Adrijan je bil v solinah redno zaposlen in je, kot večina zaposlenih, vse delo opravil sam. Družina De Faveri je v solinarske taperine, ploščate lesene natikače, stopila skupaj, opravila so si delili in se nadomeščali. Navkljub temu so dejstva enaka tistim izpred stoletij: solinar sol premeče vsaj trikrat, najprej jo z gaveri, to so lesena strgala, nagrabi na kupe, nato z lopato naloži na solinarski voziček in nazadnje z vozička preloži na odcedišče. Sin Kristjan je povedal, da so v mesecu in pol v povprečju nabrali štiri vozičke soli na dan, to sta dve toni. Po tem si lahko predstavljamo, kako težko je solinarjevo delo.
Sproščenost, radost, mir
Ob obisku sredi avgusta na obrazih članov družine De Faveri nisem razbrala sledov garanja in muke. Po slabih dveh mesecih dela na solinah niso imeli usnjeno izsušenih obrazov niti razpokanih ustnic, le nekaj odrgnin od soli na stopalih. Nasprotno, vsak med njimi je užival vsaj še eno življenje. Otroci so bili na skavtskih taborih, rokometnih tekmovanjih, nekateri med njimi na usposabljanju za gašenje gozdnih požarov in so gasili požar nad Ospom. Denis je bil dopoldne v službi. Ena od hčera je redno delala v vrtcu, druga v gozdnih delavnicah s predšolskimi otroki in se pripravljala za izpite na fakulteti. Kristjan in Matija sta vsako dopoldne delala v Muzeju solinarstva v Fontaniggah na opuščenem predelu Sečoveljskih solin. Občasno si je eden ali drugi »privoščil« pohod s skavti ali izlet s prijatelji. Vsi štirje mlajši otroci pa so šli na duhovne počitnice že takoj po šoli, še pred »navalom« soli. Denis je svoj dopust preživel v solinah.
Vzdušje, ki so ga vnašali v prostor z več kot 700-letno tradicijo, je bilo sproščeno, radostno in zelo umirjeno. Trije najmlajši otroci, Pija, Urška in Danjel, so se igrali v bližini lesene kolibe, postavljene ob vstopu na solno polje. Zgodilo se je, da so v igri metali kamenje v Lido – glavni kanal pred solnimi polji. Po opozorilu vodje so morali kamenje iz kanala odstraniti. To jim je bilo v veselje. Solinsko blato je tako mehko, črno in prijetno! Naučili so se, da ima vse, kar v solinah naredijo, posledice – dobre ali slabe.
Na fondih, to so nekakšne solne gredice, so Matija, Kristjan in Denis grabili sol. Kristale so grabili iz objema slanice in jih zbirali v piramidaste kupe na robovih polj. Katja in Marta sta s predelanima aluminijastima lopatama drseli po gladini kristalizacijskega bazena in lovili solni cvet. Voda se je iztekala skozi mrežo na lopati, na ploskvi so ostali kosmiči solnega cveta. Zrak je bil prepojen s slanico in šumenjem vetra z morja.
Izkusiti, kar je delal nono
Z mamo Tanjo sva stali v senci kolibe. »Otroštvo sem preživela na solinah. Takrat smo se lahko kopali v najširšemu kanalu na Sečoveljskih solinah, imenovanem Canal grande. To je bilo pravo veselje. Otroci smo bolj malo delali. Sprehodili smo se po cavedinu, to je solna greda, razbijali solni cvet, naložili sol na voziček ali ga spraznili. Poslušali smo modrovanje starih solinarjev in se zares dobro počutili v njihovi družbi. Zato sem hotela otrokom privoščiti lepo poletje. Naj se kopajo, zraven pa naredimo še kaj dobrega in izjemno zanimivega – edinstvenega.«
Njena preteklost je vzbudila željo pri sinovih in bila popotnica v poletje, ko so se vsi skupaj poklonili prednikom. Ker za De Faverijeve spomini na tiste, ki so jim dali življenje, štejejo, so pri slikarju Vojku Gašperutu naročili preslikavo slike s starega koledarja solin, na kateri je Tanjin oče Adrijan. Sliko so naročili februarja, kar jih je spomnilo, da morajo marca poklicati v podjetje Soline in se dogovoriti za sodelovanje. Na začetku solinarske sezone so ob obletnici smrti nonota Adrijana v bližnji cerkvi naročili mašo zanj in za vse pokojne solinarje. »Hvaležna misel nanj nas je ves čas spremljala ob delu,« je dodala Tanja.
