Vi ste vendar Gorenjka, kako vam lahko srce zaigra v Afriki?
Ko sem prišla v Afriko, sem takoj dobila občutek, da spadam sem. Seveda so še vedno kulturni šoki, a ko sem zagledala življenje na ulici, sem se ob tem kaosu počutila domače. Ah, sem rekla, to je to. Prvič sem prišla kot turistka in se še nekajkrat vrnila; tako me je vleklo nazaj. Še prijateljem sem razlagala, da se bo mi bo zgodilo nekaj velikega. Decembra 2020 sem imela korono, januarja pa sem čutila veliko potrebo, da grem na Zanzibar. Pa nisem strastna potovalka. Veliko sem sicer potovala z nogometno reprezentanco, 15 let sem igrala nogomet in sem se kar naveličala življenja na poti.
Očitno imate v sebi nekaj fantovskega, pustolovskega duha.
Ja, vendar zdaj na plan prihaja neka druga Špela. Prijateljica mi je pripovedovala, kako je ženska energija v Sloveniji »zatolčena«. Pozna Portoričanko, ki živi pri nas in je, ko je prišla v Slovenijo, vprašala, zakaj pa slovenske ženske hodimo naokoli kot deske. Ko prideš v Afriko, padeš v kolektivno zavest feminilne ženske, ki je zadovoljna s seboj; naj ima 50 ali sto kilogramov, se nosi kot kraljica. Lahko živi v hlevu skupaj s kozo, a bo hodila pokončno, na sebi bo imela najlepšo obleko. Vse, kar ima, bo pokazala, tudi če bo zakrita od glave do pete. To me je zelo pritegnilo. Druga stvar, ki me je navdušila in presenetila kot prehransko svetovalko, je njihov način prehrane. Tu se ženske najedo do sitega in nihče jim ne gleda v krožnik.
Nočna mora prehranske svetovalke?
Nočna mora je to, da so začeli jesti več ocvrtega. Zdaj imajo malo več denarja in takoj uporabljajo več olja, to ni dobro. Zame kot prehransko svetovalko pa je tu raj. Hrana je zelo okusna, sveža, pogosto dozori na soncu in vse je pri roki. Banana, korenček, vse je drugačnega okusa. Preden sem šla v Afriko, sem veliko spoznavala o metabolizmu in kako ženske škodimo svoji psihi, telesu in tudi sreči s tem, ko omejujemo kalorije. Imam ogromno strank, ki imajo več kot 50 let in mi govorijo, da imajo slabo vest, če pojedo veliko. To je vendar normalno, pojesti moraš, kolikor ti duša poželi! Pomembno pa je, kaj imaš na krožniku ... V Afriki obremenjenosti s hrano nisem videla. Me smo preobremenjene že, ko žlico pomočimo v hrano. Samo solato bom, rečemo, a v resnici bi jedle testenine ali krompir. Omejevanje pri hrani omejuje tudi naše življenje. Ne moremo živeti ženskosti na polno, ker smo ves čas obremenjene, ali bomo imele malo trebuščka. One pa so vzgajane v duhu, da je ženska lepa in vredna ljubezni ne glede na težo; to je boginja, ki rodi.
Predvidevam, da jih njihovi mediji ne bombardirajo z nekimi standardi, kakšne bi morale biti. Ali pa je to povezano s tem, da v Afriki ni dovolj hrane?
Ja, tam, kjer ni dovolj hrane, se obilnejša šteje za bolje prehranjeno. Lahko, da to izvira tudi iz njihove kulture, ampak zanje je ženska lepa že samo zato, ker je ženska. Tudi v njihovih glasbenih videospotih so ženske »konkretne«, s stegni in z ritjo.
Je Afrika zdaj vaš dom?
Moj drugi dom, Slovenija je še vedno prvi. Ljudje smo kot drevesa. Z razlogom smo bili rojeni v neko družino in v meni sta dve ženski, ena izmed njiju je slovenska. V obeh državah se počutim doma. Zdaj, ko sva si s Patrikom postavila še hišo, tudi jaz čutim Afriko kot dom.
Sezidala sta si jo v treh mesecih.
