O tem je tekla beseda tudi na nedavnem Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju, kjer soudeleženci posveta med drugim poskušali odgovoriti na vprašanje, kako poskrbeti za semena, hrano in krmila, ki jih bo, kot kažejo napovedi, verjetno začelo primanjkovati. Zagotovil o brezskrbni prihodnosti ni, so ugotovili, prav tako ni podatkov o tem, koliko odstotkov smo lahko samooskrbni v primerih motenj na trgu in brez uvoza.
Prednost bodo imeli veliki
»Pretirana odvisnost od uvoza hrane in dobrin ni prilagojena na zdajšnje in pričakovane razmere, zato je treba čim prej ukrepati glede prehranske varnosti,« je prepričana Irena Rotar iz združenja Ekoci – eko civilne iniciative Slovenije. »Našo prehransko varnost ovira nekaj pomembnih dejavnikov, zlasti bi izpostavila veliko preveč birokracije in prednostno umeščanje multinacionalk pred slovenskimi interesi. Poleg tega je naša projekcija svetovnih razmer povsem nerealna, zato tudi ne ukrepamo v prid večje prehranske varnosti, da sploh ne omenjam neupoštevanja dejstev, potreb in pobud ljudi s terena.«
Vprašanj je v tem trenutku veliko več kot nedvoumnih odgovorov, ugotavlja Rotarjeva. »Pa vendar je najbrž vsem jasno, kaj bodo v primeru pomanjkanja živil storile tuje korporacije – gotovo bodo najprej oskrbele večje trge, denimo nemškega, in šele nato majhen slovenski trg; če bo zanj še sploh kaj ostalo. Primerna je tudi dilema, ali bo nova skupna evropska politika res poskrbela za več slovenske hrane in večjo samooskrbo s sonaravno pridelano hrano ali pa bo v ospredju hidroponsko pridelana hrana.«
Kmet ni več svoboden
V začetku septembra je začela veljati evropska uredba o obvezni registraciji kokoši, ki je na noge dvignila zlasti rejce kokoši na domačih dvoriščih, saj so po njihovem mnenju bruseljski uradniki izgubili stik z realnostjo, ko poskušajo nadzirati vsako kokošje jajce. Bodo ljudje in kokoši res bolj zdravi in bolj samooskrbni zaradi registracije, so se spraševali sogovorniki. »Bojimo se, da kmet ni več svoboden pri svojem delu. Program Sopotnik denimo 24 ur na dan snema vse, tudi kmetijske površine, in beleži, kaj raste na vsakem kvadratnem metru površin in za koliko centimetrov je kaj zraslo. Fotografije o posevkih morajo na zahtevo agencije za kmetijske trge še dodatno pošiljati kmetje in kmetijski svetovalci, če želijo uveljavljati subvencije. Ta ukrep je letos informativen, naslednje leto pa bo obvezen. Gre pri tem za upravičenost do subvencij in lažje življenje kmetov, večjo prehransko varnost ali predvsem za nadzor nad pridelavo hrane? Je potemtakem to še svoboda za kmeta?«
Brez domačih semen se nam slabo piše
Mateja Rotar iz gibanja Oskrbimo Slovenijo – štafeta semena je poudarila pomen ohranjanja avtohtonih semen. »Načrt skupne kmetijske politike vsebuje cilje trajnostnega kmetijstva, a jih je nato na žalost v izvedbenih ukrepih bolj malo, zato se nam slabo piše, dokler ne bomo v Sloveniji celovito pristopili k strategiji Od semena do krožnika. In tako bo tudi ostalo, dokler kmetje ne bodo začeli sejati slovenskih semen in bodo za to ustrezno plačani, dokler jih bodo kmetijsko svetovalne službe navduševale, naj sadijo tuja hibridna semena in kmetujejo intenzivno, dokler zadruge ne bodo prodajale slovenskih semen, vsako leto kupujejo nova semena in kemijo, ki omogoča večji hektarski donos …« Udeleženci posveta so na kmetijsko ministrstvo posredovali nekaj konkretnih predlogov za povečanje prehranske varnosti, obenem pa zahtevali, da država poskrbi za zalogo semen v državnih rezervah ter zadostno založenost s hrano za ljudi in krmili za živali.
Bodimo pripravljeni
Želijo ukrepe za več slovenske hrane v šolah in vrtcih, ukrepe, ki spodbujajo zagotovitev slovenske hrane od semena do krožnika, manj birokracije in zagotovitev pravice do svobodne pridelave hrane ob sočasni skrbi za trajnostno prihodnost. Država naj po njihovem čim prej pristopi k splošnemu izobraževanju ljudi v smislu »nič nas ne sme presenetiti, bodimo pripravljeni«, saj bodo tako ljudje znali konkretno, torej v praksi, tudi sami bolje poskrbeti za prehransko varnost sebe in bližnjih. »Nihče si ne želi zaostrovanja razmer, pa vendar moramo biti nanje pripravljeni in moramo vedeti, kako ravnati v primeru redukcij elektrike ali izpada interneta, ko ne bo mogoče ničesar kupiti. Se bo moralo ljudstvo takrat organizirati samo, se zbirati pred 1500 gasilskimi domovi po Sloveniji ter izmenjevati hrano in dobrine ali pa bo prehransko varnost zagotovila država? Bojim se, da civilna zaščita ne bi zmogla dolgotrajno poskrbeti za vse potrebe ljudi,« razmišlja Irena Rotar.
Sanje o ekološkem paradižu
Imamo pa tudi v Sloveniji primere dobrih praks. Na lokalni ravni naj bi pri nas delovalo več deset skupin in gibanj, društev in neformalnih združenj, ki skrbijo za samooskrbo in zdrav način življenja ter si med seboj pomagajo. V društvu Samooskrbni.net na primer deluje skupina stotih ljudi, ki se tedensko družijo in skrbijo za prenos znanja in izkušenj, skupaj sadijo, sejejo, pobirajo in shranjujejo pridelke ter skupaj tudi skrbijo za kokoši. Po besedah Marjana Kogelnika iz Oskrbovalnice – Posvojimo kmeta izvajajo projekt nabave živil neposredno od kmeta do potrošnika, ki zagotavlja uporabnikom večjo prehransko varnost pri izbranem kmetu tudi v času nepredvidenih razmer.
Stojan Praprotnik iz Razvojne agencije Savinja je znova spomnil na danes vse redkeje omenjeno vizijo o Sloveniji kot eko regiji Evrope. »Šestdeset odstotkov našega ozemlja predstavlja gozd, skoraj dve tretjini zavzema Natura, 60 odstotkov prebivalcev živi na podeželju. Treba se je osredotočiti na tisto, kar že imamo, torej okrepiti podeželje, razviti močno lokalno skupnost, sonaravno pridelavo zelišč in pospešiti razvoj storitev, kar bo v času spremenjenih gospodarskih razmer v ukrepih reindustralizacije še kako pomembno.«
