Kako ocenjujete dosedanji potek predvolilne kampanje?
V kampanjo sem se vključil relativno pozno, vendar se je morala prej pojaviti možnost, da sem lahko skupni kandidat Socialnih demokratov in Gibanja Svoboda. Že to je bil dosežek sam po sebi. Šele ko se je Marta Kos umaknila, se je pojavila možnost, da bi nekdo, ki bi znal povezati stranke koalicije, lahko do določene mere nastopil tudi v imenu koalicije. Hkrati bi imel politično kredibilnost in izkušnje.
V predsedniško predvolilno kampanjo sem vstopil z dobrimi nameni. Nikoli sicer ne udarim prvi. Sem se pa v politiki naučil, da če udarcev ne vračaš, si videti šibek.
Bili ste tarča kritik desnega političnega pola zaradi vašega stališča glede vojne v Ukrajini.
Z desnega pola sem že navajen kritik na kakršnokoli moje stališče. Pri Ukrajini gre za popolnoma jasno stališče. Ukrajini moramo pomagati, da se obrani pred rusko agresijo, sočasno (in ne šele potem) pa moramo iskati diplomatske rešitve nastalega spora po mirni poti. Te postajajo zdaj še pomembnejše, saj obstaja resna nevarnost, da bi prišlo do uporabe jedrskega orožja. Upam, da so v Washingtonu že dvignili rdeči telefon in poklicali v Moskvo ter povedali, da naj se s temi zadevami ne igrajo.
Po sobotnem kongresu Socialnih demokratov ste se že odzvali na očitke o vaši šibkosti, ki jo je podala ena izmed protikandidatk …
V soboto je šlo predvsem za motivacijski govor, ki je namenjen članom SD, da mi bodo pomagali na terenu, tam, kjer sam ne bom mogel priti v prvem krogu. V motivacijskem govoru seveda uporabiš prispodobe, ki jih mogoče drugače v intervjujih ali neposrednih soočenjih ne bi uporabil na takšen način, saj želiš plastično prikazati razliko med kandidati. Smisel gromovništva je v tem, da poskušaš navdušiti ljudi za akcijo.
Kje vidite svojo največjo prednost, če bi postali predsednik? Kje bi bili najmočnejši?
Dve področji sta takšni. Eno je zunanjepolitično. Ne samo da to področje poznam, ampak tudi imam izkušnje s tega področja, ki sem si jih med drugim nabral kot predsednik državnega zbora. Takrat sem dobil nekaj nalog, ki jih ni bilo tako preprosto opraviti in jih tudi nihče drug ni mogel opraviti.
Drugo področje, ki je pomembno, je notranjepolitično. Pri predsedniku države po mojem mnenju ne gre zgolj za moralno avtoriteto, temveč tudi za politično avtoriteto. Mislim, da sem kot predsednik državnega zbora dobil širšo avtoriteto v političnem prostoru, ne samo znotraj takratne koalicije. Znam ločiti, kaj je pomembno in kaj ni pomembno. Znal sem poenotiti tudi celoten politični prostor, vsaj za nekaj trenutkov. Tu lahko omenim odnos do Hrvaške. Da, imeli smo različne poglede, a smo v javnosti nastopali bolj ali manj enotno.
Kakšna je vaša ocena dela aktualnega predsednika, ki je bil deležen ostrih kritik levo usmerjenih političnih strank.
Kritiziran je bil, ker se ni jasno postavil v bran, ko so bile človekove pravice ogrožene in ko je šlo za napade na medije, na Slovensko tiskovno agencijo in RTV. Kar je bilo dobro pri njem, se po eni strani veže na odprtost do ljudi. Na odprtost hiše, torej predsedniške palače in zadev, ki so povezane s tem. Pozitivno je bilo tudi njegovo delovanje v zunanji politiki, še posebej proces Brdo-Brioni. To je nekaj, kar bi si verjetno morali izmisliti, če tega ne bi že on počel. Zaradi tega smo bolj vidni na zemljevidu, kot bi bili drugače. Najverjetneje pa se razlikujeva v tem, kdaj se velja oglasiti in kdaj je bolje, da se ne. Tukaj je neko nasprotje, ki se je pokazalo že v času, ko sem bil predsednik državnega zbora, on pa predsednik države.
