Odvečni kilogrami so se ji začeli kopičiti že v osnovni šoli. »Nekje v šestem razredu sem že skrivala hrano in sladkarije ter jedla naskrivaj.« Pri sošolcih ni bila priljubljena, ker je bila s kmetije, ni bila moderno oblečena, ni imela mobilnega telefona, veliko je pomagala staršem, zato so se otroci pogosto iz nje norčevali. Še posebej ker je bila tudi čedalje težja, pri dvanajstih letih je tehtala že 60 kilogramov. Zaradi stiske je še bolj jedla. »Mama je opazila, da bi morala shujšati, in mi je odmerjala manjše porcije hrane, a sem zato na skrivaj še več pojedla. Do vstopa v srednjo šolo sem se še malo ukvarjala s športom, ker pa sem bila čedalje težja, sem ga opustila.« V drugem letniku je prvič poskusila shujšati z dieto z jabolki in vodo. V enem mesecu se je znebila petnajstih kilogramov. Ker pa ni živela v podpornem okolju in je bila v nenehnih nesporazumih s starši, motivacija ni dolgo trajala, kar hitro se je zredila nazaj in pridobila še dodatnih petnajst kilogramov.
Hujšanje pod nadzorom
Pri devetnajstih sta se s fantom preselila v najemniško stanovanje. Privoščila sta si ogromno hitre hrane – hamburgerjev, pomfrita, toplih sendvičev in sladkarij. Teža je rasla, hkrati pa so se pojavile težave z zanositvijo. Kar nekaj let sta se zaman trudila za naraščaj. Zato je sprejela hujšanje pod zdravniškim nadzorom, brez sladkarij, z malo ogljikovih hidratov. Čeprav je malo goljufala, priznava danes, saj je hranljiva živila raje nadomestila s čokoladicami. V štirih mesecih je sicer izgubila 45 kilogramov, tako da jih je imela zavidljivih 70, je pa vedela, da to, kar je počela, ni bilo zdravo. Zanosila je, rodila in uspela težo nekaj časa zadržati tudi še po porodu.
Tolažba s hrano
Zaradi različnih življenjskih situacij se je spet začela tolažiti s hrano. Težave so se kopičile, kilogrami pa tudi, pravi. Spet je bila na jedilniku sama nezdrava hrana, pa ogromno sladkarij. »Preskusila sem ogromno diet, od ločevalne, LCHF, diete z jabolki, pa z jajci …, ampak ni nič delovalo, vedno so bile največji problem sladkarije.« Vmes je drugič rodila in zamenjala poklic. Prej je bila vzgojiteljica v vrtcu, potem pa je začela delati kot bolničarka v enem od ljubljanskih domov za ostarele in se hkrati šolala za srednjo medicinsko sestro. Ker je bila ves dan zdoma, je zvečer prihajala domov zelo lačna in takrat pojedla vse, kar ji je prišlo pod roko – rogljičke, sendviče, sladolede, napolitanke, čips, popila je veliko sokov in energijskih napitkov. Marca letos, ko je tehtala že 133 kilogramov, je končno spoznala, da tako ne bo šlo več naprej. Bila je zelo nezadovoljna, s slabo samopodobo, povsem brez energije. Po službi je morala počivati, ponoči se je zbujala, več sladkorja je pojedla, več si ga je želela. Takrat je po naključju opazila že omenjeno povabilo pranoterapevta in začutila je, da je to to. »Preden sem poklicala Marjana, sem bila že čisto obupana. Že po najinem prvem pogovoru pa sem začutila ogromno motivacije!«
Spreminjanje vzorcev
