Čeprav si je že leta 2007 močno želel kandidirati za predsednika – star šele 44 let –, je Borut Pahor popustil pričakovanjem iz stranke SD, naj jih popelje na parlamentarne volitve 2008. Takrat je postal premier, slab premier. Videti je bilo, da je nemočno obtičal pred nepremostljivo oviro v politični karieri.
Le še Tito je imel boljše kravate
Ena njegovih posebnosti je jasen cilj. Že kot študent je dejal, da bi bil predsednik države. Vso kariero je imel pred očmi ta cilj in vedel je, da bo z njegovo uresničitvijo tudi zaključil politično pot. Na njem ni bilo nič uporniškega, anarhičnega, bil je »mlad perspektiven kader«, če uporabimo verz iz ene od pesmi na prvi veliki plošči Pankrtov. Kot študent si je nabral nekaj manekenskih izkušenj, izstopa z uglajenim videzom. Protokol obvlada do popolnosti, v komunikaciji je odprt, do žensk poudarjeno šarmanten, z dolgoletnimi sodelavci in sodelavkami na »ti«. Kot je svoje čase v spisih opazil Danilo Slivnik, Pahor nosi Armanijeve obleke in Diorjeve kravate, po načinu oblačenja je bil izrazit naslednik nekdanjih komunistov, le še Tito je imel boljše kravate.
Na poti na vrh ni preskočil ničesar. Izmuznila se mu je le ministrska funkcija, a še to potem, ko je v začetku leta 1997 prestal parlamentarno zaslišanje kot minister za evropske zadeve. Takrat je njegova stranka po neuspelem glasovanju o vladi izpadla iz dogovorov o vladi, saj je Janez Drnovšek po ovinku koalicijo raje sklenil s SLS.
Kako naj zaobide – kot smo videli vsi, ki mislimo, da o politiki kaj vemo –, ta visoki zid, ki ga je za vzpon na politični Olimp predstavljal, milo rečeno, neuspešen mandat vodenja vlade? Kongres SD ga je nekaj mesecev po predčasnih volitvah sredi leta 2012 na rednem kongresu vrgel tudi s položaja predsednika SD ter ga zamenjal z dolgoletnim podpredsednikom in njegovim sodelavcem Igorjem Lukšičem.
Med ljudi kot njim enak
Pahorjev volilni štab je v odgovor zasnoval predsedniško kampanjo Skupaj, v kateri je opravljal 46 poklicev in sodeloval v desetih delovnih brigadah. Kot je nedavno povedala Alja Brglez, je bil Pahor izvrsten izvajalec te zamisli. Med ljudi je šel kot njim enak, se jim približal na drugačen način, odvrgel je Armanijeve obleke in Diorjeve kravate – vse to na očeh novih in starih medijev. Tudi na soočenjih se je nekajkrat odrekel suknjiču in kravati. Srečanja z ljudmi se je resnično veselil. Če sta se komu, ni jih bilo tako malo, zdeli ta skromnost in depolitizirana podoba bizarni, celo kot samoparodija, sta delovali; spravili sta ga v drugi krog – skupni kandidat desne sredine Milan Zver je izpadel iz igre.
Njegov protikandidat v drugem krogu, predsednik republike Danilo Türk, je bil brez glasov desnih volivcev brez možnosti. Domala čudežno je Pahorju napake in slabosti na položaju predsednika vlade – ni jih skrival – uspelo preobrniti v svoj prid.
Kot nalašč je zaradi novih družbenih medijev oziroma tehnoloških inovacij dobivala zagon personalizacija strank. Začela se je tudi slovenska epoha novih obrazov, Pahor pa je dobil naziv kralja Instagrama. Njegov statistični volivec ob izvolitvi je bil moški, star med 35 in 49 let, mlad volivec in privrženec SDS. Pahor je imel zelo visoko podporo tako med simpatizerji SD kot tudi med simpatizerji SDS, SLS in Državljanske liste.
Raje na teren kot v brunarico
Pristojnosti predsednika republike so v Sloveniji kot parlamentarni demokraciji še posebej poudarjeno reprezentativne in protokolarne. Če niso bile pisane na kožo Milanu Kučanu – nekdaj vsemogočni šef centralnega komiteja (CK) partije se je težko držal nazaj, in to razumljivo –, so bile toliko bolj za njegovega vajenca v CK leta 1987.
Pahor se je odrekel protokolarni brunarici, ki sta jo uporabljala njegova predhodnika Janez Drnovšek in Danilo Türk. Raje je odhajal na teren, nazadnje je obiskal občino Muto – že okroglo dvestoto po vrsti. Počastil bi prav vseh 212, če vmes ne bi udarila korona. Njegova komunikacija z različnimi verskimi skupnostmi, denimo, je bila izvrstna. V odnosu do Evropske unije (EU) je nadaljeval s privrženostjo jedrni Evropi, močni in učinkoviti EU. Spodbujal je širitev EU na Zahodni Balkan, ob odločitvi Evropske komisije, da podpre podelitev statusa kandidatke BiH, je dobil zadoščenje, saj je februarja, še pred rusko invazijo na Ukrajino, predstavil pobudo za podelitev tega statusa brez vsakega pogoja.
Usklajevanja strank – na spolzkih tleh
Je Pahor funkcijo predsednika res povsem izpraznil in jo depolitiziral? Poskušal je s kar precej usklajevanji strank, a le malokrat je bil uspešen. Denimo pri spremembi volilnega sistema ali glede boja proti covidu. Organiziral je pogovore, posvete (o aktualnih vprašanjih in s predsedniki parlamentarnih strank), izmenjaval mnenja. Spodbujal je sodelovanje tudi med ustanovami (vlado, državnim zborom, državnim svetom), zato tudi srečanja štirih predsednikov. Sredi lanskega leta je spodbujal socialni dialog, ki je zastal.
