Je bilo letenje tako kot moda vaša obsesija že od otroštva?
Biti stevard ni obsesija, je samo idealna služba za nekoga, kot sem bil jaz – faliran študent, ki ima nenavaden poklic, veliko potuje in zasluži. Je pa to tudi nevarno, ker ko ti ponudijo redno službo, izgubiš ambicijo, da bi se preusmeril kamorkoli drugam. In to je bila moja napaka. Šele pozneje, pri 33, sem spoznal, kaj me zanima. Moda! To, da siliš mladega človeka, da se pri 15 odloči, kaj bo v življenju delal, je neumnost.
Česa vas je bilo na letalu najbolj strah?
Da bo potnik imel kakršenkoli zdravstveni problem. To je največji stres. Če ni zdravnika na letalu, je odgovorna posadka, znanje prve pomoči je obvezen del šolanja. Takšni problemi se zgodijo, ljudje tudi umrejo. To se je zgodilo kolegom …
Zdravstvene težave potnikov so vas skrbele bolj kot morebitno strmoglavljenje?
O tem na letalu nikoli ne razmišljaš, ampak skrbiš za varnost in udobje ljudi. To je osnovno delo kabinskega osebja. Na letalu pa se lahko zgodijo zelo bizarne zgodbe. Recimo: šli smo po svojce žrtev strmoglavljenega letala in smo zaradi napake letališkega osebja skoraj strmoglavili tudi mi, ker so s preveč razredčeno tekočino razledenjevali letalo. Na srečo sta to pravočasno opazila mehanik in kapitan.
Delali ste za JAT, potem pa za Adrio.
Najprej sem delal za JAT, nacionalnega prevoznika bivše države. Letel sem predvsem na čezoceanskih letih, in to je bilo zanimivo, ker kot mlad človek, star komaj 20 let, uživaš v različnih celinah iz sobe v hotelu s petimi zvezdicami. Potovanje z letali je bilo takrat prestiž. Ljudje so hranili denar za potovanje ali da bi obiskali svojce … Zdaj je letalo že kot avtobus. Iz nacionalnega prevoznika sem šel potem h Croatii Airlines, šele nato pa k Adrii Airways, tam sem bil zadnjih 26, 27 let.
Kako bi te letalske družbe primerjali? Kakšen ugled je imela v svetu Adria, kakšnega JAT?
JAT je bil zelo ugledna letalska družba in eden večjih v Evropi. Imeli so izredno dobro šolane pilote. Uniforma stevardes je leta 1985 zmagala v Parizu kot najlepša na svetu. Na letalu smo imeli modne revije, dražbe slik priznanih jugoslovanskih slikarjev v prvem razredu na letu v New York … Croatia je bilo sodobno, mlado podjetje, kmalu je postala nacionalni ponos Hrvaške, čeprav imajo že od začetka finančne težave. Adria Airways pa je bila pomembna za Slovenijo kot Elan, Mercator – blagovne znamke, na katere smo bili ponosni in so jih nesposobni ljudje pokradli. Da Slovenija nima nacionalnega prevoznika, je žalostno. Tako majhna država potrebuje nacionalnega prevoznika, ne pa da se ljudje vozijo v Benetke, Zagreb, k nam pa letijo tuji prevozniki, katerih izkupiček ne gre v državno blagajno oziroma jim država celo plačuje, da sploh letijo v Slovenijo! To je zame sramotno. Z boljšo povezljivostjo bi privabili več turistov in poslovnežev v prid gospodarskega razvoja države. Sicer pa za tako bizarno nizke cene kmalu ne bo več moč potovati. Vsaj z vidika energetske in okoljske problematike, če že kaj drugega ne …
"Žalostno, da se je na tožbo nemških lastnikov Adrie čakalo skoraj tri leta … Sodno preganjati bi bilo treba tudi domače pomočnike v podjetju, ki se na zaslišanju niso nič spomnili. K razvoju dogodkov je prispevala tudi politika, ki je, ko je bilo podjetje še v državni lasti, nastavljala vodstveni kader brez pravih izkušenj in vizije. Najlažje je svojo nesposobnost prikriti tako, da državno srebrnino prodaš ne dovolj preverjenemu skladu."
Kaj pravite o napovedih rekordne tožbe za nemške lastnike Adrie, ki so podjetje do konca izčrpali in uničili?
