Svojo uradno volilno kampanjo ste začeli z vzponom na Triglav. Tudi drugače radi hodite v gore? Kolikokrat ste se že vzpeli na slovenskega očaka?
V hribe hodim precej, rad obiskujem slovenske vrhove. Na Triglavu sem bil prvič. Vzpon na Triglav sem vedno hranil za neko posebno priložnost. Človek samo enkrat prvič kandidira za predsednika republike in samo enkrat gre prvič na Triglav, zato sem začetek kampanje zaznamoval s tem simbolnim vzponom na vrh Slovenije. Čeprav je bila vremenska napoved zelo slaba in so mi mnogi odsvetovali vzpon, je vendarle tisti dan sijalo sonce in smo v enem dnevu prišli na vrh.
Ste bili na vrhu deležni krsta?
Seveda, tradicionalni krst je bil opravljen, sicer ne s tistimi, ki so šli z menoj na vrh, ampak z naključnimi obiskovalci. Tisti dan je bil Triglav dobro obiskan.
Pravite, da so vam odsvetovali vzpon na vrh. Kot ste že razkrili, so vam nekateri pred pol leta, ko ste razmišljali o kandidaturi, to odsvetovali.
Marsikdo mi je odsvetoval kandidaturo. Moji najtesnejši sodelavci in tudi osebe, katerih mnenje zelo cenim, pa smo skupaj že prej ugotovili, da bi bila kandidatura za predsednika republike prava odločitev. Predvsem na podlagi tega, kar sem do zdaj počel, in tudi na podlagi tega, kar lahko še dodatno prispevam k razvoju Slovenije.
V javnosti se občasno odpirajo vprašanja o pristojnostih predsednika republike. Razen v nekaterih primerih, kot je na primer predlaganje ustavnih sodnikov in imenovanje predsednika KPK, gre večinoma bolj za protokolarno funkcijo. Ima predsednik republike premalo ali preveč pristojnosti?
Pristojnosti je toliko, kolikor smelo jih predsednik republike uporablja. Je nekaj formalnih pristojnosti, ki ste jih že omenili, potem je pomembna pristojnost na področju zunanje politike, kjer je predsednik republike soustvarjalec zunanje politike skupaj z zunanjo ministrico oziroma ministrstvom za zunanje zadeve.
Tu je še neformalna pristojnost, ki je dodeljena predsedniku republike z dejstvom, da je izvoljen z večino volivk in volivcev. To je izjemna moč, ki jo ima na državni ravni edino predsednik republike. To daje predsedniku republike priložnost, da s poudarjanjem vsebin, za katere meni, da so ključne za razvoj Slovenije, avtomatično pritegne ostale politične igralce, da se s tem ukvarjajo. V tem pogledu bo moja vloga kot predsednika republike predvsem, da bom pozornost namenil tistim vsebinam, ki jih tudi v času kampanje želim državljankam in državljanom predstaviti kot najpomembnejše v prihajajoči petletki.
Za kakšne vsebine gre?
To je vprašanje gospodarskega okolja. Gospodarstvo je jedro razvoja države. Uspešna Slovenija mora biti v središču našega delovanja. Potem sta tu še vprašanji varnosti in zunanje politike. To sta ključni vprašanji, ki sta postali posebej pomembni z ruskim napadom na Ukrajino. Že prej sta bili pomembni, zdaj pa se šele zavedamo, da sta življenjskega pomena in da ne smemo naših varovalk prepustiti naključju, ampak moramo biti sami aktivni.
Potem je še vprašanje zelenega prehoda. Prav aktualna energetska kriza nas prepričuje, da moramo vmesni čas čim prej in čim bolj učinkovito uporabiti za zeleni prehod. Rešiti je treba še vprašanje mladih, ki odhajajo iz Slovenije, ki ne vidijo perspektive v Sloveniji, ravno zato, ker niso vključeni v odločevalski proces.
Mislim, da je treba narediti vse, kar je v naši moči, da mlade vključimo v postopek soodločanja. Predsednik republike lahko z aktivnim angažmajem mladih močno prispeva k temu. Ena od mojih ključnih nalog na začetku mandata bo sklic konference o prihodnosti Slovenije, na kateri bi praktično vsi deležniki, ki soustvarjajo naš vsakdan, od gospodarstva, politike, nevladnih organizacij in institucij do univerz, raziskovalcev, medijev in kmetijstva, razpravljali o ključnih ciljih.
