Za njim po zadnjih podatkih pri nas vsako leto zboli okoli 1700 moških, okoli 450 pa jih umre. Umiranje je boleče in drago, pravi mag. Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije. Tudi sam ima izkušnjo s to hudo in zahrbtno boleznijo, ki je pretežno bolezen starejših moških in se pojavlja po 50. letu starosti. Več kot dve tretjini obolelih je starejših od 65 let. Ker pričakujemo nadaljnje staranje prebivalstva, bo tudi obolevnost za rakom prostate verjetno naraščala.
Njegova zgodba o boju proti raku se je začela s preventivnim presejalnim testom. Značilnih znakov ali težav, ki bi kazali, da je s prostato kaj narobe, ni imel. »Malo po 60. letu mi je namreč osebna zdravnica priporočila teste, ki opozorijo na raka prostate. Dal sem kri in pokazalo se je, da imam povišano vrednost PSA. Ta sicer ni bila alarmantna. Nadaljnji preiskavi, rektalni ultrazvok in biopsija, pa sta potrdili, da imam raka prostate,« je diagnostiko opisal Hočevar, ki ga njegove korenine močno vežejo na Dolenjsko – rodil se je v Gornjih Jesenicah, otroštvo preživljal na Puščavi pri Mokronogu, zidanico pa ima na Cirniku pri Šentjanžu.
Operacija z robotom
Na izbiro je imel hormonsko zdravljenje, obsevanje ali radikalno prostatektomijo, za katero se je po posvetu z zdravniki tudi odločil. Odstranitev malignega tkiva je uspešno prestal. Bil je med prvimi stotimi bolniki, ki so mu laparoskopsko operacijo opravili z robotom Da Vinci. Takrat so to robotsko enoto imeli le v celjski splošni bolnišnici, zdaj pa jo imajo tudi v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, kjer je tudi učni pripomoček. »Laparoskopsko operacijo opravijo skozi pet manjših luknjic, ki se hitro zacelijo. Skozi te luknjice vstavijo posebne laparoskopske dolge kirurške instrumente, s katerimi opravijo poseg. Robotska operacija je za kirurga prijaznejša in stabilnejša, prav tako za bolnika, saj sem bil doma že po treh dneh in čez dva tedna v službi,« je opisal 76-letni Hočevar in dodal, da se robotska sistema ne uporabljata le za urološke operacije. Tako so mu denimo letos z robotom v Ljubljani odstranili tumor na ledvici, ki je bil na srečo benigen.
Kemoterapij po posegu na prostati ni potreboval in dve leti je bilo vse v redu. »Potem pa se je pojavil biokemični recidiv kot posledica nepopolne odstranitve vseh rakavih celic. Sledilo je 35 obsevanj. Od takrat je moj PSA neugotovljiv, kar pomeni, da sledi rakavih ostankov ni več, a je priporočljivo, da ga spremljam. Tako redno, tudi zaradi drugih razlogov, dajem pregledati kri in vedno naročim, da preverijo tudi PSA,« je povedal in na srce vseh moških položil, da po 50. letu starosti začnejo posvečati pozornost prostati. Zlasti naj bodo pozorni na nepravilno delovanje oziroma na značilne znake, ki se pojavljajo v zvezi s tem, in naj si merijo PSA. »Če ta presega sprejemljivo vrednost, naj se odločijo za nadaljnje postopke. Ključno je zgodnje odkrivanje. Ko rak uide iz prostate, se razširi na bližnje bezgavke in kosti. Žal je raka na prostati veliko in po nepotrebnem preveč,« je poudaril.
Ko človek izve, da ima raka, je to velik šok in stres, življenje se ti v trenutku odvrti pred očmi. Ne veš, kaj in kako ... »Pa tudi razlag, ki ti jih v tistem trenutku da zdravnik, si običajno ne zapomniš. Zato je pomembno, da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš, da ti počasi in v miru razloži, kaj vse lahko sledi. Da dobiš nujno potrebne informacije, seveda poleg teh, ki ti jih da urolog. Tu veliko vlogo lahko odigra naše društvo uroloških bolnikov, v katerem smo vzpostavili telefonsko linijo prav zato, da bi bili na voljo vsem, ki jim odkrijejo raka in se odločajo za operacijo ali druge posege. Da jim razložimo nadaljnje postopke iz lastnih izkušenj. Ko se nekdo, ki ima diagnozo, pogovarja z nekom, ki je že 12 let živ po odkritju raka, je tudi njegovo razpoloženje nekoliko boljše, dobi zaupanje vase in v to, da je bolezen mogoče premagati. To je za moške zelo pomembno, saj je povezano tudi z drugimi vprašanji, denimo z nenadzorovanim uhajanjem urina in podobno, ki vplivajo na njihovo samozavest,« je dejal Franc Hočevar.