Zamislila sem si, kakšna bo, jo narisala, Patrik je uredil papirologijo in zdaj jo imava. Seveda ne moreš graditi kjerkoli, ni pa tako komplicirano kot pri nas. Veliko domačinov tu najprej gradi, pa potem pridobivajo dovoljenja. Je pa to preprosta gradnja, ni centralne in izolacije, samo voda in elektrika. Trenutno je pri nas zima, imamo temperaturo od 26–28 stopinj, poleti bo do 34 stopinj.
Ko vas je vleklo na Zanzibar, niste pričakovali, da boste srečali moškega svojega življenja.
Slutila sem, da me tam čaka nekaj posebnega, seveda pa nisem vedela, kaj. Nekega dne sem se sprehajala po plaži in zagledala njega in njegove oči, kar zmrazilo me je. Njegova prisotnost me je tako zmedla, da sem zbežala. Vendar sem se naslednji dan vrnila; delal je v eni od turističnih prodajaln. In tako se je vse začelo. Šele pred kratkim mi je povedal, da je takrat, ko me je prvič videl, pomislil, da hodim kot fant, vendar je hkrati v mojih očeh videl ogromno ljubezni. Začela sva se dobivati, kmalu sva že živela skupaj. Imela sva tudi težka obdobja, seveda, kdo pa jih nima. Pri naju je bila težava predvsem moja negotovost vase in njegova nesposobnost, da izrazi svoje nestrinjanje, kadar to čuti. Recimo, bila sem zelo zaljubljena, a sem hkrati hotela biti stran od njega. Morala sva se veliko pogovarjati, da sva uskladila najino zvezo. Vedela sva, da se imava rada, vendar sva bila pri tem nerodna. Ko sva se začela dobro pogovarjati, ko se nisva več zapletala v zamere in beg, so se začele stvari izboljševati. Takrat sva se tudi odločila, da se poročiva.
Sta se v Afriki?
Vmes sem šla domov, ob vrnitvi sva se poročila. Nisva delala drame, podpisala sva dokumente, bili so poljubi, šla sva na plažo in se fotografirala. Ko prideva v Slovenijo, želim, da proslaviva poroko še z mojo družino. Zdajle sva brez denarja zaradi hiše, ampak bo, vedno je.
Če se pošalim, ste še vedno tipična Slovenka; najprej krav'ca, pol pa štal'ca.
No, to s hišo je bila Patrickova pobuda, prevzela me je in sem vesela, da sem ji sledila. Tu gre vse hitreje. Tudi hitro se poročajo. Zadnjič mi je taksist pripovedoval, kako se je peljal, zagledal žensko, ustavil avtomobil in ji rekel, da bo ona njegova žena. Morala sta se še dogovoriti z družinami, ampak tako je bilo. Afričani (vsaj tisti, ki sem jih spoznala) so veliko bolj povezani s svojimi občutji; čutijo, kaj želijo in potrebujejo. Pri nas intelekt in razmišljanje prekrijeta, kar čutimo v srcu. On je žensko videl in takoj vprašal, ali se bo poročila z njim. Odgovorila je, lahko, vendar se morata najprej dogovoriti družini. So muslimani, lahko imajo tudi štiri žene, če moški tako želi. Moj mož ni musliman, ne vem, ali bi lahko pristala na kaj takšnega. Skratka, v Afriki po mojem videnju mine malo časa do večjih korakov, življenje gre hitreje naprej. Gredo pa zato druge stvari zelo počasi.
Kaj, razen pregovorne afriške netočnosti?
Deset opravil, ki jih imam, bi lahko opravila v desetih urah. Moj mož, recimo, za isto zadevo potrebuje štiri dni. Afričani nimajo strategije. Na primer, pošljem Patrika v mesto, to je pol ure vožnje od nas, živiva na vasi. On je že med vrati in vedno se jezim, počakaj, če se pelješ v mesto, boš tam opravil še kaj drugega. On nikoli ne razmišlja o tem. Ne vzamejo si niti 15 minut za načrtovanje, kar gredo in se sproti dogovarjajo. Navadila sem se, da grem kar stran, kadar se dogovarjajo; tudi dve uri se pogovarjajo o ničemer. Mi se dogovorimo v nekaj minutah, oni za to potrebujejo nekaj ur. Zanje čas ni dobrina, za nas pa je dragocen kot denar. To je ena težjih stvari za sprejeti, čeprav sem že precej upočasnjena. Njihovo dojemanje časa je veliko jabolko spora z Evropejci. Zadnjič sem imela sestanek, dogovorjeni smo bili ob desetih. Tip je ob desetih klical, da šele gre iz Stone Towna (glavno mesto Zanzibarja). Do dveh sva ga čakali. S kolegico sva izgubljali čas, ampak nimaš kaj. Če hočeš z njimi funkcionirati, moraš priti na to raven zavesti, drugače doživljaš živčne zlome.
