Življenje ob meji je poseben izziv. Če kje, prav ob mejah narodna zavednost najbolj živi. In kaj bi se z narodom zgodilo, če bi umrla? Kaj lahko ob tem naredijo narodno zavedni ljudje, kakršen je duhovnik Janko Krištof? Gospod Janko je človek mnogih talentov, ki si nadene klovnovski nos, če je treba. Vse daje od sebe za človeka, zadnja leta tudi kot recitator slovenske besede. Da bi ostala. Rad ima Simona Gregorčiča. Jeseni pripravlja recitale po mnogih slovenskih krajih. Če ni ljudi, kot je Janko, ki bi in bodo znali bližnjemu približati pomen, ki ga ima za posameznika in skupnost »vir maternega jezika«, potem ta prej ali slej presahne. Jeziki izginejo. Besede zvodenijo. V srce se ne vtisne nič. V ljudi se naseli nemir. Ena od poti je slediti pravemu pastirju. Janko je tak.
Ljubiti svoje in spoštovati tuje
Med nami je veliko teh, ki ne začutijo, zakaj je pomembno gojiti narodno zavest, nekateri se imenujejo državljani sveta. Ne identificirajo se kot Slovenci. Zakaj znajo zamejci praviloma bolj kot ljudje, ki živijo v središču Slovenije, dati pomen slovenstvu? Gospod Janko pozna veliko brezbrižnih do slovenske zavesti, vendar se bolj kot nanje ozira k zavednim in ponosnim Slovencem, ki, kot pravi, »gradijo zgodovinsko in kulturno zavest ter se trudijo za lep jezik«. V centralni Sloveniji to ni tak problem, ker slovenščina ni neposredno ogrožena. Težko pa mu je pri srcu, kot reče, »ko se ljudje vozijo kupovat v 'Klagenfurt' in 'Ferlach' ter se razburjajo nad nami zamejci, češ da nam gre ekonomsko veliko bolje, ali pa prezirajo 'južnjake'«. Zanj je pomembno, da se zavedajo, kdo so, da so ponosni na velike dosežke predhodnih rodov, hkrati pa spoštujejo vse žlahtno, kar ga je okoli, pri sosedih in drugih narodih. »To je: ljubiti svoje in spoštovati tuje! Pri nas je pač tako, da čim kdo izgubi narodno zavest, se že utaplja v nemški večini in je za nas izgubljen.«
Kako se približati ljudem
Biti dušni pastir je v današnjih časih precejšen izziv. V dvojezičnih okoljih, kjer je nujno prizadevanje za ohranjanje in razvijanje slovenske samobitnosti, pa še posebej. Kako novim generacijam približati pomen slovenskega jezika? Za ohranjanje vere in narodne zavesti se mora vsakdo odločiti sam. Janko Krištof lahko pri tem odigra pomembno vlogo, vendar že dlje ne samo vlogo duhovnika, čeprav je njegovo osebno poslanstvo vsekakor duhovniško. Ob tem ni zatajil sebe in svojih darov, talentov, ki jih še naprej razvija. Že od mladih nog rad poje in stoji na odru. To dvoje pride še kako prav pri krepitvi narodne zavesti. Župnija in kulturno življenje sta se v njegovem življenju od nekdaj prepletala.
Ključ do sprave
Ko je gospod Janko raziskoval zgodovino svoje družine, je ugotovil, da preko svojih prednikov nosi vse v sebi. Koroško tostran in onstran meje ter Kranjsko, zamejstvo, Slovenijo in zdomstvo, partizanstvo ter protirevolucionarno stran, Gonars, Teharje, Kočevje in Auschwitz. »Moj oče je bil 'po sili vojak' vsa vojna leta in se je vedno spraševal, zakaj je bilo vse to potrebno. Vedno moramo z velikim spoštovanjem gledati na vse ljudi, ki so šli skozi trpljenje, ne glede, na kateri strani je kdo bil oziroma ga je tja zaneslo. To bi bil velik ključ tudi do narodne sprave.«
Nekaj malega o Handkeju
Pri krepitvi narodne zavednosti lahko pomagajo tudi v svetu priznani posamezniki. Peter Handke, nobelovec za literaturo, na primer.Koroški Slovenci ga imajo tudi malo za svojega, saj je bila njegova mati Slovenka, čeprav ne prav zavedna. Se pa Handke zaveda svojih korenin in jih je znal tudi literarno obdelati. Njegov pristop k slovenski narodni skupnosti je zelo spoštljiv in je, kot pravi gospod Janko, »v pomoč in uteho spričo mrzlega vetra, ki nam sicer pogosto veje v obraz«. Pove, da Handke že desetletja prijateljuje z župnikom v Grebinju, kamor se vrača na obisk v domače kraje, in da mu je verjetno prav on odstrl ta ali oni pogled v dušo koroških Slovencev.
Le vstani uborni narod moj
Handke je imel pogum in zavest, da je pred svetovno javnostjo spregovoril v slovenskem jeziku. Priznal je, da so ga prav Marijine besede nagovorile, ko je bil še otrok. »To njegovo citiranje iz slovenskih lavretanskih litanij ob podelitvi Nobelove nagrade nas je vse zelo ganilo.« Na vsakega se v zgodnji mladosti pripnejo kakšne močne besede, ki potem odzvanjajo vse življenje. Katere pa so pustile močan vtis v Jankovi glavi? Težko bi se odločil, pove. V zadnjih 15 letih se je mnoga besedila učil na pamet, saj nastopa kot recitator. Postala so del njega. To ga notranje bogati.
»Zavedaš se, kako si ob njih nebogljen in majhen. In kako velik je duh, ki jih je ustvaril.« Trenutno mu je ljub pesnik Gregorčič, saj ravno zdaj predstavlja njegove pesmi po slovenskih krajih. »Pepelnično noč« zaključuje takole: »Le vstani uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan!«
Trde besede ne moreš sprejeti
Kljub dobrim namenom se dogaja, da ljudem ni mar za jezik, za korenine, zato je še kako pomembno, da so med nami posamezniki, ki nežno, časom prilagojeno, s svojim zgledom pokažejo, kako pomembno je, kaj beremo, poslušamo, s kom se družimo. »Človek mora čutiti, da je sprejet, ljubljen. Kjer je ta zavest, se ljudje odprejo. Ti imaš lahko še tako jasno besedo, tako veliko resnico, če pride beseda na trd način, je ne moreš sprejeti. Res ne vem, od kod ta modrost, vendar sem si zapomnil to misel, ki je še kako resnična: Ne meči resnice ljudem v obraz kot mokro cunjo, temveč jo ponujaj kot topel plašč!«
