Pred pandemijo je bilo na ljubljanskih ulicah mogoče prisluhniti množici glasbenikov z vsega sveta – od afriških bobnov do klasike in južnoameriških trsnih piščali. Imeli smo pantomimike, žive kipe, mini cirkuse in pihalce mehurčkov. Zdaj je ulične kulture mnogo manj. Razlog ni le pandemija, ampak tudi Odlok o posebni rabi javnih površin v lasti Mestne občine Ljubljana, ki ga je med najstrožjimi ukrepi v letu 2020 občina spremenila tako, da je močno omejila kraj in čas, ko lahko ulični umetniki izvajajo svoje nastope. Ti imajo zdaj na voljo le 19 lokacij, kjer so dobrodošli, in le štiri ure na dan med tednom poleti ter tri pozimi. Nekaj malega več lahko nastopajo v soboto, v nedeljo pa le od 10. do 14.
Kdo nas bo poslušal v temi in mrazu?!
Zdaj, ko so večja zbiranja spet dovoljena, so pred mestno hišo organizirali javni shod Odmev ulične glasbe ter na njem s pomočjo glasbenih inštrumentov, cirkuških rekvizitov in drugih pripomočkov izpostavili omejevanje spontanega uličnega nastopanja v Ljubljani. Pozivajo k prenovi odloka in si želijo, da jih ne bi omejevali. »Večina lokacij, ki so nam namenjene po zdajšnjem odloku, je slaba s stališča obiskanosti ali zaslužka,« pravi organizator shoda Thierno Diallo.
»Nekatere so na papirju morda videti primerne, a se tam nihče ne zadržuje, ljudje le hitijo mimo po opravkih ali v službo. V delu centra, kjer so ljudje na sprehodu, popijejo kavo in si ogledujejo izložbe, pa je premalo točk, na katerih nam je dovoljeno nastopati. Ponekod v tujini imajo določeno razdaljo med enim in drugim uličnim umetnikom. Pri nas pa se poleti s sončne pripeke ne smeš premakniti za nekaj metrov v senco.« Tudi omejitev na točno določene ure je nesmiselna, pravi. »Potrebujemo možnost nastopanja dopoldne in zgodaj popoldne tako med tednom kot za konec tedna. Še posebej v zimskem času, ko je v sedanjih dovoljenih terminih že tema in je temperatura občutno nižja kot podnevi. Pozimi je najboljši in včasih za večino tudi edini sprejemljiv čas za ulično nastopanje med 12. in 16. uro, ko je dan in če je sončno vreme.«
Po sedaj veljavnem odloku je v tem času mogoče igrati le ob nedeljah in praznikih, pa še to le do dveh popoldne. Če nimajo sreče z vremenom, odpade še teh nekaj ur na dan. Zato predlagajo, da naj bo nastopanje na ulici dovoljeno pozimi od desetih dopoldne do desetih zvečer, poleti pa od desetih do polnoči. Manj, kot je dovoljeno vrteti glasbo lokalom, torej. Če je nujno, pravijo, so pripravljeni sprejeti tudi nekaj ur obveznega premora, morda med drugo in peto popoldne.
Nekaj posameznikov kroji mesto za vse
Ulični umetniki imajo sicer dobre izkušnje tako z naključnimi mimoidočimi kot s »sosedi«. Težave imajo le z nekaj posamezniki, za katere verjamejo, da so izsilili spremembo odloka. Pritožujejo se vedno isti ljudje, pravijo protestniki. Le kaki trije, štirje so, so pa zelo nepopustljivi in zelo zelo dejavni. Ena od stanovalk pride do nastopajočih prav vsakič, ko igrajo, in jim položi na srce, naj ne bodo preglasni in naj ne ostanejo predolgo, pravi Gregor. Potem gleda skozi okno in jih nadzoruje. Na istem mestu je v Zorana, saksofonista s pasjo spremljavo, z višine priletel celo paradižnik. Enega od njih imava priložnost spoznati tudi midva s fotografom. Gospod pred vhodom v Mestno hišo spremlja shod od začetka do konca. Pozanima se, ali sva iz medijev, zakaj sva tukaj in ali sva za spremembo odloka. On je odločno proti. Pred šestimi leti je prišel iz Švice, kupil celotno nadstropje hiše nasproti Rotovža in glasba ga moti. »Kupil sem to stanovanje, pravice imam,« pravi.
Ko ga zelo iskreno vprašam, zakaj je kupil stanovanje v najožjem središču glavnega mesta države, če ne mara mestnega vrveža, je njegov odgovor: »A takole se bova pogovarjala?! Že vidim, da jih podpirate. A očitno ne veste, da je zvočno onesnaženje omejeno!« Do konca izmenjave mnenj med nami ne dobim odgovora, zakaj torej stanovanje v strogem centru, dobim pa občutek, da se gospodu zdi, da je popolnoma upravičen do tega, da se mesto na vse mogoče načine prilagodi njemu, obratno pa ne.
V teoriji ulične umetnike mesto podpira. Na svoji spletni strani ima Mestna občina Ljubljana namreč zapisano: »Spontani ulični nastopi so že vrsto let del urbanega utripa Ljubljane in bogatijo izjemno izkušnjo doživetja našega mesta, saj zagotavljajo prijetno in živahno vzdušje v središču.« Temu sicer sledi dolga vrsta opozoril, česa vsega ne smejo in kaj vse morajo, a šteje misel ali kako že.
»Zvočno onesnaževanje«?!
V središču Ljubljane ob vseh urah dneva in vse do poznih večernih odmevajo zvoki in glasovi. Koncerti na trgih in v Križankah, vsakoletni Festival znanosti, Festival Ljubljana, maraton, odbojka, pustni sprevod, tekme na Ljubljanici, novoletna klasika po zvočnikih ter številne enkratne prireditve pa protesti. Kadar teh ni, jih nadomesti glasba iz lokalov, ponoči pa se vedno najde kaka skupina veseljakov, ki se premika na naslednjo lokacijo. Vem, ker tu živim. Med vsem tem in vso gnečo, ki jo prinese turizem, so ulični umetniki res nezaznavni, kar se »zvočnega onesnaževanja« tiče. Če ima kdo srce, da glasbo tako poimenuje. Zame osebno so del tiste Ljubljane, ki je še preostala nam, ki v centru živimo.
Znani obrazi med reko turistov, ustvarjalci s srcem na kulisi mesta, ki je vse bolj spolirana, neosebna in enovrstna ter po meri predvsem tistih, ki bodo v mestu ostali dan, dva ali tri. Predvsem pa so ulični umetniki naši someščani, ki imajo do mesta in njegovih ulic prav toliko pravice kot vsi drugi.