Kateri dosedanji predsednik republike vam je bil oziroma vam je najbližje po načinu delovanja?
Običajno se sklicujem na prvega (Milan Kučan, op. p.), v smislu tega, da je znal ločiti pomembno od nepomembnega. Morda tudi pri odnosu do izvršne oblasti, v katero se v bistvu ni vtikal. Ta del mi je pri prvem najbolj všeč.
Pri drugem (Janez Drnovšek, op. p.) poziv, v katerem se je pred božičem ob dogajanju v Ambrusu vprašal, ali smo sploh ljudje. Ko so šle zadeve predaleč, je dejansko imel neko avtoriteto. Gre za človečnost ali humanost. Najbolj me je ganilo, da se je med mandatom spremenil.
Pri tretjem (Danilo Türk, op. p.) pa njegovo znanje mednarodnega prava in mednarodne izkušnje. Seveda nimam toliko znanja iz mednarodnega prava, vendar ga imam gotovo toliko, da mi to lahko koristi pri opravljanju diplomatskih zadev. Ravno iz tega izhaja večja načelnost, ki je neodvisna od tega, kaj ti pravijo svetovalci. Znal je tudi diplomatsko umiriti stvari. Funkcija predsednika republike je pač takšna, da mora paziti, kaj govori v mednarodni javnosti, še zlasti ker to lahko neposredno zaveže državo.
Da ima torej vsaj minimalen vpogled v zadeve in da ni odvisen le od svetovalcev, ki ni nujno, da delujejo v skladu …
Da, morate vedeti. Opomnike za vse mednarodne obiske se pri nas vedno dela na enak način. To so v osnovi opomniki zunanjega ministrstva zunanjemu ministru ali ministrici, ki so v osnovi prilagojeni tudi za druge funkcije. Gre za nekakšne rdeče črte. Običajno sem navajen narediti domačo nalogo; čeprav poznaš področje, vseeno pregledaš, kakšne so usmeritve, in znotraj tega poskušaš še kaj dodati.
Kakšna je vaša vizija opravljanja predsedniške funkcije? Katerim področjem bi dali glavne poudarke?
Nekako sem si predstavljal pet takšnih področij. Eno je odgovorno vodenje, kar pomeni okrepiti zaupanje in položaj predsednika države, vendar se to nanaša predvsem na notranjo politiko. Da je jasno, kdaj se oglaša in kdaj se ne oglaša.
Drugo področje je odgovorno delovanje. Tukaj gre za zaščito socialne države, vladavine prava, človekovih pravic, manjšinskih pravic in ranljivih skupin ter celotnega diapazona človekovih pravic, tudi socialnih in kolektivnih. Nikakor jih ne bi reduciral zgolj na politične.
Tretje je odgovorno snovanje prihodnosti. Gre za odgovorno grajenje soglasja in ukvarjanja s prihodnostjo. V teh kriznih časih se moramo dogovoriti, kako bomo odgovorili na vprašanje, kaj je prihodnost mladih. Kako naj bo družba organizirana na način, da bodo na eni strani mladi lahko vrnili tisto, kar je bilo na primer v njih prek izobraževanj in ostalega vloženo, na drugi strani pa, da bodo imeli dostop do stanovanj zase in za svoje družine, da bodo imeli kakovostne službe ... Mislim, da vsakogar izmed nas zanima, kaj bo z našimi otroki.
Potem je tu še vprašanje, kaj bo s starejšimi in delovno aktivnimi. Kakšna bo socialna država in kaj v bistvu socialna država sploh pomeni? Kaj bo na drugi strani počelo družbeno odgovorno gospodarstvo? Slovenija mora imeti družbeno odgovorno gospodarstvo, ki ne bo »davčno optimiziralo«. Če gospodarstvo namreč ne plačuje davkov in prispevkov, ni socialne države oziroma imamo čakalne vrste v zdravstvu, nimamo brezplačnih obrokov v šolah ...