Žalostno, da se je na tožbo čakalo skoraj tri leta … Sodno preganjati bi bilo treba tudi domače pomočnike v podjetju, ki se na zaslišanju niso nič spomnili. K razvoju dogodkov je prispevala tudi politika, ki je, ko je bilo podjetje še v državni lasti, nastavljala vodstveni kader brez pravih izkušenj in vizije. Najlažje je svojo nesposobnost prikriti tako, da državno srebrnino prodaš ne dovolj preverjenemu skladu. Ne le da je bilo podjetje popolnoma finančno izčrpano, 600 zaposlenih je končalo na cesti, poklici civilnega letalstva pa so bili kmalu brez dovoljenj, saj jih je treba obnavljati za veljavnost licenc. Da je bila Adria že poprej le vreča brez dna, ne drži, višina posrednih in neposrednih prispevkov v državni proračun je bila kar visoka. Sicer pa, glede na podporo države železnicam bi že morali po sodobnosti omrežja in hitrosti konkurirati Japoncem …
Bi bili tak poznavalec mode, če ne bi toliko potovali?
Ni treba, da si rojen na slavni pariški aveniji, da bi delal dobro. Sem sicer dober opazovalec, a to, da znam ustvarjati modo, je talent, ki ga imaš in se z njim rodiš. Ne moreš se ga naučiti.
Kakšna je bila slovenska modna scena, preden ste začeli delovati v njej?
Slovenija je bila na tem področju ponos nekdanje države. Imeli smo najmočnejšo in najbolj razvito tekstilno industrijo z ogromno zaposlenimi, specializirane mojstrske tovarne, na primer Industrijo usnja Vrhnika, Labod v izdelavi srajc, Muro v izdelavi plaščev, suknjičev, da ne govorim o pleteninah, na primer Almiri ali Rašici. To so bili paradni konji, ki so vsi uničeni, pokradeni, ljudje pa so ostali brez služb, ker nekdo ni obvladal posla. Takrat so že obstajale modne nagrade in revije, ki so predstavljale, kar je bila slovenska modna industrija sposobna narediti. Nekoč me je direktor IUV-ja prosil, ali bi uredil skladišče, ker niso vedeli, kaj bi z vsem, tam pa sem našel Guccija, Fendija …Kako dobri so morali biti, da so delali za tako prestižne znamke! To vse pove. In kje je zdaj IUV?!
Nekoč so torej naša modna podjetja obvladala posel, kakšna pa je bila moda v nekdanji Ljubljani?
V nekdanji državi je Ljubljana slovela kot avantgardna, v Zagrebu je bilo veliko snobizma, Beograd pa je slovel po ekstravaganci, pretiravanju. Alternativna scena v Ljubljani je bila zelo močna. Spomnite se na primer Videosexa, povsem minimalističnega v primerjavi s seksi dekoltiranimi pevkami tistega časa. To mi je bilo všeč.
Dekoltirane pevke kot na primer Lepa Brena?
Zame je ona nekakšen začetek razpada nekdanje Jugoslavije, v kateri si bil lahko v medijih le, če si dobro pel, če si delal dobre filme … Zdaj je lahko v medijih vsak. Lepa Brena je bila takrat čisti precedens. Ni nam bilo jasno, zakaj se je ta kič pojavil, z nemogočimi besedili, a razprodala je stadione in ljudje so si dali duška, ker si ga prej niso. Ona ni nič kriva, ampak takrat se je začelo vse rušiti, ljudje so se začeli tolči po prsih, se spraševati, kdo je kaj po narodnosti, veri …
Katere estradnice pa so bile v navdih vam?
Kar se tiče nekdanje države, je bila v osemdesetih zame nesporna ikona Slađana Milošević, manj Josipa Lisac. Všeč mi je bil Denis Denis, fantastičen elektronski pop, ki bi bil uspešnica tudi globalno, če ne bi bil v tem jeziku. Videosex seveda. Zdaj mi je, kar zadeva podobo, zanimiva Senidah, bolj v svoji raperski, avantgardni podobi kot seksi diva. Zame je kraljica okusa, sloga in ekstravagance seveda Raiven.
Raiven je tudi na vašo pobudo, glede na to, da ste bili v komisiji na Global fashion awards, dobila nagrado v Splitu. Kako pa naša moda kotira v regiji?
Preostalim članom žirije in medijem sem želel pokazati, da lahko iz Slovenije prihaja nekaj, kar je na višji ravni kot modni mainstream. Ko se je na podelitvi nagrad odvrtel videospot s predstavitvijo Akulture in Raiven, je bilo vsem v občinstvu jasno, da gre za zelo sposobne ljudi na svojem področju. Bi pa nagrado lahko dobil še marsikdo drug, ker imamo veliko nadarjenih ljudi.
Komu ste v 30 letih delovanja na slovenski sceni pomagali? Kdo je bil pred vašo »obravnavo« povsem drugačen?