Na podlagi tega bi se zedinili o najpomembnejših izzivih, ki jih moramo izvesti v petletnem, desetletnem obdobju. Potem lahko tudi prek takšne aktivne participacije ključnih političnih igralcev predsednik republike redno nadzoruje izvajanje zastavljenih ključnih ciljev. Funkcija predsednika republike je po formalni liniji, kar zadeva pristojnost, morda poddimenzionirana, predsednik republike pa ji lahko vdihne tisti pečat, ki pritiče funkciji.
Se vidite kot nekakšen most, avtoriteto, ki bi lahko različne politične pogleda povezala skupaj?
To sta dva ključna poudarka mojega programa. Konvencijo za prihodnost Slovenije sem že omenil. Na ta način za isto mizo posedemo vse, ki sooblikujejo našo sedanjost in prihodnost, ter izluščimo ključne cilje, o katerih se strinjamo. To je postopek, ki traja dve leti, na podlagi tega nastane dokument. Na podlagi dokumenta nato lahko redno spremljamo napredovanje ključnih zastavljenih nalog.
Drugi poudarek vključuje peta točka mojega program – sodelujmo za prihodnost, kar je tudi moto moje kampanje. Torej redni dialog z vsemi ključnimi igralci v Sloveniji. Po vertikali gre za redno sodelovanje, za mesečno sestajanje predsednika republike s predsednikom vlade, predsednikom parlamenta in predsednikom državnega sveta, na katerem bi razpravljali o načrtu aktivnosti in izpolnjevanju sprejetih aktivnostih. Obenem bi po horizontali potekala redna srečanja s predsedniki parlamentarnih strank. Za isto mizo torej posedeš tiste, ki normalno ne sedijo skupaj v neki redni periodiki, ravno zato, da poskušaš poenotiti ali vsaj zbližati stališča pri tistih temah, ki so ključne za našo prihodnost.
Predsednik republike mora po moji oceni na teh dveh ravneh delovati kot povezovalec. Torej tisti, ki spodbuja sodelovanje. To sem pogrešal pri dosedanjem predsedniku, jaz pa nameravam to kot eno ključnih aktivnosti predsedniškega mandata vključiti v vsakodnevno delovanje.
Vsak predsednik je dal funkciji drugačen pečat. Kakšnega nameravate dati vi?
Mislim, da je treba pohvaliti namero predsednika republike, da je poskušal najti zadeve, ki kljub razdeljenosti povezujejo slovensko politiko. Jaz bi pri institualizaciji tega dialoga naredil korak naprej. Pomemben korak naprej, za katerega menim, da je nujen, da bi bilo sodelovanje učinkovitejše in da bi dejansko rodilo neke rezultate. Gospod Borut Pahor je imel velike uspehe pri vprašanjih, ki so se dotikali odnosov s sosednjimi državami. Na primer epohalni uspeh vrnitve slovenskega narodnega doma predstavnikom slovenske skupnosti v Italiji. Uspešen je bil tudi v odnosu s svojimi kolegi v okoliških državah. Mislim, da je to tista prava pot, ki jo nameravam na neki način nadaljevati.
Na zunanjepolitičnem področju so bili prav tako nanizani uspehi. V tem pogledu nameravam razširiti dodatno pomoč slovenskemu gospodarstvu, predvsem v teh ključnih trenutkih, ko se določeni trgi zapirajo in je treba odpreti vrata kje drugje. Moja strast je zunanja politike, v tem pogledu imam precej izkušenj in tudi kontaktov. Mislim, da lahko učinkovito prispevam k dodani vrednosti in funkciji predsednika. Drugače pa se zavzemam za strpen dialog in iskanje tistega, kar nas povezuje. Mislim, da sta to ključni vodili za predsedniško funkcijo.
Kje vidite največje prednosti in kje največje pomanjkljivosti Slovenije?