So afriški moški bolj čustveni kot Evropejci, se je z njimi lažje pogovarjati o čustvih?
Govorim lahko samo za mojega moža. Veliko več čustev pokaže, kot sem bila navajena. Pri nekaterih fantih doma sem, čeprav se grdo sliši, čustva videla šele, ko sem jih zapustila. Ne morem pa govoriti za druge Afričane, ker imam občutek, da je Patrick precej drugačen.
Ste doživeli neprijetnosti glede rasnih vprašanj, sploh pri njegovi družini?
Tega nisem opazila. Oni na belce gledajo malo drugače, konflikt imajo v sebi. Po eni strani te ne marajo zaradi zgodovine, še vedno so v njih prisotne zgodbe o suženjstvu, ne marajo nas, ker mislijo, da jih še vedno gledamo kot tlačane. V sebi imajo odpor do belcev in zamero, zato jim ponavadi hočejo vzeti več denarja, kot je stvar dejansko vredna. Recimo, paradižnik afriškim ženskam prodajajo po eni ceni, od mene pa želijo desetkrat več. Po drugi strani pa si vsi želijo belce v družini, ker v tem vidijo bogastvo in dvig na družbeni lestvici.
Četudi ste že tako rekoč domačinka.
Dokler ne bom znala svahilija, ne bom sprejeta, kar je normalno. Veliko že razumem, a se moram vpisati na tečaj. Tu je veliko romantičnega turizma. Moj mož ni hotel, da ga, čeprav sem imela več denarja, vozim na večerje kot »sugarmama«. Težave nastopijo, ko pride do prevar, vendar je zdaj država veliko naredila na tem področju. Usposobili so posebno turistično policijo, ki hodi, recimo, po plažah, in če vidijo domačina z belko, ju povprašajo, kako sta povezana. Hočejo zaščititi turiste, kar je dobro, po drugi strani pa je zadeva precej neprijetna. Naju so vsaj trikrat ustavili, ko sva bila skupaj. Dolgo so se pogovarjali, sploh nisem razumela, v čem je težava. Tretjič sem jim samo papirje o poroki pokazala, zdaj jih nosim s sabo, da dajo Patriku mir. Romantičnega turizma je bilo sicer res veliko. Afriški moški belim ženskam obljubljajo ljubezen, pogosto pa vidijo njihov denar. Ko to zasliši evropska ženska, ki ni vajena, da jo ima kdo rad, ji to pokaže in jo obožuje, temu pogosto nasede. Vse smo lačne ljubezni. Podobno se počutijo moški, ko gredo v Azijo. V Evropi si ne izkazujemo ljubezni, zelo smo strogi drug do drugega, nežnosti ni in potem jo iščejo na takšnih krajih. Tudi sama sem bila na začetku proti takšnim odnosom, potem pa sem se zamislila. Ženska se končno počuti dobro v svojem telesu, lahko uživa v spolnosti, ker prej je bila 40 let v njenem zakonu sama žalost. Trudim se razumeti različne situacije, ne obsojati in pametovati, ker vem, kako si lahko ranjen v odnosu.
Ste ambiciozna ženska, imate še veliko načrtov?
Večinoma prodajam svoje e-knjige o prehrani in podobno. Bomo videli, kaj bo, trenutno dokončujem zadeve, povezane s hišo, ker želiva oddajati sobe. Nikamor se ne mudi, po afriško. Pustim, da me reka življenja vodi, ko začutim močne tokove, začnem močneje plavati, če pa se zatika, pustim, da voda naredi svoje.
