Šlo naj bi za 18-letnika, ki naj bi pred dnevi nadlegoval mladoletno sošolko. Leta in leta nam je večina ravnateljev predvsem srednjih šol zatrjevala, da nasilja v njihovih šolah ni. Da so si zatiskali oči, so vzporedno trdili strokovnjaki, ki problematiko zelo dobro poznajo, a tudi – dijaki sami. A danes je situacija drugačna. Čas je pokazal, da bi morali že pred leti preprečevanju medvrstniškega nasilja posvetiti veliko več časa, denarja in dejavnosti. Zdaj smo tam, kjer smo.
»V zadnjih letih opažamo več spletnega in psihičnega nasilja ter izločanja iz skupine, manj je fizičnega nasilja,« pravi Tomaž Končan, ravnatelj II. osnovne šole (OŠ) Celje. Na vprašanje, ali se je kdaj zgodilo, da je učenec v šolo prinesel tudi orožje, plašilko ali nož, odgovarja, da so »prisotnost orožja (konkretno pištole z zračnimi naboji)« v šoli zaznali pred petimi leti. Ravnatelj pojasnjuje, da so nekatere učence zaradi medvrstniškega nasilja prešolali, a da je ta postopek zelo zapleten in težko izvedljiv. »V veliko primerih nam starši otrok, ki nasilje izvajajo, ne pridejo nasproti in slepo zagovarjajo otroka. Takrat je zelo težko reševati problematiko, zato se neprimerno vedenje teh otrok le še stopnjuje,« še dodaja Končan.
Zmerljivke, žaljivke in zasmehovanje
»Primerov, ko bi učenec prinesel v šolo orožje, plašilko ali nož, nismo imeli. Največ je primerov sporov, norčevanja zaradi narodnosti, jezika, veroizpovedi, zmerljivk in žaljivk, izločitve iz družbe ter besednega obračunavanja na spletu, pošiljanja fotografij in podobno,« pravi Branko Močivnik, ravnatelj I. osnovne šole Celje, kjer do prešolanja storilcev do zdaj ni prišlo. »V zadnjih dveh letih lahko rečemo, da je mogoče opaziti več spletnega nasilja. V prejšnjih letih, pred obdobjem korone, je bil kakšen osamljen primer, ko je učenec v šolo prinesel neprimeren predmet. Ravnali smo po pravilih šolskega reda. Do prešolanja storilcev v zadnjih letih ni prihajalo,« pravi Vojin Mlinarević, v. d. ravnatelja OŠ Frana Roša Celje.
Po epidemiji nasilja še več
Tudi v IV. osnovni šoli Celje pravijo, da v zadnjih petih letih zaznavajo več primerov medvrstniškega nasilja, število je opazno višje zlasti po epidemiji. Zaznavajo več depresivnih situacij, manj empatičnosti in sodelovanja ter več anksioznosti in napetosti, kar se kaže tudi v agresivnem vedenju učencev.
»Naša šola je v šolskem okolišu, kjer je v zadnjih nekaj letih veliko staršev izgubilo službo, zato prihaja do družinskih napetosti. Te se pogosto izražajo v odnosu do sošolcev, čeprav mnogokrat ozadja niti ne poznamo tako natančno. Želeli bi si tudi sistemske ureditve, kot je zagotovitev strokovnjakov za hitrejšo obravnavo otrok. Na ravni lokalne skupnosti ni dovolj ustreznih ustanov za otroke, ki rabijo takojšnjo pomoč, težava so tudi predolge čakalne vrste. Manjka ustanov, v katerih bi lahko vsak do pomoči prišel brezplačno. Samo za reševanje akutnih težav delež svetovalnega delavca ne zadostuje več, kaj šele za izvajanje drugih dejavnosti, ki jih mora svetovalna služba opravljati,« so nam še odgovorili v svetovalni službi IV. osnovne šole Celje.
Družba predolgo tolerira nasilje?
»Žal moram povedati, da se je kljub skrbnemu preventivnemu delovanju v šoli povečalo število primerov medvrstniškega nasilja – najbolj po obeh valovih covida in po vrnitvi otrok v šolo. Neprimerno vedenje se je povečalo že med izobraževanjem na daljavo, zaznali smo namreč povečano nasilje na družbenih omrežjih (kar se je dogajalo v domačem okolju, a vendar se je to poznalo pri delu učencev za šolo). Zelo se je razmahnilo psihično nasilje in z njim žaljive oblike izražanja, žaljenja sošolcev, zasmehovanja, izločanja. Po vrnitvi otrok v šolo tudi medvrstniška nestrpnost, ki jo izražajo s suvanjem, z brcanjem, s komolčenjem ..., na prvi pogled nič resnega, a kljub temu nasilnega, saj s tem posegajo v telo in dostojanstvo sošolcev,« pravi Marijana Kolenko, ravnateljica Osnovne šole Lava.