Slovenija ima res izjemne podjetnike. Ima zelo izobraženo delovno silo, ima tudi visok standard kakovosti znanja, kar pomeni, da smo lahko zmagovalci na marsikaterem področju. Slovenija je izjemna tudi pri IT-strokovnjakih, ameriška podjetja, ki iščejo te strokovnjake po Sloveniji, priznavajo, da so med najboljšimi. Naša težava je, da jih izvozijo za svoje potrebe, mi pa jih ne znamo ohraniti za naše potrebe. Menim, da je to najšibkejša točka – da preveč preprosto prepuščamo razvit kader, ki se je pri nas izobraževal in ustvaril svojo dodano vrednost, da gre potem za boljšo plačo delat v tujino. Nehati moramo razmišljati o uravnilovki, ampak moramo predvsem najti priložnost in možnost, da bomo tistim, ki želijo razvijati Slovenijo, ponudili ustrezno okolje, da bodo našli svojo perspektivo. Da se bodo samouresničili v Sloveniji in da bo naš cilj uspešna Slovenija.
Uspešna Slovenija mora biti naš skupen cilj, ki je dosegljiv. To lahko dosežemo, le povezati moramo tisto, kar imamo. Torej zadihati moramo s celotnimi pljuči. Tu igra politika pomembno vlogo, če politika pokaže, da zna sodelovati, bodo tudi vsi ostali podsistemi po načelu domin videli, da je to tista prava pot za napredek.
Če boste kot predsednik države povabljeni na Parado ponosa, se je boste udeležili?
Kadarkoli bo na kateremkoli segmentu prišlo do kršitev temeljnih človekovih pravic, bom glasen zagovornik zaščite teh pravic. Ne bom se udeleževal različnih manifestacij, ker mislim, da ni naloga predsednika republike, da s tem tej ali oni strani pokaže neko posebno pozornost.
Mislim, da mora biti predsednik republike seveda prisoten na vsaki državni proslavi, hkrati pa biti pri ostalih relativno zadržan, ker se mora potem ne nazadnje odločiti, da bo sodeloval na vseh prireditvah. Naloga predsednika republike je predvsem dati največ poudarka ključnim, strateškim izzivom, za katere meni, da so pomembni za razvoj Slovenije.
Če boste torej povabljeni na državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju, se je boste udeležili?
Koledar državni proslav je vsako leto zelo jasen. Mislim, da je naloga predsednika republike, da je prisoten na državnih proslavah. Da s svojo prisotnostjo počasti praznik in da če je govorec na posamezni državni proslavi, seveda tudi nagovori prebivalce Republike Slovenije.
Kaj pa proslava zveze borcev?
Kot sem rekel, se bom udeležil vsake prireditve oziroma vsake proslave, ki bo namenjena pietetnemu spominu na žrtve in bo pripomogla k spravi.
Na katera obeležja nameravate kot predsednik države polagati vence za prvi november?
Tukaj nameravam nadaljevati prakso, ki jo je uvedel predsednik Pahor. Tudi jaz se bom udeležil vseh prireditev, na katerih bodo pietetno počastili žrtve in bodo na neki način usmerjeni v spravo naroda.
Kakšen je vaš pogled na ustavno pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok?
To je odločitev, ki je bila sprejeta ob nastanku Slovenije. V to ne bi posegal.
Pozornost javnosti je v zadnjem času usmerjena v dogajanje na TV Slovenija. Na čelu televizije je nekdanji šef Ukoma Uroš Urbanija, pod njegovo taktirko je nastala znamenita »depeša« o stanju v slovenskih medijih. Kako gledate na dogajanje na RTV Slovenija, kjer že več mesecev poteka stavka?
Že na začetku sem povedal, da dogajanj v medijih, tudi če gre za nacionalno televizijo, ne bom komentiral. Gre za zelo kompleksno tematiko. Moj poziv je kvečjemu k dialogu, da se torej sprti strani usedeta za skupno mizo. Mislim tudi, da si predsednik republike ne sme dovoliti te pristojnosti, da bi kakorkoli s svojimi komentarji posegal v televizijo ali katerikoli drug medij. S tem bi se moral dejansko postaviti na eno ali drugo stran. Kje je potem meja? Če se pri enem mediju postavi v en položaj, potem se bo pa pri nekem drugem mediju, ki je do njega kritičen, postavil v drug položaj?