Priprave od pomladi
»Priprave bazenov za solinarsko sezono so ključne,« je povedal Klavdij Godnič, ki je od leta 2012 direktor družbe Soline. Začnejo se sredi marca. Enako je veljalo za družino De Faveri. Da »gredo v sol«, kot rečejo v slengu solinarjev, ni bila odločitev v zadnjem trenutku. Res je, da jih je zaveza k pripravi solnih polj presenetila, ne pa odvrnila od namere, da izkusijo delo svojih prednikov, nonota Adrijana in pranonota Andreja.
Mentor v tej fazi je bil izkušeni solinar Dario Sau, ki se je z začetkom poletja upokojil. »Obljubil sem jim, da jim bom pomagal, da ne bi obupali,« je povedal. In družina De Faveri s solin ni pobegnila. Tudi po njegovi zaslugi. Kot drugi solinarji so tudi oni utrdili poti med polji in kristalizacijskimi bazeni, očistili kanale okoli izparilnih bazenov, v katerih se nabirata umazanija in slaba voda, ter kristalizacijske bazene, in kar je najpomembnejše – obnovili petolo.
Petola je nekajmilimetrski živi sloj solnega bazena. »Tja ne smemo stopiti,« je prvo in najpomembnejše pravilo za otroke in odrasle povzela Urška. Petola je gojena plast alg, bakterij, sadre in mineralov, ki soli preprečuje mešanje z morskim blatom na dnu kristalizacijskega bazena. Deluje tudi kot filter. Čez zimo se poškoduje, a je ključna za svetovno slavo soli iz Sečoveljskih in Strunjanskih solin.
Če stopalo prodre skozi petolo, ta biosediment, sestavljen iz mineralov in mikroorganizmov, in se pogrezne v blato pod njo, je solno polje kompromitirano. Med kristale se začne mešati nesnaga in vrednost soli vrhunske kakovosti je izničena. Nepremišljenost strmoglavi Piransko sol z zaščiteno označbo porekla, kot jo imajo svetovno znani izdelki, na primer šampanjec, parmska šunka, parmezan in tudi istrsko oljčno olje; na raven industrijske soli, s katero pozimi posipamo ceste. To, da jo je solinar pridelal po tradicionalnem postopku, po izročilu, starem več kot 700 let, in zgolj s tradicionalnimi orodji, nima več pomena.
Složni kot eden
Družina De Faveri je želela najprej najeti fond z 18 polji. Potem so jih v podjetju vprašali, ali bi pripravili dva taka fonda. Redno zaposlenih solinarjev je vedno manj, žetev soli se opušča, zato je za podjetje pomembno, da je v uporabi čim več polj.
Ko je družina sprejela odločitev, so se složno podali v izkušnjo, čeprav niso vedeli, kakšno. Njihovo doslednost so na Sečoveljskih solinah opazili. »Odločili so se za nekaj in za tem je stala vsa familija,« je svoje opažanje podelil vodja pridelave soli Diego Lazar. Opazil je, da je imel vsak član družine svojo nalogo. Najmlajši so skrbeli za pitno vodo za vso družino. Občasno so čistili solni cvet ali primesi iz soli. Za žetev solnega cveta sta se »specializirali« starejši hčerki.
