»Mesto potrebuje prometno ureditev in dostopnost – če hočeš imeti veliko gostov na svojih prireditvah, morajo gostje priti v mesto, zato smo se osredotočili na železniške povezave,« nadaljuje župan. »Te so pri nas iz leta 1906 in se od takrat niso spremenile, zato smo državo prepričali, da temeljito posodobi železniško postajo v Novi Gorici. Očitno smo jih tako dobro prepričali, da je že narejena idejna zasnova, izbran projektant, se pravi, da od zdaj do izvedbe ni več javnih naročil in se težko še kaj zaplete. Umaknili bodo del tirov in s tem naredili nov prostor za razvoj mesta, utrdili bodo železnico pri Šempetru, s postaje premaknili vagone in naredili prehod pod tiri, kot se spodobi za vse normalne železniške postaje. Gostje bodo prihajali na mednarodna letališča Ljubljana, predvsem pa Trst, Benetke, Treviso, in ta letališča so z Gorico povezana z železniško progo. Dosegli smo, da bo Direkcija za infrastrukturo naredila hitrejšo povezavo z mestom, vse naj bi bilo zgrajeno do konca avgusta 2024.« Potem boste pa prej imeli novo železniško postajo kot Ljubljana, pravim. No, saj jo bo večina mest imela prej kot Ljubljana.
Rojevajmo skupaj
Mesto z vrtnico v grbu ima posebnost, ki je druga slovenska mesta nimajo: z eno stranjo se tišči meje in mesta takoj za njo, ki nosi isto ime – pravzaprav polovico imena – a je v drugi državi. Kar zna biti zapleteno, prizna župan: »Usklajevanje med mestoma je res zapleteno in izziv, vendar pa nam gre zelo dobro, ker se odlično razumemo. Oba župana se zavedava, da je to edina prihodnost, ki nas drži nad povprečjem.« A župana, čeprav imata različno politično prepričanje, tudi razumeta, da se morajo razvijati skupaj, »edino to je smiselno, vsak zase smo samo mesteca na periferiji«.
Projekt evropske prestolnice kulture še zdaleč ni edini, pri katerem združujeta moči in sredstva obe Gorici. »Ne gre za to, da delaš skupne simbole, gre za zelo funkcionalno združevanje. Nova Gorica in Gorica nimata skupnega grba in ga najbrž nikoli ne bosta imeli, ker ima eno mesto tisočletno identiteto, drugo pa sedemdesetletno, na eni strani je srednjeveški center, na drugi modernistični, socialistični center. Ampak za turiste je to atrakcija. Združujemo se na praktični ravni, pri stvareh, ki ljudem olajšujejo življenje – to so skupna kolesarska pot, ki vijuga med Italijo in Slovenijo, pravkar odprt nov most čez Sočo, vse to je rezultat sodelovanja Gorice in Nove Gorice. Pa zdravstvene storitve, na primer porodnišnica. Za Goričane je najbližja v Tržiču/Monfalconu, medtem ko je samo nekaj sto metrov čez mejo naša porodnišnica. Zdaj imajo Italijanke možnost, da pridejo rodit sem. Imamo tudi skupen projekt za otroke z avtizmom, zgradili smo skupne kapacitete za avtodome …, veliko je teh projektov. Neviden, a izjemno pomemben je čezmejni sistem odvodnjavanja. Poplavnost se ne ustavi pri meji. Uspeli smo prepričati štiri birokracije – našo regijsko, našo in njihovo državno, pa še občinsko – da imamo zdaj tunel za odvodnjavanje, ki gre pod mejo. Omogočil bo tudi nove gradnje, saj ne bo več poplavnega območja.«
Navdihujoče
Da je živel v več tujih mestih, mu pri županovanju zelo pomaga, priznava dr. Miklavič. »Tam sem se bistveno oblikoval kot osebnost. Zaposlen sem bil na univerzi v Ljubljani, potem v Oslu, bil sem tudi raziskovalec v španskem Bilbau. Po semestru v Oslu sem leta 2013 prišel v Novo Gorico, da bi tukaj v miru napisal doktorat.«
A ni bilo tako mirno, kot je pričakoval: »Šel sem na kavo in me je kolega nagovoril, da mu pomagam postaviti gibanje in njega podpreti kot kandidata za župana. To sem tudi storil in pristal v mestnem svetu v opoziciji, ker je on v drugem krogu izgubil. Kljub temu da sem potem odšel v Savdsko Arabijo, sem bil aktiven, dve leti sem bil v mestnem svetu in hkrati v Savdski Arabiji, tam so na srečo dopusti zelo dolgi. Za ves ramadan te pošljejo domov, ker javni sektor ne dela, potem so pa še prazniki, ki sledijo ramadanu.«
Bivanje v Savdski Arabiji »je bilo eno lepših obdobij mojega življenja – spoznavanje nekega sveta, ki je bil takrat skrivnosten še precej bolj kot danes, ker ni vsak smel potovati v to državo. Tam sem živel skoraj dve leti. Pomagal sem tamkajšnji vladi pri prilagajanju šolskega sistema izzivom, ki jih čakajo po obdobju nafte. Prestrukturirati morajo svojo delovno silo tako, da bodo lahko živeli tudi od drugih dejavnosti, zdaj so namreč v veliki meri odvisni od nafte in z nafto povezane industrije.«