Tukaj je treba imeti zelo načelno stališče, da so mediji četrta veja oblasti. V okviru svoje veje oblasti rešujejo vse. Moja želja je, da RTV deluje profesionalno, da ima dobre oddaje in da podaja informacije na način, ki lahko gledalcu brez neke svetovnonazorske opredelitve vnaprej ponudi dovolj podatkov, da se lahko sam odloči, kaj je prav in kaj je narobe.
Če se vrneva za trenutek nazaj. Eden izmed pogostih očitkov aktualnemu predsedniku je, da se izogiba izražanju konkretnih stališč. Predsednik republike mora biti kot moralna avtoriteta verjetno sposoben zavzeti stališče oziroma povedati svoje mnenje?
Strinjam se, a razumem tudi ta argument. V uvodu sem že pojasnil, kako nameravam voditi dialog s ključnimi političnim akterji, torej s političnimi strankami in predstojniki posameznih vej oblasti. Mislim, da je naloga predsednika republike, da zadeve najprej predebatira v tem krogu in poskuša najti stališče, ki bo, če na primer dobi podporo predsednika vlade in zakonodajne veje oblasti, postalo zakon ali predlog vlade. S tem predsednik republike opravi svoje delo.
Če ne bo tako ali če bo predsednik vlade ali zakonodajalec brez argumentacije zavračal tovrstno rešitev, potem v drugem krogu predsednik republike lahko reče: 'Poglejte, vse sem naredil, predlagal sem predsedniku vlade, predsednici državnega zbora, nista upoštevala, menim, da je treba narediti to in to.'
Brez tega koraka, brez pogovora, pa predsednik republike s svojim mnenjem le priliva olje na ogenj v že tako razgretem položaju. Najprej je treba poskusiti z dialogom, če dialog ne uspe, potem pa se mora oglasiti predsednik republike. To je način, na katerega nameravam jaz poseči v problemska stanja, ki se porajajo v družbi in za katera ne najdemo preprostega odgovora.
Kako vidite položaj Slovenije v Evropski uniji? Z dela politike so med vašim vodenjem zunanjega ministrstva prihajali očitki, da se Slovenija odmika od tako imenovanih jedrnih držav in se približuje višegrajski skupini.
Po vašem mnenju so bile?
V javnosti se je pojavil občutek, da je tako. Povezovali smo se s Poljaki in Madžari.
Jaz nisem sodeloval na nobenem srečanju višegrajske skupine, moj predhodnik je, mislim, da na dveh. Število srečanj, ki sem jih imel z avstrijskim zunanjim ministrom, je na primer višje kot z madžarskim. Število obiskov, ki sem jih imel s hrvaškim, italijanskim in še marsikaterim drugim, mislim, da tudi s francoskim, je višje kot z madžarskim.
To pomenim, da ti stiki prej niso bili tako izpostavljeni?
Sami ste rekli, da je del politične javnosti to poskušal prikazati v tej luči. Naj ob tem poudarim, da je v strategiji, ki jo je sprejela Cerarjeva vlada, zapisan odstavek, v katerem je jasno zapisano, da je naš pogled usmerjen v srednjeevropske države, še posebej v države višegrajske četverice. Jaz sem ta del nagradil tako, da smo oblikovali neformalno skupino srednjeevropskih držav C5, v okviru katere smo imeli veliko srečanj. To je močno pripomoglo k vplivu Slovenije, na širjenje naših stališč tudi v okviru EU, ker je tako pet držav dejansko govorilo z enim jezikom. Lažje je bilo naše poglede spraviti v skupino petih srednjeevropskih držav kot v sedemindvajseterico. Če pet držav za okroglo mizo nekaj predstavi 27 članicam, je bistveno večja možnost, da naša stališča dobijo zapis v zaključkih posamezne formacije posveta.
Zahod se je enotno odzval na ruski napad na Ukrajino. Kako menite, da se bo zaključila vojna in kdaj? Obstaja dejansko nevarnost uporabe jedrskega orožja?
Treba je biti zelo jasen, da je Rusija prekršila vse konvencije, mednarodne norme in mednarodno priznane meje, zato je ključni krivec za nastale razmere. Omenili ste enotnost zahodnega sveta, mislim, da je to nekaj, česar Rusija ni pričakovala. Ta enotnost je predpogoj za prihodnje, če ne želimo, da ponovno neka avtokratska država postoma po enakem modelu.