Kakšna naj bi bila aktivna vloga države v trajnostnem razvoju? Država mora biti gonilo, zasebni kapital ne bo nikoli dovolj dober, da bi prišli do prebojev, ki jih potrebujemo.
Naslednje področje je odgovorno predstavljanje, torej odgovorno delovanje v diplomaciji. Na predsedniški ravni predstavljanje države v svetu. Pomemben je tudi položaj vrhovnega poveljnika oboroženih, pardon, treba je biti zelo natančen, ne oboroženih, ampak obrambnih sil.
V zadnjem času je bilo dosti govora o pooblastilih predsednika države. Kakšno je vaše mnenje? Jih ima zadosti ali premalo?
Znotraj obstoječega sistema je mogoče še bolje izvajati pooblastila, kot so jih izvajali do zdaj. Predsednik republike je lahko branik ustavnosti le z opozarjanjem, ne more pa se neposredno obrniti na ustavno sodišče. Nič ne bi bilo narobe, če bi lahko bil med pobudniki ustavnih presoj tudi predsednik države, zato niti ne bi bilo treba spreminjati ustave, temveč le zakon o ustavnem sodišču, za spremembo katerega pa ni potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru, temveč ga mora podpreti le 46 poslancev.
Tudi predsednik Drnovšek se je spraševal, ali naj podpiše zakon, s katerim se ne strinja. V takšnih primerih, ko gre za vprašanje ustavnosti, bi bilo modro, da bi imel predsednik države pred podpisom zakona možnost zadevo predati ustavnemu sodišču. Če bi ustavno sodišče ugotovilo, da je zakon skladen z ustavo, bi ga moral predsednik države seveda podpisati, če pa bi ugotovilo nasprotno, mu ga ne bi bilo treba.
Mislim, da bi moral imeti predsednik države to možnost, še posebej zaradi tega, ker je neposredno izvoljen. Imamo neposredno izvoljivost, kar daje neko dodatno vrednost, ki jo potem lahko prelije v mnenje, neko bolj dolgoročno vizijo, kot jo ima vsakokratna politika. V Sloveniji lahko vlada nekaj efektivnega naredi v prvih dveh letih mandata, zadnji dve leti pa sta tako ali drugače že priprava na volitve, saj koalicijske stranke že iščejo odstotke na naslednjih volitvah. Ne smemo pozabiti, da so zaradi volilnega sistema v Sloveniji vse vlade koalicijske. Na vso srečo – osebno bi me bilo rahlo strah, če bi bila ena stranka sposobna dobiti večino v parlamentu.
Po vaši oceni torej ne bi bilo dobro, da bi imeli večinski sistem z le dvema strankama, saj bi to še dodatno prispevalo k razdrobljenosti slovenske družbe. Kako preseči razdeljenost in kaj je sploh pripeljalo do tega?
Težave znotraj samega sistema imamo po mojem mnenju zato, ker se institucije ali posamezni akterji ne znajo do določene mere samoomejevati. Demokracija in človekove pravice lahko delujejo samo, če ne maksimiziraš svoje pravice, temveč če upoštevaš, da jih imajo tudi drugi. Tudi ko si na oblasti, ne moreš izvesti vsega do konca. To, da maksimiziraš tisto, kar je mogoče, pripelje potem do še večje radikalizacije, do še večje polarizacije.
Razkol se v Sloveniji običajno še bolj potencira ob praznikih, ki bi morali v osnovi združevati ljudi. Če boste izvoljeni za predsednika države, na katera obeležja boste polagali vence?
