Prve težave so se pojavile pred 13 leti, pri njenih 20 letih, v času študija. »Takrat sem postajala čedalje bolj utrujena, vsaki dve uri sem potrebovala odmor. Opazila sem prve težave z ravnotežjem in da imam nestabilno hojo. Odpravila sem se na pregled k nevrologu, in ta je te moje že dlje trajajoče težave pripisal stresu. Moja osebna zdravnica se je zanašala na to mnenje specialista. A moje težave so še kar vztrajale in vztrajale! Septembra leta 2012, ko smo imeli težko smrt v družini, pa se mi je zdravstveno stanje nenadoma hudo poslabšalo. Izgubila sem ravnotežje in delno vid. Brez opore staršev nisem mogla narediti niti koraka več, pa še z njuno pomočjo sem doma komaj prišla od postelje do stranišča. Zaradi hude utrujenosti sem prespala vse dneve in noči, a se vseeno zbujala utrujena, brez moči. Takrat je postalo res izjemno hudo,« pripoveduje Taja Habič.
Prava diagnoza
Zaradi vsega omenjenega jo je osebna zdravnica takoj ponovno z napotnico poslala k specialistu, tokrat k nevrologinji. Ta je že po opisu njenih težav predvidevala, za kakšno bolezen gre. »Na osnovi mojih simptomov, ki so vztrajali, in izsledkov preiskav mi je postavila diagnozo multipla skleroza. Pol leta pozneje, to je bilo pred približno devetimi leti, so diagnozo potrdili. Takrat me je obravnavala nevrologinja, ki je specialistka za multiplo sklerozo. Vprašala sem jo, ali bom zaradi te bolezni kmalu potrebovala invalidski voziček. Zelo lepo me je pomirila in mi svetovala, naj v življenju ostanem čim aktivnejša, se čim bolj redno gibam in poslušam sebe. Naj najdem pravo pot zase, tako glede gibanja, prehrane kot vsega drugega. Vse skupaj sem razumela tako, da če se bom veliko gibala, bo tudi ta diagnoza do mene prijaznejša.«
Odločitev
Diagnoze multipla skleroza seveda ni zlahka sprejela, a je ostala optimistična. »Ker vrsto let sploh nisem vedela, kaj se pravzaprav z mano hudega dogaja, sem si ob postavitvi diagnoze oddahnila. Ko tavaš v temi, je vsak žarek dobrodošel, četudi je bolj šibek, je vendarle neki žarek upanja. Diagnoze zato nisem doživljala kot katastrofo in me ni šokirala. Prepričana sem bila, da bom že našla način, da bom lahko živela tudi z multiplo sklerozo. Bolezen sem vzela kot novo izkušnjo in nisem pustila, da bi me diagnoza poteptala. Sama sebi sem rekla, poberi, kar je pri tem pozitivnega, in pojdi naprej. Moja zavestna odločitev je bila, da si bom življenje kljub tej diagnozi naredila lepo.«
Živeti s prilagoditvami
Multipla skleroza torej zanjo ni bila konec, ampak začetek nove poti. »Ob tej bolezni sem se začela spraševati, kaj je smisel življenja. Začela sem živeti svoje življenje in uživati v njem. Pred diagnozo sem se namreč veliko obremenjevala z nepomembnimi stvarmi.«
Vključila se je v Združenje multiple skleroze Slovenije in začela spoznavati številne ljudi z multiplo sklerozo. »Prav ti so mi najbolj pokazali, da živeti s to diagnozo ni tako katastrofalno slabo, ampak da je pač treba živeti s prilagoditvami. Splošno znano je, da telesna aktivnost pomaga, zato sem se pridružila raznim telesnim dejavnostim, ki jih je organiziralo združenje. Ko sem ugotovila, da mi te res pomagajo, sem začela premišljati o tem, kako bi si z vadbo še izboljšala počutje in zdravstveno stanje.«
Z individualno vadbo do izboljšanja