Lazar, ki je s solinami povezan vse od leta 1994, je potrdil, da je njihov nono Adrijan na solinah pustil dušo. A tudi njegovi nasledniki niso od muh. »Pridelali so 150 ton soli. To je ogromno za dve manjši polji. Samo s tako zavzetostjo, kot jo imajo oni, bodo soline živele naprej.«
Preskušnja za resničnostni šov
Soline na Tanjo delujejo pomirjujoče. Ker ceni tradicijo in prvobitnost, ujeto v Piranski soli, meni, da bi šolarji morali preživeti delovni dan na solinah. To bi obogatilo poletne tabore, šole v naravi ali dneve na morju. »Naše soline so edinstvene!«
Solinarstvo bi lahko bilo prava preizkušnja za resničnostne šove, kot je Survival (preživetje op. a.). »Ne smeš manjkati. Reden moraš biti vsako jutro – dodajanje slanice poljem, opoldne razbijanje solnega cveta in od 16. ure naprej grabljenje, ki se zavleče v večer, natovarjanje in raztovarjanje soli. Vse v ekstremnih poletnih razmerah ob občasnem zelo blagodejnem vetriču. Dan za dnem se delo veča, ne manjša. Vedno več je soli. Tudi deževen dan, ki daje trenutno olajšanje, prinese več dela.«
Na solinah je tako, ko prideš, ostaneš, dokler ne končaš. Nagrabiš sol, dvigneš kupčke soli, natovoriš voziček in ga izprazniš na odlagališču. Dva polna vozička sta približno tona soli. »Naš rekord je, ko smo v enem popoldnevu iz devetih solnih polj napolnili kar 12 vozičkov. S pomočjo Tanjinega brata, ki je tudi otroštvo preživljal v solinah, smo delali krepko čez polnoč,« je povedal Denis.
Kakovost določi laboratorij
Ko je »šla v sol«, družina De Faveri ni poznala vseh kakovostnih razredov soli. Vedeli so za industrijsko (manj cenjeno) in prehrambno. Pozneje so spoznali, da so trije razredi prehrambne. Kontrola kakovosti se začne z okvirjem, podobnim manjšemu okenskemu okvirju. Kontrolor površino okvirja nasloni na ročno pobrano in odlagališču skladiščeno sol. Količina »črnih pikic«, to je primesi, ki so se med solne kristale pomešale iz petole, določa kakovost. Več ko je temnih primesi, večja je možnost, da je solinar trud vlagal v žetev industrijske soli. »Približno vidiš, kaj si nabral. Ne moreš pa vedeti,« je komentiral Kristjan.
Po pregledu primesi v soli sledi odvzem vzorcev za laboratorij. »Mora biti pravo razmerje magnezija, kalcija in drugih snovi,« nakaže Tanja razlike med soljo kakovosti A, B in Piransko soljo. Sol, kakršno žanjemo na tem najsevernejšem delu Sredozemlja, je preplet mnogih lokalnih dejavnikov. Okus ji dajejo v kristale ujeta matična voda, za katero je značilno, da ima v povprečju bogatejšo mineralno sestavo kot druge soli.
Mentor Dario Sau jim je v pripravljalnem obdobju povedal, da ni vse v beli soli. Minerali se ne vidijo. Tanja pa je prvič, ko so vzeli vzorce soli, skoraj prečula noč. »Tisti dan sem bila na solinah sama z najmlajšimi tremi. Pa še prvo nevihto na solinah smo doživeli! Denis je bil ravno na spominskem pohodu veteranov iz Ankarana na Triglav, Matija pri skavtih, Kristjan na rokometu. Sol se mi je zdela malo bolj rumena. Vso noč sem tuhtala, kako jo bodo ocenili. Več truda, kot smo vložili, ne bi mogli. Skrbelo me je, kako bomo naprej. Potem se je izkazalo, da je sol skoraj tradicionalna A, le premalo kalcija je imela.«