Do tega imam popolnima izdelan pogled. Pravim, da se lahko slavi narodnoosvobodilni boj, ne pa revolucionarno nasilje. To je osnova. Nikdar in nikjer se ne more državniško slaviti kolaboracije. Obsoditi in obžalovati je treba povojne poboje. Ko pa govorimo na splošno, si vsi ljudje, vsi naši ljudje, zaslužijo dostojen pokop in svoje obeležje. Za to sem se zavzemal kot predsednik državnega zbora in se bom tudi kot predsednik republike. V našem mandatu 2014–2018 smo sprejeli zakon o dostojnem pokopu, ki je vsaj omogočil, da obstaja pravna podlaga za pokop ljudi, ki so bili po vojni nelegalno pobiti. Proti sprejemu tega zakona se je postavil tako desni pol, SDS, kot tudi levi pol z nekimi izjemami.
Drugače pa raje kot o spravi govorim o pomiritvi, ki je dolgotrajen proces. Imeti moramo pravi kompas glede teh zadev, da jih ne oživljamo več za nazaj. Za mene je bolj kot vprašanje, levo ali desno, postalo pomembno, kaj se bomo danes dogovorili za jutri, ker jutri mora biti skupen. Ker če ne bo skupen, ne bo povezovalen.
Ves čas govorite o povezovanju. Zakaj vam je to tako pomembno?
Moja kandidatura je nekakšen zgled povezovanja v malem. Povezujem liberalce in socialdemokrate. Recimo socialne demokrate in socialne liberalce, tako so se običajno vedno poimenovali. To ni preprosta zadeva. V slovenskem političnem prostoru je vedno obstajalo neko rivalstvo, če ne kaj hujšega, med tema dvema opcijama.
Da je treba iti naprej, sem se morda še najbolj naučil v Evropskem parlamentu, kjer običajno na levem polu združiš, ne le socialdemokrate, ampak tudi evropsko levico in zelene. Pridaš jim socialne liberalce in zmerne konzervativce iz Evropske ljudske stranke – to je tiste od Bavarske navzgor – in imaš dovolj veliko večino. Ni lahko, ampak da se presegati polarnost, če pristopiš pravilno in odprto. Naj vam navedem primer: ko sem bil predsednik državnega zbora, sem imel najboljši oziroma najbolj vsebinski dialog z nemškim predsednikom parlamenta, ki je bil takrat iz vrst evropske ljudske stranke oziroma CDU. Z njim sem se v času masovnih migracij lahko pogovarjal o človekovih pravicah. Razumel je stvarnost ter bil zelo odprt in razmišljujoč človek.
Če še za trenutek ostaneva pri prvem novembru. Ali je res, da ste v mladosti želeli postati duhovnik?
Ljudje so mislili, da bom postal duhovnik.
Ste imeli krščansko vzgojo?
Bil sem vzgojen v katoliški vzgoji. Bil sem tudi ministrant in iz tega izhaja moje spoštovanje do vere, zato se tudi udeležujem obredov, če sem na njih povabljen. Kot predsednik državnega zbora, sem se udeleževal maš za domovino, na povabilo malteškega viteškega reda sem se udeležil tudi maše za bolnike na Brezjah. Drugače pa zagovarjam francoski koncept pozitivne laičnosti, ki pravi, da ločitev države in vere obstaja, a sočasno priznava vse tisto, kar verske skupnosti naredijo dobrega za družbo.
Predsednik države sooblikuje zunanjo politiko. Kakšne bi bile vaše zunanje politične prioritete?
Prva pozornost mora biti usmerjena k našim sosedom, neodvisno od tega, kakšni so, saj se je treba že po definiciji ukvarjati z njimi. V teh državah imamo svoje narodne skupnosti, prav tako so njihove narodne skupnosti prisotne v Sloveniji.
Drugi del je povezan z vojno v Ukrajini in dvojnostjo, ki mora obstajati. Po eni strani je treba pomagati Ukrajini, da se obrani, po drugi strani si je treba vseeno prizadevati za mir za vse, saj je konflikt tako eskaliral, da že obstaja nevarnost jedrskega spopada. Za mir si je treba prizadevati, ne le zaradi nevarnosti jedrskega spopada, ampak tudi zato, ker to od nas zahteva slovenska ustava.