»Vzrokov za kopičenje kilogramov je veliko. Med drugimi potlačena jeza, ki temelji na občutkih manjvrednosti, s katerimi so nas polnili v mladosti, sovraštvo do sebe … Ker se želi telo pred tem zavarovati, začne kopičiti maščobne celice. Ogromno ljudi ima podoben vzorec. Med terapijo potekata globok energijski proces in sprostitev. S Kristino sva čistila občutke, misli in prepričanja o hrani, ki je niso podpirali. Taka prepričanja so, na primer, da moramo jesti petkrat na dan, da moramo pojesti vse na krožniku, saj smo le tako pridni oziroma vredni. Pri ljudeh, s katerimi delam, ni diet, ni zapovedi, kaj se lahko je in kaj ne. Bistveno je, da si človek dovoli, da je pomembneje kot to, kaj poje, poslušati sebe. Če mu prija sladkor, naj ga poje z užitkom, svobodno, brez občutka krivde. Prav ta stres in krivda ob tako imenovanih 'pregrehah' sta velikokrat vzrok, da nadaljujemo z nezdravim vzorcem. Ne svetujem, kaj jesti in kaj ne, temveč pomagam spreminjati zavedanje o prehranjevanju. V terapiji odstranimo travmatične izkušnje v zvezi s prehranjevanjem, različna prepričanja, ki pritiskajo na človeka, da se ne vpraša, kaj njegovo telo v resnici potrebuje,« razloži terapevt Marjan Rijavec nekatere vidike svoje terapije. »Ko odstranimo to nenehno potrebo po iskanju hrane, se skrči želodec, ljudje začnejo jesti manj in naravno izgubijo kilograme, saj poslušajo svoje telo.«
Spremembe
Pogovore sta kombinirala z meditacijo »stop sladkorju«, prvi mesec jo je Kristina poslušala vsak dan, drugi mesec vsak drugi dan, potem pa po potrebi. »Imela sem občutek, kot da me čisti,« pravi. »Na začetku je bil moj cilj odpraviti nekontrolirano željo po sladkorju, in to mi je uspelo že po prvem mesecu.« Postopoma je začela zmanjševati količino obrokov – s sedmih ali osmih je prišla na samo še dva ali tri, občasno se tudi posti. »Potem sem nehala piti kavo – ker je bilo v njej veliko smetane in sladkorja, poleg tega je spodbujala moj živčni sistem, kar je vplivalo na spanje. Nekatera živila sem povsem opustila, recimo banane. Na jedilnik sem uvedla polnozrnata živila, kruha pojem zelo malo, pa še ta je rženi, namesto pašte sem našla čudežne testenine brez ogljikovih hidratov. V vseh teh mesecih sem se odvadila mastnega, slanega, meso in ribe pečem na vodi, porabim minimalno maščobe. Skratka, začela sem poslušati sebe in jem, kar mi 'paše', ne pa tistega, kar bi morala po mnenju drugih. Hodim na zabave, miza se lahko šibi pod težo tort in piškotov, a jih preprosto ne jem. Kadar čutim stres, ki bi mi lahko vzbudil željo po hrani, se znam ustaviti in poslušam meditacijo stop sladkorju, pišem, pomagam si s fotografijami – primerjam, kakšna sem bila prej in kakšna sem zdaj. Shujšala sem 32 kilogramov, nosim manjše številke oblačil, vsak dan sem samozavestnejša in že zdaj se počutim suho, čeprav bi rada do pomembnega dogodka, ki sledi v prihajajočem letu, shujšala še 35 kilogramov,« se smeji.
Zmore vse
Pri vsem tem je zelo pomembna celostna podpora, ki jo najde pri terapevtu Marjanu, na Facebooku pa je ustanovila tudi skupino Odloči se, vztrajaj, zmagaj, kjer deli svojo izkušnjo in občutke. »Začela sem več hoditi, dodala treninge z lastno težo – najprej sem delala s trenerjem, nadaljujem pa sama, želim se izobraževati za prehranskega svetovalca. Zdaj imam res ogromno energije, zdi se mi, da zmorem vse. Ni mi težko manevrirati med družino, službo in izobraževanjem.« V svoje športne aktivnosti vključuje vso družino, hodijo, kolesarijo, igrajo badminton, plavajo. Skratka, res je neustavljiva. »Kar si zamislim, speljem, vztrajam. Če si zadovoljen in srečen, lahko pomagaš drugim, si boljši starš in partner, nasploh so izzivi v življenju lažji,« nasmejano konča svojo izpoved.