Iskala je rešitev, sebi prilagojeno vadbo. »Tako sem izvedela za Športno kliniko v Ljubljani. Pred štirimi leti sem se pri njih odločila za individualno vadbo pod vodstvom kineziologa, ta mi je svetoval, kakšne vaje so zame primerne. Pod njegovim nadzorom sem začela delati ustrezne vaje za ravnotežje, koordinacijo, mišično moč, pa tudi raztezne vaje. Že po nekaj tednih sem se počutila bolje. Iz tedna v teden sem bila manj utrujena, pridobila sem več moči v nogah in mišicah, te so postajale prožnejše. Motorika telesa se mi je bistveno izboljšala. Zaradi vztrajne vadbe sem lahko bistveno več prehodila. Zdravstveno stanje se mi je precej izboljšalo in kmalu je bilo videti, da lahko z rednim gibanjem precej upočasnim potek bolezni. Vseskozi pa sem seveda imela tudi terapijo z zdravili za multiplo sklerozo.«
Zdaj že štiri leta vztraja pri vadbi pod nadzorom kineziologa, na svoj vsakdanji urnik pa je dodala še druge vrste telesne aktivnosti. »Na vadbo na Športno kliniko v Ljubljani se odpeljem od dvakrat na teden, trikrat na teden plavam, poleg tega se sprehajam. Vsak dan posvetim telesni aktivnosti najmanj pol ure, pogosto tudi eno uro časa. Rezultate daje prav moje vztrajanje pri redni vsakodnevni telesni dejavnosti. Tako ostajam aktivna v vseh pogledih in se ne zapiram pred svetom.«
Spremenjena prehrana za več moči
Spoznala je, da za boljše počutje lahko naredi še več. »Ugotovila sem, da mi stres zelo škodi in da je zame najbolje, da sem čim manj pod stresom. Sproščajo me kulturni dogodki, pa tudi dobra družba prijateljev. Hodim na koncerte, predstave in razstave. Prav stres je bil namreč pri meni glavni dejavnik, zaradi katerega se mi je poslabšalo zdravje, pozneje se je to še potrdilo. V zadnjih letih mi pomaga tudi to, da sem precej spremenila prehrano. Z jedilnika sem izločila beli sladkor, belo moko in nasičene maščobe. Vsemu temu se načrtno izogibam, saj se potem precej bolje počutim. Vključila sem tudi dopolnila, kot so vitamin D3, maščobne kisline omega 3, magnezij in vitamini B-kompleksa, saj mi, kot opažam, tudi to daje večjo moč.«
Najpomembnejša je trdna volja
Življenje v zadnjih letih ji kaže, da mora vztrajati na začrtani poti. »Najpomembnejša sta trdna volja do življenja in optimizem. Brez njiju bi z lahkoto padla v depresijo, iz katere pa se težko izvlečeš. Moja notranja moč izhaja iz podpore domačih in prijateljev, brez njih, njihove podpore in optimizma bi mi bilo zelo težko. Hvaležna sem jim, da mi stojijo ob strani in mi pomagajo.«
Konec lanskega leta se je morala soočiti s ponovnim zagonom multiple skleroze. »Epidemija z vsemi zaprtji in omejitvami je bila zame nov in dlje trajajoč stres. Prišlo je do ponovnega zagona bolezni, kar pomeni, da sem izgubila ravnotežje in precej moči v mišicah na nogah. Zdaj moram ponovno vložiti več truda in energije, da bom spet dosegla prejšnjo raven svojih telesnih zmogljivosti. A po vsakem padcu se je treba pobrati in nadaljevati pot.«
Velika učiteljica
Multipla skleroza, kot pravi, je zanjo velika učiteljica. »Nanjo gledam kot na prijateljico, ki so mi jo dodelili in si je nisem izbrala sama. Učim se, kako živeti z njo. Zavedam se, da če skrbim zanjo, bo ona zame. Poskušam jo doživljati čim bolj pozitivno. Prav zato je bilo zelo pomembno, da sem sprejela to bolezen. Prepričana sem, da bo z mojim pozitivnim razmišljanjem tudi telo pozitivno odreagiralo. Obenem spremljam izsledke novih raziskav, tehnologija napreduje, zdravila za to bolezen so vedno bolj izpopolnjena in tudi njihovo jemanje je vedno lažje, z manj stranskimi učinki. Veliko se torej dogaja, da bodo številnim bolnikom z multiplo sklerozo lažje pomagali.«
V prihodnost zre optimistično in je polna načrtov. »Želim končati študij in dobiti službo, ki jo bom lahko opravljala, obenem pa biti čim manj pod stresom. Veseli me, da sem našla veliko novih načinov, kako si lahko v vsakdanjem življenju prilagodim gibanje. Predvsem si želim v vseh pogledih ostati aktivna in na prihodnost gledati pozitivno. Tako bom lahko bolezen tudi v prihodnje čim bolj nadzorovala.«
