Med drugim je član predsedstva Združenja občin Slovenije, član predsedstva Skupnosti občin Slovenije, član Vzhodne kohezijske regije kot predstavnik jugovzhodne Slovenije in vodja delegacije Republike Slovenije v kongresu lokalnih oblasti pri Svetu Evrope, redni predavatelj kongresa za spodbujanje razvoja demokracije na lokalni ravni, etičnega ravnanja lokalnih funkcionarjev in boja proti korupciji.
Zakaj ste se odločili, da kandidirate za predsednika Republike Slovenije?
Vzgib za kandidaturo je prišel iz dveh smeri. V funkciji predsednika si želim ustvariti prostor za večjo povezanost s prebivalkami in prebivalci oziroma državljankami in državljani. V vlogi župana pogosto ugotavljam, da so ljudje preslišani in prezrti, da ne sodelujejo pri oblikovanju prihodnosti države. Zdi se mi, da je izkušnja bližine z ljudmi vredna premisleka za prenos navzgor. V naši občini smo začeli hitro napredovati, ko smo se začeli pogovarjati, ne glede na to, čigav je kdo, ampak glede na to, kaj kdo zna. Funkcijo predsednika vidim nekoliko drugače, kot jo razumemo danes. Aktualni predsednik je vedno znova ponavljal, da ni moralna avtoriteta. Sam menim nasprotno. Predsednik je po funkciji moralna avtoriteta in mora biti poleg tega še politična avtoriteta. Da je predsednik moralna avtoriteta, pomeni, da sta njegovo delovanje in odzivanje zelo pomembna. Tudi tedaj, ko bi si morda želel, da ni pomembno, je pomembno. To je poleg županske edina funkcija v Republiki Sloveniji, ki je neposredno izvoljena, kar pomeni najvišjo stopnjo legitimnosti. Zato se ljudje vedno ozirajo navzgor, kaj oseba na tej funkciji misli. Ves čas poslušamo, da predsednik nima neke formalne moči, pooblastil, kar ni povsem res. Ima pooblastila, s katerimi lahko pomembno vpliva na stanje družbe, na primer s predlaganjem kandidatov za ustavne sodnike, članov sodnega sveta in še nekaterih drugih funkcionarjev, predlaga tudi predsednika vlade in razpisuje volitve ... Poleg tega predlaga tudi predsednika protikorupcijske komisije, guvernerja Banke Slovenije, varuha človekovih pravic, daje soglasje pri imenovanju veleposlanikov, ne nazadnje je tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil. Ne upravlja Slovenske vojske, za to imamo vlado in ministra, je pa na neki način oče slovenske vojske. Predsednik je lahko v marsikaterem od naštetih pogledov zelo jasen in od svojih stališč ne odstopa. Predsednik Drnovšek je na primer prišel pred državni zbor trikrat z istim predlogom, ker je vztrajal pri referencah določenega človeka.
Pahor tega ni počel.
Pahor funkcijo opravlja povsem dostojno, vendar je njegov pogled na to tak, kot da mora iskati kompromis že vnaprej, da bi kandidat čim prej dobil soglasje v državnem zboru. V tem se ne strinjam z njim. Mislim, da ni naloga predsednika države iskati ideološko uravnotežene kandidate, ampak mora poiskati strokovno najboljše kandidate.
Ob napovedi kandidature ste dejali, da je treba funkcijo predsednika države popolnoma spremeniti.
Nisem prepričan, da sem uporabil izraz »popolnoma«, a kljub temu. V prej omenjenih normativih je dovolj prostora za kar nekaj izboljšav. Menim, da je po več kot tridesetih letih samostojnosti Slovenije čas za premislek, kakšna bo funkcija predsednika v bodoče. To ni stvar predsednika, ki sicer lahko da predlog, pobudo. O tem odloča državni zbor. Pa vendar smo se v vsem tem času o tem nekaj naučili in morda bi lahko vlogo predsednika ponovno pregledali in premislili, ali bi mu podelili dodatna pooblastila. Nič ne bi bilo narobe, če bi mu jih podelili, ne glede na to, ali bom to jaz ali kdo drug. Zakaj? Gre za neposredno izvoljenost. Ko smo pisali ustavo, smo si vzeli za zgled nemško. Vendar po nemškem ustavnem redu predsednik ni voljen neposredno, ampak je izbran v skupščini, ki je sestavljena iz poslancev bundestaga in bundesrata. V Nemčiji niso šli v neposredno izvolitev predsednika ravno zato, ker so mu omejili pooblastila. Mi pa smo se odločili za neposredno izvoljenega predsednika s prav tako omejenimi pooblastili. Drznem si izreči tudi komentar, zakaj so to leta 1992 tako naredili ...
