišpanja je bila tako zaradi svoje naravnanosti k naravnemu še toliko opaznejša. A življenje jo je zapeljalo drugam. K ženskam, ki potrebujejo nego od znotraj. Leta so tekla. Naredijo svoje, pove. In to, da ima zdaj sive lase, tudi. V času korone si je pustila, da so njeni naravni sivi lasje prerasli barvane. Kot bi padla še zadnja maska.
Pri pomoči ženskam se je naučila, da je kljub temu, da ima lahko v glavi najplemenitejše ideje, kako pomagati drugim, nujno, da dobro poskrbi tudi za lastne potrebe. Lahko se včasih zde nepomembne v primerjavi s trpljenjem žensk, s katerimi dela, celo egoistične, ampak ni druge, kot da se je naučila tudi to. Poskrbeti zase, kar se ji zdi bistveno, saj sicer izžete, izmozgane, pregorele ženske ne morejo več pomagati in postanejo še same breme za druge. V poklicih pomoči je srečala veliko srčnih nadarjenih žensk, ki so v želji pomagati drugim izgorele ali pristale na robu izgorelosti.
Pomen barv in projekt Selfie
Dobiva se v parku Tivoli. Po dvajsetih letih je to najino prvo srečanje. Na kolesu se je po Ljubljani vozila že tedaj. Morda prav na tem, na katerem je še vedno nameščen otroški stolček. Njen sin Adrian je že polnoleten, zdaj ga uporablja za prevažanje živil s tržnice, pa tekstilnih materialov. Jasminka je že od nekdaj trajnostno naravnana, kot se danes moderno reče. Po domače to pomeni, da ne zavrže stvari, ki so še uporabne. Obuta je v gležnjarje slovenskih proizvajalcev ProAlp, Tržičanov, ki izdelujejo »večne« čevlje. Ko se obrabijo, ni treba kupiti novih, oni jih popravijo, pove. Poiščeva klopco v bližini obarvanega listja, kjer prevladuje rumena. Pozneje mi bo povedala, da je to ena njenih barv, ki v njej prebuja zavedanje, da so stvari mogoče. A rada ima vse barve.
Projekt Selfie, ki je nastal v kolektivu Oloop, je v javnosti odmeval že pred časom, okronan z nagrado slovenskih oblikovalcev za oblikovalski dosežek pa je bil nedavno. Avtoportreti – Albank s Kosova in iz Severne Makedonije, Iračank, Irank, Maročank, Sirk in Kurdinj, Rusinj, Palestink – govorijo zgodbo o ženskah, ki živijo med nami. Več mesecev so se srečevale na delavnicah, ki jih je vodila skupaj s Tjašo. Vezle so avtoportrete in medtem raziskovale sebe. Za vezenje so izbrale barve, ki so jim ljube, ki govorijo o njih, ki, kot je povedala Jasmina, »simbolizirajo njihove pomembne osebnostne lastnosti, na katere so ponosne«. Vprašam Jasmino, katere so pa njene pozitivne vrline in v kakšne barve bi jih odela. Pove, da veselje do življenja, ki bi ga odela v rdeče. Ustvarjalnost, ki jo sestavlja mešanica vseh barv, in zavedanje, da je vse mogoče, ki ga vidi rumeno. Rumeno je tudi jedro preproge, ki bo na naslovnici Jasminine nove knjige.
Kako pomagati ženskam?
Že samo to, da 20 let tri ženske lahko soustvarjajo v nekem kolektivu, zahteva veliko iznajdljivosti, komunikacijskih veščin in spoštovanja. Takole razmišlja Jasmina: »To je ena mojih največjih življenjskih preizkušenj doslej. Pomagala mi je, da se oblikujem in prepoznam kot posameznica z lastnimi potrebami in robovi/mejami. Ta večni konflikt med zadovoljevanjem mojih osebnih in skupnih potreb je tu doživel vrhunec, potem pa se razpustil v nekaj, s čimer se sedaj znam lahkotneje soočati.« Ni bilo vedno lahko. In prav pri delu z ženskami, na delavnicah, kjer so se odpirale in so čustva plamtela, je Jasmina začutila, da se bo treba z znanjem še oborožiti, če bo želela s takim delom nadaljevati. Vpisala in zaključila je magistrski študij pomoč z umetnostjo, kjer je našla veliko novih orodij, kako pomagati ženskam in sebi. Hvaležna je, da je srečala vse te ženske in delila z njimi del svojega življenja. Opaža, da v poklicih pomoči premalo govorimo in pišemo o skrbi zase pri tistih, ki pomoč nudijo. Veliko je žensk, ki bi rade pomagale, ki se čutijo za to poslane, a ko stopijo na to pot, opazijo, da je treba znati pomagati.
Jasmina pove, da je bila pred leti vključena v projekt Common Threads v Bosni in Hercegovini, tam je delala z dvema terapevtkama iz tujine. Skupaj so vodile izobraževanja za strokovne delavke, ki pomagajo žrtvam spolnega nasilja. In tedaj je presenečeno opazila, kako njeni sodelavki skrbita za svoje dobro počutje. Druga za drugo sta skrbeli glede zadostnega počitka, redne prehrane, odmorov med delom, jutranjih sprehodov ob Uni ... »Taka skrbnost je vela iz njiju, da je bilo prav nalezljivo.«
Je kakšna skupna nit žensk, priseljenih v Slovenijo? Je, je jasna Jasmina. Vse bi si želele čim prej nazaj v domače okolje. V vmesnem času, ko to iz različnih razlogov ni mogoče, pa ženske, kot je Jasmina, iščejo načine, kako jim vse skupaj olajšati – z umetnostjo, rokodelstvom in ustvarjanjem s tekstilom.