Za društvo kriva bolnik in zdravnik
Ustanovitev Društva uroloških bolnikov Slovenije je bila zanimiva, pravzaprav nenavadna. »Neki bolnik, ki ni bil naročen na pregled, a je imel res velike težave, je več ur vztrajal v čakalnici ambulante, rekoč, da ne gre stran, dokler ga zdravnik ne bo pregledal. Potem je urolog le prišel k njemu s polmetrskim kupom kartotek in ga vprašal, kaj naj naredi. Ta situacija je sprožila idejo, da bi urološki bolniki lahko imeli društvo, v katerem bi dobili informacije o boleznih in zdravljenju, ki jih v ambulanti zaradi predolgih čakalnih vrst in obilice dela zdravniki ne zmorejo v celoti predati, in ki bi poleg urologov pritiskalo na ustanove, da bi lahko izboljšale pogoje obravnave uroloških bolnikov,« je pojasnil.
Tudi to, da je postal njegov prvi in do zdaj edini predsednik, je bilo naključje in se je zgodilo na pobudo dveh zgoraj omenjenih »krivcev« za nastanek društva. Poleg tega, da je Hočevar izkusil celoten postopek zdravljenja raka prostate, so verjetno k odločitvi pripomogle tudi njegove poklicne izkušnje. Med drugim je bil vodja inštituta za rehabilitacijo Soča, direktor ljubljanskega kliničnega centra in svetovalec dveh predsednikov države, pa tudi predsednik organizacijskih odborov številnih športnih dogodkov invalidov na državni in evropski ravni. »Zdaj moje predsedovanje v društvu poteka deveto leto in v tem času smo premaknili nekaj naprej, seveda tudi v sodelovanju z gibanjem Movember Slovenija, društvom Onkoman in donatorji. Letos smo se odločili, da bomo poiskali novega predsednika, in že imamo kandidata. Priti mora nekdo z novimi idejami, jaz pa bom pomagal v programu pogovora z bolniki,« je dodal.
Še vedno primanjkuje urologov
Ob tem je Franc Hočevar poudaril, da je urologov še vedno premalo, predvsem pa so nedopustno dolge čakalne dobe, in sicer od dveh mesecev do dveh let, kar je, glede na pomen zgodnjega odkrivanja raka, nesprejemljivo. »Moški niso tako disciplinirani kot ženske, ki redno hodijo na ginekološke preglede. Urologa poiščejo takrat, ko je hudo, in kdo bo še čakal toliko časa. Mnoge gospe napotijo svoje moške na prve preglede prostate, tako da imajo veliko vlogo pri njihovem ozaveščanju, da so pozornejši na svoje zdravje,« meni.
Med uspehe šteje, da so dosegli vsaj povečanje števila specializacij urologov. Zdaj jih je 30. »Evropsko povprečje je en urolog na 20 tisoč prebivalcev, kar pomeni, da bi jih v Sloveniji morali imeli 120. Imamo pa jih 60, od tega je okoli 15 starejših, ki ne bodo več dolgo časa aktivni in jih bo treba nadomestiti,« je opisal težavo. Urologija je vedno bolj iskana stroka, saj se s staranjem povečujejo tudi urološke težave, zato bi morali poskrbeti za več uroloških ambulant, je poudaril. »Ne zaradi raka prostate, ampak z njim umre skoraj vsak moški. Pri vseh se k sreči ne razvije do stopnje ukrepanja,« je dodal.
Presejalni test
Društvo uroloških bolnikov je skupaj s komisijo državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide ta mesec v državnem svetu pripravilo posvet o zgodnjem odkrivanju raka na prostati, na katerem so pozvali k pripravi presejalnega programa tudi za to vrsto raka po vzoru že delujočih in uspešnih programov Dora, Zora in Svit. Ta bi, kot so poudarili, prispeval k nižji stopnji umrljivosti, izboljšala bi se kakovost življenja moških in njihovih družin, stroški za zdravljenje, ki so zdaj zaradi poznih diagnoz zelo visoki, pa bi se znižali. Hočevar je opozoril še na eno težavo, in sicer da je uporaba novosti pri diagnosticiranju in ukrepanju v urologiji, ki jih je sicer veliko, za bolnike samoplačniška. »Prav bi bilo, da bi te novosti uvedli v storitve, ki bi jih financiral zavod za zdravstveno varstvo,« je dejal.