Zaradi Kučana.
Tako je. Vendar mislim, da bi se dalo premisliti, ali podeliti predsedniku več pristojnosti. Ko država pride v zelo zahtevne razmere, kakršna je bila koronakriza ali pa kriza, ki se nam obeta zaradi vojne v Ukrajini, morda ni slabo, če imamo neko avtoriteto, ki lahko poseže v zmešnjavo, ki lahko nastane zaradi takih razmer.
Avtoriteto, ki je v nasprotju z vlado in predsednikom vlade bolj neodvisna.
Točno tako.
Je pa za tak poseg v predsedniško funkcijo treba spremeniti ustavo.
Seveda. Za to je potrebna dvotretjinska večina in stvar ni preprosta. Kot rečeno, je to samo povabilo k premisleku.
V kampanji v ospredje postavljate okolje, prihodnost mladih, decentralizacijo in večji vpliv skupnosti zunaj središča. Začnimo z okoljem: Kdo lahko odigra ključno vlogo oziroma kdo lahko sploh reši okolje? Politika ima precej zvezane roke.
Zveže si jih sama.
Zakaj?
Ker je treba močno poseči v način življenja naše družbe. Svoj način življenja smo s potrošništvom in individualizacijo pripeljali do samega roba. Ugodje samo zame in ugodje takoj zdaj sta stvari, ki ju bomo morali spremeniti, če želimo na tem planetu bivati skupaj. Zdi se, da je to na ravni posameznika vseeno lažje spremeniti kot poseči v interese kapitala, ki deluje po istem načelu – dobiček, in dobiček takoj zdaj. Posameznika je lažje prepričati, da je treba biti skromnejši, da nečesa pač ne more imeti. Za poseg v interese kapitala politika nima dovolj moči. Ali volje. Če odgrnemo odejo in pogledamo, kaj je spodaj, bomo videli, da je tukaj sprega. Spreminjati način življenja ni preprosto. Imamo mnogo politikov in zelo malo državnikov. Malo imamo ljudi, ki si upajo narediti potezo, ki je nujno potrebna, zaradi katere lahko izgubijo priljubljenost. Imamo pa mnogo politikov, ki poslušajo ulico, s čimer sicer ni nič narobe, a zaradi tega ne prispevajo k pomembnim spremembam v naši družbi. Kapital je vrh individualistične zgodbe »samo meni, in to takoj«. Vse to, kar na trgu energentov in še česa gledamo zdaj, je del te zgodbe. Če želimo reševati te težave, moramo imeti človeka, ki ni del teh spreg, ki ni nikomur nič dolžen in na sebi nima nahrbtnika preteklosti. To sem hotel ponuditi s svojo kandidaturo. Za sabo nimam nekega močnega strankarskega ustroja, nimam kapitala, sem povprečen Slovenec z dvema otrokoma, ki obiskujeta šolo, in ženo, ki hodi v službo. Nimam »rolls roycea« in česa podobnega.
Niste pa revni.
Ne, nisem reven, nimam pa nekih presežkov. Trdim, da v slovenski družbi prav nesramno obogateti ne moreš, razen če nisi na primer česa izumil in nimaš patenta, ki ti prinaša veliko bogastvo.
Prihodnost zadeva mlade in ti bi morali imeti večji vpliv na odločitve v zvezi z okoljem.
Absolutno. Mlade moramo vključevati v politični sistem odločanja, ne samo pro forma, ampak iskreno. Želimo si, da bi bili mladi dejavni, potem pa jim rečemo, naj se umaknejo, ker mi najbolje vemo, kaj je dobro zanje. To pokroviteljstvo do mladih pri nas obstaja že ves čas, še posebno v političnih strankah. Na fakulteti delam z mladimi že 23 let in se z njihovimi težavami srečujem vsak dan. Ko sem prišel z idejo, da bi imeli šestnajstletniki volilno pravico, so me kolegi župani, pa tudi poslanci državnega zbora spraševali, zakaj bi si to želel. Vprašal sem, zakaj pa ne. Odgovor je bil, da mladi v tej starosti še niso zmožni tehtnega premisleka in odločanja. To je diskriminacija. Kako ne vedo? To so mladi izobraženi ljudje, ki so marsikdaj o marsičem bolj podučeni kot vsi mi. Če seveda to želijo. Rekli so, da so pod vplivom drugih. To pa sploh ne drži. Ravno v tem življenjskem obdobju so največji uporniki. Če bi svoji hčeri rekel, naj gre volit tega in tega, tega zagotovo ne bo storila. Namenoma bo volila nekoga drugega. Hočemo imeti odgovorno mlado generacijo, ki pa ji ne damo odgovornosti. Poslušajmo jih in bomo videli, da nam imajo kaj povedati. To smo poskusili v Kočevju, kjer mladi soodločajo o razdelitvi denarja za mlade. Na mizo smo dali 15.000 evrov in jim prepustili glasovanje o tem, čemu bomo to namenili. Tako dobrih idej, kot jih slišim od njih, ne slišim nikjer drugje.