Če bo Rusija v prenesenem pomenu zaslužila en belič, en del ozemlja, bomo v prihodnje priča oboroževalni tekmi. Avtokracije bodo namreč investirale v orožje, da bodo dosegle supremacijo svoje ognjene moči nad sosednjimi državami. Svetovni red, kot ga poznamo po drugi svetovni vojni, se lomi na vojni v Ukrajini. Toliko časa, dokler je Zahod pri tem trden, in toliko časa, dokler Zahod pomaga Ukrajini v tej vojni, toliko časa so izgledi ne sicer dobri, a lahko s skromnim optimizmom gledamo v srednjeročno prihodnost.
Konvencionalni spopad bo po moji oceni, ki sem jo podal že ob začetku napada na Ukrajino, trajal dve, tri leta. To ne bo kratka vojna, ker je v konflikt vpleteno toliko vojaške sile, da so tudi premiki počasnejši. Zadnje dogajanje v Ukrajini, ko je ukrajinska armada premaknila fronto nekaj deset kilometrov proti Rusiji, je najboljši dokaz, da pomoč Ukrajini s sodobnim orožjem dejansko pomaga pri pridobivanju ozemlja, ki ga je osvojila Rusija, in postavlja na laž tiste, ki so govorili, naj Ukrajini ne pomagamo, ker s tem le podaljšujemo spopad. Resnica je ravno obratna.
S tem se tudi oži prostor argumentacije Vladimirja Putina za to krvavo, nesmiselno, brutalno vojno. Kakšni bodo postopki znotraj Rusije, v tem trenutku ne ve nihče. Ameriški državni sekretar je dejal, da lahko ena država v trenutku ustavi to vojno in posede sprti strani za mizo. To je Rusija. Če Rusija neha napadati, lahko sprti strani takoj sedeta za mizo. Če se Ukrajina neha braniti, potem Ukrajina takoj preneha obstajati – in to pomeni, da vemo, kaj je prava pot. Kako bo do tega prišlo, je stvar internih dogajanj v Rusiji. Mi ne vemo, kaj se dogaja v ruskih vrhovih. Tudi ne vemo, kakšna varovala in kako trdna so v postopku sprožitve taktičnega jedrskega orožja. Zagotovo nekaj več od mene vedo na ministrstvu za zunanje zadeve, zagotovo vedo več v obveščevalnih službah združenih držav. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da se zagotovi mir. Mir se bo zagotovil samo takrat, ko bomo trdno stali skupaj in ko ne bo znotraj bloka demokratičnih držav zazevala neka razpoka. Slovenija mora v prvi vrsti pomagati, da se ohrani enotnost znotraj zahodnega bloka. S tem bomo največ naredili za mir.
Če zaključiva malce bolj sproščeno. Glasba, knjige in filmi, ki so posamezniku všeč, veliko povedo o človeku. Katera je bila zadnja knjiga, ki ste jo prebrali? Kateri film ste si ogledali? Vaša najljubša knjiga in film?
Zadnja knjiga, ki sem jo prebral, je The Back Channel (Črni kanal, op. p.) od Williama J. Burnsa, ki je bil dolgoletni uslužbenec State Departmenta, trenutno pa je direktor Cie. V knjigi dejansko prikazuje, kako deluje ameriška administracija oziroma ameriško zunanje ministrstvo, in jo priporočam vsakemu, saj prikazuje, kako stvari potekajo v ozadju in kako potekajo pravi postopki v diplomaciji. Niso tisti, ki kričijo, ampak so tisti, ki opravijo vse podlage za dogovor. Šele ko je dogovor sklenjen, javno povedo, kako zadeve stojijo.
Zadnji film, ki sem si ga ogledal, je bil Avatar, zato ker si ga je želela ogledati moja hči. Najboljši film je Pele, rojstvo legende, najboljša knjiga pa Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo, ki jo je napisal Jerome K. Jerome.
In glasba?
Poslušam pop in klasično glasbo. Od izvajalcev mi je všeč Ed Sheeran, od klasične glasbe pa najpogosteje poslušam Mozartov Rekviem.