Ko je denimo oktobra 2020 sklical k sebi predstavnike treh vej oblasti in jih pozval k spoštljivosti (dobro je vedel, da se tokrat le podaja na spolzek teren), je prišlo do trših izmenjav besed med predsednikom vrhovnega sodišča Damijanom Florjančičem in premierjem Janezom Janšo. Ta, ki ni razumel, zakaj je predsednik posvet sploh sklical, je sodnikom dal vedeti, da si morajo ugled in spoštovanje (še) zaslužiti. Napovedal je proteste tistih, ki jim sodstvo uničuje življenja, in pri tem omenil Slovaško, kjer je prišlo do aretacij sodnikov. Skratka, poskus dialoga je imel precej klavrn epilog.
Konec lanskega maja je tik pred prevzemom predsedovanja predsednik Pahor izjavil, da za odločitev vlade, da ponovi postopek izbire kandidatov za evropska delegirana tožilca (po več mesecih zavlačevanja brez argumentov, nihče v ministrskem zboru si ni drznil Janši nasprotovati), ne vidi prepričljivih argumentov.
Sodelovanje z vsako vlado
Največ nasprotovanja so sprožila njegova »pravila« glede sodelovanja z vladami. Neumorno in pogosto zaman je razlagal svoje prvo pravilo, da vsakokratne vlade (pet se jih je zamenjalo v desetih letih, premier Janez Janša dvakrat) niti ne kritizira niti ne hvali, temveč z njo sodeluje. Drugo njegovo vodilo – predvsem v levi opoziciji v času tretje Janševe vlade je naletelo na malodane zgražanje – je, da tempo sodelovanja prepušča predsedniku vlade. »Tukaj sem, da z njimi sodelujem, toliko, kot želijo, pri čemer imajo premierji različne želje, vse to spoštujem.«
Predvsem zaradi izmikanja konfliktov z Janšo, a tudi že prej (to se je najbolj razkrilo v času njegove vlade med letoma 2008 in 2011), je pri levih intelektualcih in politikih obveljal za človeka, ki se izogiba situacijam, ko bi morda z avtoriteto predsednika »kako stvar presekal«, kot je nedavno dejal njegov vrstnik iz ZSMS osemdesetih letih prejšnjega stoletja Jožef Školč, ki pa je vendar poudaril njegov prispevek k vrnitvi Narodnega doma v Trstu.
Pahor je tisti politik, ki je dokončal spravo z Avstrijo in Italijo. Ob simbolni vrnitvi Narodnega doma v last slovenske manjšine točno sto let po požigu se je julija 2020 srečal z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello. Prvič je bila nad bazoviško fojbo izobešena slovenska zastava, predsednika pa sta se prijela za roke. Šlo je za dolgoleten proces pomiritve, ki se je začel že pod prejšnjim predsednikom države Danilom Türkom.
Skupaj v ekipi
V njegovi ekipi so bile ves čas Nataša Kovač kot generalna sekretarka (leta 2012 je vodila njegovo volilno pisarno), Alja Brglez kot šefinja kabineta (svetovalka v volilnem štabu) in Špela Vovk kot svetovalka za komuniciranje z javnostmi, pred tem piarovka v njegovem kabinetu predsednika vlade. V zadnjem mandatu v njegovem uradu delujejo tudi nepoklicni funkcionarji: nekdanja varuhinja človekovih pravic in nekdanja vrhovna državna tožilka Vlasta Nussdorfer, nekdanji guverner Banke Slovenije France Arhar, nekdanji predsednik ustavnega sodišča, veleposlanik Ernest Petrič in nekdanji predsednik SAZU Boštjan Žekš.
Kot nenavadna politična pojava je bil deležen nemalo (psevdo)strokovnih razčlemb, tudi kakega doktorata in diplomske naloge. Nekatere so negativno ideološko zaznamovane. Velikokrat se ne zmenijo za njegov prispevek k spravnim procesom, dejstvu, da so ga zato za svojega vzeli »ponižani in razžaljeni«. V začetku leta je v palačo povabil izbrisane in se jim opravičil v imenu države. Dokončno sodbo o njegovih dveh mandatih pa bo seveda dala zgodovina. Pravzaprav njene interpretacije. Gotovo bodo različne.
Na trgu delovne sile
Kot nekdanji predsednik republike se ne bo vpletal v izvršno in predsedniško politiko, kot se je ali se v teh dneh spet prvi predsednik Milan Kučan. Pred petimi leti, ko bi bil lahko gladko izvoljen že v prvem krogu, ga je skušal spodnesti še Janez Janša. Marsikdo na desni sredini takrat predsedniku SDS in njegovi taktiki (pridobivanja Marjana Šarca) le ni sledil.
Eno leto mu še pripada pisarna nekdanjega predsednika – potem pa na trg delovne sile. V začetku meseca je dopolnil 59 let. Kot je povedal v intervjuju za Reporter, še ne ve, kam ga bodo vodile poti. Rad bi delal tisto, kar bi ga veselilo in bi se v zadovoljstvo novega delodajalca izkazal še kako drugače, seveda z izkušnjami iz politike, s pridobljenimi znanji – drugih nima, je realen. Ta hip se je zanj zdi še najverjetnejša možnost dela v tujini.
Po desetih letih predsednikovanja si Borut Pahor lahko privošči nekaj radosti »samskega življenja« – brez obvez in omejitev, če parafraziramo vsebino filma režiserja in scenarista Billyja Wilderja Sedem let skomin iz leta 1955.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