Urednica razvedrilnega programa me je prosila, ali lahko vzamem Nušo Derendo, ki je imela res obetaven komad, ki je zmagal na EMI, in jo pripravim za evrovizijski oder. Nušo sem povsem spremenil. Če pogledamo te posnetke iz leta 2000, še zdaj deluje moderno. Njena podoba prej je bila preprosta – prijazna podeželska nadarjena pevka. Sodeloval sem z Mišo Molk za oddajo Res je. Mišo so takrat vsi poznali z bujnimi pričeskami in ogromno nakita še iz oddaje Križ kraž. Spremenil sem jo v minimalistično kul sodobno žensko, ker če imaš oddajo z gosti, morajo biti v fokusu oni in si jih moramo zapomniti. Če je voditelj preveč ekstravaganten in vleče pozornost nase, se osnovno poslanstvo oddaje izgubi.
Ali vsaka javna osebnost potrebuje stilista?
Če si javna osebnost, moraš zadovoljiti kriterije in zato vsi potrebujejo stiliste. Prav tako kot potrebuješ, na primer, svojega vizažista. Miša Molk, Vesna Milek in drugi se morajo ukvarjati s tem, kar najbolje počnejo. To, da izgubljajo čas s čevlji, frizuro, masko, garderobo, je nepotrebno. Zato smo tukaj mi.
Ne spomnim se, da bi pred vami imeli takšne stiliste.
Tudi sam ne bi vedel. Imeli pa smo srečo, da smo že takoj, ko smo z ekipo začeli, postali del medija in smo lahko prepletali svoje projekte. Za Modno Jano smo delali tudi modne revije, kakršnih v Sloveniji niso bili vajeni. Svetovljansko estetiko sem pripeljal v vsak dogodek. Včasih sem šel čez mejo, in to mi je bilo všeč, včasih sem naredil tako dramaturgijo, da so jo razumeli samo določeni ljudje, ki sem jih zelo cenil. Naši dogodki so bili vedno narejeni do potankosti.
Na manekenski sceni je veliko anoreksije. Kako gledate na to?
Nikogar ne moreš prisiliti, da se ukvarja s tem poslom, če sam ne želi. Če živi nezdravo, se to hitro pozna. Poznam človeka, ki je šel v Milano, da bi uspel kot maneken. V agenciji so mu dali obleči suknjič in ugotovili, da ima številko 50, ter mu rekli, naj se vrne, ko bo imel 46. To je kruto – da se spraviš s 50 na 46, pomeni motnjo prehranjevanja. Tega ne podpiram! Vzemi raje nekoga, ki ima že na začetku številko 46. Maneken/ka je ali pa ni! Ne moreš je narediti. Supermodeli, ki se zdaj pojavljajo na modnih brveh, od Naomi Campbell naprej, so pač dobre 50-letne ženske. Niso anoreksične z visečo kožo in niso videti slabo, torej skrbijo zase, delujejo zdravo. To je bistvo!
Ves čas v svetu mode sodelujete s svojo partnerko Barbaro Žnidar.
Ko sem spoznal svojo drago, sem vedel, da bo moja za vse življenje. Takoj prvi večer sem ji rekel: Midva bova čez en teden že skupaj živela. In sva res!
Razmišljate še o kakšni modni reviji?
Zelo rad sem sproščen in »na počasi«, edini problem je, če vidim Guccijevo ali Balenciagovo modno revijo, si rečem: Evo, to bi lahko delal, ampak ne zdaj, ker je to prevelik stres, da bi v tujini poskušal od začetka. In še neomejen proračun imajo, mi pa smo imeli omejenega – bolje, da ljudje sploh ne vedo, kako smo čarali.
Kako ste delovali med epidemijo?
V času, ko je bilo vse zaprto, sem se s svojimi ljudmi domislil, da bi naredili modno revijo na Rožniku, kjer bi ljudje lahko varno sedeli in bi lahko posneli dobre scene z dronom. Dobro, je da nismo, ker je čez 14 dni prav to naredil Burberry! Določeni ljudje razmišljamo podobno, ne glede na to, od kod prihajamo. Elemente, ki sem jih uporabljal na modnih revijah, vodo, dim, lokomotive, je nekdo uporabil pred ali za mano. S tem, ali je to kopija česarkoli, se nisem nikoli ukvarjal. Ko smo nekoč Festivalno dvorano spremenili v eksotičen vrt in jo oblekli v zelenje, smo to pripravljali skoraj štiri mesece. Ampak teden dni pred tem dogodkom sta se v Milanu zgodila Dolce & Gabbana in imela rajski vrt! In so vsi mislili, da sem jih kopiral, kar sploh ni bilo mogoče, saj takih stvari ne moreš narediti čez noč. Podobno je bilo na Mercedesovi modni reviji pri nas, ko so manekenke prihajale iz dvigal, saj je kmalu zatem podobno storil Louis Vuitton. Zame je to še eno potrdilo, da so moje ideje res dobre.