Za to je najprimernejša prav predsedniška raven, ki ni tako vpeta v dnevno operativo, bodisi na ravni Evropske unije bodisi na ravni Nata. Žalostno pa je, da imamo v Evropi le dva kanala, prek katerih se lahko potencialno kaj zgodi. Znotraj Evropske unije sta to Francija in njen predsednik Macron, znotraj Nata pa sta to Turčija in turški predsednik Erdogan. V svetovnem merilu je treba računati tudi na Kitajsko, kajti brez nje svetovne ureditve znotraj Združenih narodov ni. Res pa je, da če gledamo na svet skozi evropsko perspektivo, smo mi pravičniki, če pogledamo svet skozi stališča sveta kot celote, pa se to malce izgubi, saj so razmerja sil le drugačna.
Sledi seveda Evropska unija, Nato, naši zavezniki in partnerji. Tudi tu je treba narediti bolj smele korake, da se Slovenija uveljavi kot zanesljiva in zaupanja vredna država.
Končno, iskreno upam, da bomo uspeli s svojo kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov. To bi bil velik uspeh naše diplomacije, ki je zelo kakovostna. Ob tem je treba opozoriti, da so imeli Združeni narodi vedno problem in ga bodo tudi vedno imeli, če je ena od stalnih članic Varnostnega sveta tista, ki je agresor oziroma sproža konflikt. Takrat je organizacija na neki način brezzoba. V času hladne vojne sta se obe svetovni velesili naučili lokalizirati spopad, s čimer je bil preprečen svetovni spopad. Zdaj pa smo pred tem, da bi se lahko konflikt v Ukrajini razplamtel v nekaj takšnega.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je že nekajkrat predlagal, da bi Rusijo izključili iz varnostnega sveta. Kaj menite o tem?
To ne more biti rešitev. Zakaj toliko opozarjam glede Rusije, ker gre za jedrsko velesilo. To ne pomeni zgolj, da samo imaš jedrsko orožje, temveč tudi to, da je v primeru napada nanjo z vsem najbolj natančnim orožjem ne moreš uničiti. Udarila bo nazaj, potem pa je s svetom in nami konec. Preventivni napad kot takšen pomeni čisto norost. Tisto, kar se je v času hladne vojne in po njej nekako razvilo, je možnost uporabe taktičnega jedrskega orožja. Torej ne takšnega, ki bo vse uničil, ampak bodo posledice lokalizirane; a to bi se zgodilo v Evropi, zato bomo trpeli mi. Uporaba tega ne bi bila sprejemljiva, toda ob tem se postavlja vprašanje, kaj če se to vendarle zgodi, če ga Rusija uporabi …
Odgovoriti verjetno ne moreš s konvencionalnim orožjem?
Gotovo ne. To so različne ravni. Vprašanje je, kako preprečiti, da se uporaba jedrskega orožja zgodi. V času hladne vojne smo imeli takšne mehanizme, ki so zdaj uničeni. Od kubanske krize naprej smo imeli mehanizme, da niti slučajno ne bi prišlo do tega, da bi svet zgrmel v jedrsko vojno. Obe velesili, Rusija in ZDA, sta vodili vojno prek lokaliziranih konfliktov, saj sta bili udeleženi na obeh straneh.
Ker je bil konflikt lokaliziran, se je bilo mogoče dogovoriti in tja prek Združenih narodov poslati tudi mirovne sile, da so nekako situacijo pomirili, ne bom rekel, da so jo razrešili. Zdaj pa smo zelo daleč od tega sveta, kjer bi bile te poti sploh mogoče. Danes potrebuješ pritisk. Pritisk, ki bi na Rusijo lahko najbolj vplival, je kitajski in noben drugi. A ni jasno, če se ta pritisk dogaja oziroma če se, v kakšni meri se dogaja. Dobra diplomacija, v katero spadajo tudi diplomatski kanali na predsedniški ravni, lahko to izve, čeprav pogosto tega v dobro diplomatskega procesa javno ne pove.