»Želim izpostaviti, da smo žal postali družba, ki nasilja ne obsoja dovolj jasno in na glas. Postali smo družba, ki predolgo časa pri otrocih tolerira nasilna ravnanja. Velika težava je, ker nekateri otroci prinašajo nasilne vzorce ravnanj iz družinskega okolja in so ti otrokom normalni, v njih ne vidijo ničesar spornega, saj so jim znani in jih dobro poznajo. Splet otrokom omogoča dostop do pošastno nasilnih primerov v različnih videoposnetkih, filmih ... To je nasilje hude vrste in ga mladi velikokrat prenesejo v življenje ...« dodaja Kolenkova in poudarja, da varnost ni več velika prednost, saj smo jo postavili na preizkušnjo že pri mladih. »In še nekaj: veliko se pogovarjamo o nasilju v šolah, kjer nasilja ne privzgajamo, temveč gasimo velike posledice zunanjega okolja,« zaključuje Kolenkova.
In srednje šole?
»Na Gimnaziji Celje – Center imamo izjemno malo primerov medvrstniškega nasilja in veseli smo, da ne moremo govoriti o povečevanju ali zmanjševanju. Mogoče je specifika zadnjih petih do sedmih let predvsem spletno medvrstniško nasilje, ki je prikrito, zato ga zaznamo le, ko dijak ali dijakinja ne zmore več in spregovori. Pri nas je bil v zadnjih letih en takšen primer, kjer se je vključila tudi policija,« pravi Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje – Center.
Da imajo v šoli ničelen odnos do vseh vrst nasilja, pravijo v Šolskem centru Celje: »Posebnih odstopanj oziroma stopnjevanja medvrstniškega nasilja ne zaznavamo. Opažamo pa, da se njegove oblike spreminjajo in prehajajo na nasilje na spletu.« Vprašanja, ki smo jih poslali srednjim šolam, so med drugim bila, ali so v zadnjih petih letih opazili več primerov medvrstniškega nasilja ali manj v primerjavi z minulimi leti, ali je kakšen primer še posebej izstopal, ali se je kdaj zgodilo, da je dijak v šolo prinesel tudi orožje, plašilko, morda nož, in do kakšnih primerov prihaja največkrat.
»Z veseljem in ponosom lahko odgovorim zelo na kratko na vsa štiri uvodna vprašanja: ne, nimamo, nismo imeli nobenega takšnega primera in upamo, da tako za vedno tudi ostane. Protokol pa seveda imamo za vsak primer tudi znotraj šole (gre za sistem obveščanja in ukrepanja), v skrajnem primeru pa smo povezani z varnostno službo,« nam je kratko in jedrnato dejal ravnatelj I. gimnazije v Celju Anton Šepetavc. Da je dogodkov, povezanih z medvrstniškim nasiljem, več, pravijo v Srednji zdravstveni in kozmetični šoli Celje. Poudarjajo, da pri dijakih opažajo veliko manj strpnosti do sovrstnikov.
»V zadnjih petih letih zaznavamo več spletnega medvrstniškega nasilja,« pravijo v vodstvu šole, kjer pojasnjujejo, da vsak primer potrebuje individualno obravnavo. »Za zdravo in varno družbo smo odgovorni vsi. V šoli zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja, ki jo je treba oblikovati in vzgajati od malih nog.«
Glavno vlogo pri preprečevanju nasilja ima družina
V družbi bi moralo biti več preventive, pravi Radovan Radetić, univerzitetni diplomirani sociolog in družinski terapevt ter mediator v Aleksandri – Zavodu za pomoč in svetovanje družini. V svoji karieri je veliko časa posvetil delu z mladimi in projektom za preprečevanje medvrstniškega nasilja. Razvil je poseben model dela, in sicer kot orodje, s katerim je mogoče opredeliti socialno vedenje posameznika v odnosu do sebe in drugih. A glavni steber pri preprečevanju nasilja je vedno družina, nato sledi družba.
»Obstajajo nekateri znaki agresije, ki so prisotni že od vrtca in ki jih lahko zaznajo starši, ki otroka poznajo, z njim živijo in z njim preživijo največ časa. Tudi ustanove lahko te znake prepoznajo, torej od vrtca, šole, interesnih organizacij. Ti bi morali prepoznati impulz oziroma presežek vedenja, ki ga otrok kaže v odnosih in meji na neko obliko nevarnosti. Predvsem gre za motorični nemir, ko otrok naredi nekaj impulzivnega in brez premisleka ali pa stori nekaj, kar je na meji dobrega okusa in bi se lahko manifestiralo v poškodbi samega sebe ali drugega. Družba bi lahko to prepoznala, vendar neustrezno vedenje prepoznava 'le' kot nagajanje, manipuliranje, izsiljevanje. V nekem vedenju prepoznava vrednostne oznake vedenjske motnje, ne pa tega, kaj je vzrok za to, in tega, da je to v bistvu otrokov klic na pomoč,« pravi Radetić.