Decentralizacija. Priložnost, da bi ustanovili pokrajine, je bila, ko smo leta 1994 ustanavljali nove občine. Še zdaj jih nimamo.
Vsaka nova vlada je navdušena nad decentralizacijo, dokler ji ne postane jasno, da to pomeni omejitev moči centrov pri odločanju in financiranju. Zato regij še nekaj časa ne bomo videli. Odkar vodim kočevsko občino, ugotavljam, da ima država nezaupanje do lokalnih skupnosti, češ da ljudje na lokalni ravni niso kos nekaterim nalogam. Po dvanajstih letih dela v lokalni skupnosti trdim, da nismo le kos tem nalogam, v marsičem smo lahko celo boljši. Tako bi lahko nekatere storitve, ki na obrobju ugašajo, na primer banke, šole, dostopnost do zdravstvenih storitev, približali ljudem. Samo to je rešitev za slovensko podeželje. Če ljudje, ki živijo na podeželju, nimajo vsaj približno enakih možnosti za življenje in vsaj približno podobnega dostopa do storitev kot tisti, ki živijo v Ljubljani, je vse drugo, o čemer se pogovarjamo, zastonj.
Kakšen bo vaš slog opravljanja predsedniške funkcije, če boste izvoljeni? Kaj dobrega bi vzeli od nekdanjih predsednikov, vključno z aktualnim?
Predsedniški funkciji želim dati noto povezanosti z ljudmi. Če bom postal predsednik, si želim v petih letih obiskati vseh 212 občin, vsako posebej. Želim se spoznati s težavami lokalnih skupnosti, saj so pogosto preslišane in zdi se, da če si oddaljen od središč odločanja, zanje preprosto ne obstajaš. Vzpostavil bi institut svetovalca za trajnostni razvoj, ker se s tem moramo ukvarjati. Vem, da kot predsednik tu ne moreš narediti veliko, a bi bila to platforma, s katero lahko s pomočjo znanstvenikov, ki so marsikdaj preslišani, saj je politika samozadostna, vzpostavimo valilnico dobrih idej, ki jih potem ponudimo vladi. Predsednik bi ji bil s tem v pomoč. V svoj kabinet bi si želel vključiti tudi mlade, ker moramo slišati njihov glas, in oni morajo imeti občutek, da njihov glas šteje. Kar zadeva predhodnike, je moj osebni vzor Janez Drnovšek. V življenju je opravljal več funkcij in v vseh je poosebljal to, za kar se je zavzemal tudi sam. Ko je bil predsednik predsedstva Jugoslavije, je bil domoljub in velik patriot ter je s svojim delovanjem Sloveniji omogočil, da je kljub vojni sorazmerno lahko, brez najbolj tragičnih posledic, izšla iz skupne države. Ko je bil predsednik vlade, je dokazoval, da lahko dobro sodeluje tudi z drugače mislečimi, za kar potrebuješ širino, ki nam je danes manjka. Danes drug drugega izključujemo, ali je na oblasti leva ali pa desna stran. Tako se ne bomo nikoli lotili paradigem, ki se jih moramo lotiti, sicer se bomo razleteli. Ko je bil predsednik republike, pa je pokazal svojo človeško noto, skromnost, askezo in človečnost. Gospod Pahor je zelo veliko naredil glede mednarodnih odnosov. Všeč mi je njegov odnos do Zahodnega Balkana, ki je del naše regije in moramo z njim sodelovati. V mednarodnem okolju nam je lahko v ponos, odpira prava vprašanja. Predsednik Türk je bil velika diplomatska avtoriteta. Kot funkcionar OZN in kot ustavni pravnik je stvari zelo dobro poznal, manjkal pa mu je stik z ljudmi, bil je bolj salonski predsednik. Gospod Kučan je na to funkcijo prišel kot član neke prejšnje politične elite, a pri njem cenim, da je, čeprav je bil otrok nekega sistema, ki je bil del Jugoslavije, znal na pravi način s pravimi metodami Sloveniji pomagati v najbolj kritičnih trenutkih. Spomnimo se pogajanj na Brionih. Razumel je druge, vedel je, kako razmišljajo, in to je bistveno prispevalo k temu, da so se stvari izšle, kot so se.