Tudi kot župan še vedno potuje, »ker mi je KPK dovolila, da še vedno delam tudi na svojem področju in vzdržujem stik s kariero. Kot poklicni župan imaš lahko popoldanski s. p., vendar ti mora to odobriti KPK. Prvo leto mandata sem delal za jordansko vlado, trenutno delam za Evropsko komisijo na področju Podsaharske Afrike, vendar tja nisem potoval. Tudi dopuste preživljam na potovanjih, kadar si lahko privoščim nekaj dni v tujem mestu. In tam seveda dobivam navdih. Malo me je ovirala korona, ker takrat ni bilo dogodkov, na katerih se srečujejo župani. Čisto konkretno, idejo za polpotopne smetnjake (dve tretjini sta pod, tretjina pa nad zemljo, sem obil v Brixnu/Bressanonu (južnotirolskem mestu, op. a.). Saj tega je sicer veliko po vsej Evropi. Gledal sem, kako je mesto upravljalo ekološke otoke. To so za ljudi zelo pomembne teme. Nimajo kakšnega velikega razvojnega učinka na delovna mesta, a za ljudi je to pomembno.«
Vse, česar nimajo veliki
Imajo participativni proračun? Seveda, pravi. Imajo tudi »eno boljših, če ne celo najboljšo strategijo za dolgotrajno oskrbo v državi. V pisanje strategije smo vključili tudi vse uradne institucije. Projekt je vodila občina, vključili pa smo tudi CSD, civilno družbo, zastopnike domov za ostarele, humanitarne organizacije, ki se ukvarjajo s starejšimi, predstavnike zdravstvene stroke … Sestavili smo tim, ta pa je sestavil zelo napredno strategijo z dolgotrajno oskrbo.« Večina je še na papirju, zaživel pa je že projekt prevozov za starejše Gošofer in se uporabnikom hitro priljubil. Na podeželju že imajo dnevne centre za starejše, v mestu pa še ne, toda »lokacija je, sredstva so, načrti tudi«, zagotavlja župan.
Tudi Nova Gorica se tako kot večina slovenskih krajev sooča s pomanjkanjem kadrov, še posebej v zdravstvu. »To je problem, zaradi katerega se vsi držimo za glavo. Kratkoročno ga bomo reševali z zagotavljanjem stanovanj. V Novi Gorici kronično primanjkuje stanovanj, stanovanja v preteklosti niso bila prioriteta, zdaj pa so. V tem trenutku je zdravnika, posebej družinskega, težko dobiti. Če pa mu urediš stanovanjsko problematiko, si že naredil en dober korak naprej, in v tej smeri bomo poskušali reševati to krizo, nekaj pa mora narediti tudi država. Mi župani ne moremo reči, ne vemo, kaj bi naredili, to lahko reče minister, mi smo pa z ljudmi ena na ena. To se je, recimo, pokazalo pri koroni. Biti župan ne pomeni le, da delaš ekološke otoke, mostičke, pa razvojne ali izobraževalne projekte, tudi pri naravnih nesrečah ali kriznih situacijah moraš biti tam. Ne moreš se skriti. Moraš znati stvar trdno krmiliti, in korona je bila taka preizkušnja.«
Življenje ob mreži
»Med prvim valom korone tu na zahodu so bili prebivalci v strahoviti stiski, po televiziji smo gledali krste iz Bergama in nismo vedeli, kaj bo s to korono, bo kot kuga v srednjem veku, ko so ljudje umirali na ulicah? Ljudje so si predstavljali vse mogoče. In v taki situaciji moraš nekaj narediti. V Ljubljani ni nihče ničesar vedel. Vlada je bila nema, mi smo imeli pa polne kazinoje. Nekaj čez devetdeset odstotkov gostov je Italijanov, od tega jih je približno 70 odstotkov iz oddaljenejših dežel, iz Veneta in Lombardije, v teh deželah je bil pa takrat, marca 2020, že covid. Nekaj smo morali narediti. Imaš potencialni izbruh epidemije bolezni, o kateri še ne veš veliko, v dveh kazinojih. Sklicali smo zdravstvene strokovnjake, na NIJZ pri nas je bil Mario Fafangel, in direktorje vseh kazinojev, tudi zasebnih. Prvi smo sprejeli ukrepe, ki so pozneje postali stalnica – razkužilniki, maske, razkuževanje prostorov in površin … Ko so se pri nas začeli pojavljati prvi primeri covida, je pa vlada odstopila. Ti pa kot župan ne moreš reči, čakam vlado, da bo povedala, kaj narediti. Treba je bilo urediti hrano za starejše, ki so se prehranjevali v menzi, računalnike za otroke, ki so se šolali na daljavo, določiti, kako se obnašati v lokalih, ki takrat še niso bili zaprti. Za nameček je prišla še nova vlada, ta je pa na mejo postavila mrežo. Predstavljajte si mestno okolje, kjer so skupne ulice, skupni trgi. Vlade po Evropi so zmrznile, niso vedele, kaj storiti. V tisti nevednosti nam je najprej prišlo na misel, da je treba zapreti meje, to pa je pri nas povzročilo strahovite težave v vsakodnevnem življenju ljudi. Življenje se je preselilo k mreži, tam so si izmenjavali stvari, praznovali rojstne dneve, pili pivo, kavo, igrali odbojko. Videl sem gospo, ki je dajala zvezke punčki, ki jo je inštruirala. Vse, kar se je sicer dogajalo, se je moralo takrat dogajati ob mreži.«
Mreže na Trgu Evrope zdaj ni več, je pa trg, ki je pol na slovenski in pol na italijanski strani, postal nepričakovana atrakcija za turiste, ki se radi tam fotografirajo, stoječ z eno nogo v vsaki državi.
