»Na RTVS sem prišel trideset let po drugi svetovni vojni. Zdaj smo trideset let v novi državi. Primerjava je boleče grda. Če mi kdo reče, da so bili Joklovi (France Popit, ki je vladal Sloveniji s trdo roko) svinčeni časi najtemnejša stran v zgodovini Slovenije, ga mirno in z veliko gotovostjo zavrnem: toliko neverjetnih pritiskov, toliko poniglavosti, zahrbtnosti, lažnivosti, nesposobnosti, načrtnega podrejanja zgolj enemu 'smislu', kot smo jim priča v zadnjih dveh letih, v sedemdesetih ni bilo! Daleč od tega! Res je partija nastavljala generalne direktorje in glavna urednika, vendar take osebe, ki jih izvršni sekretarji partije niso upali poklicati! Generalnega direktorja si je upal poklicati le generalni sekretar ali predsednik komunistov.«
Se strinjate, da bi že pred leti morali ustaviti politične kompromise in predvsem slediti strokovnim kriterijem? Ustaviti, recimo, neprofesionalno »uravnilovko«, saj stvari niso hkrati črne in bele, ker pač Zemlja ni malo ravna, malo okrogla.
Se. Jambrek-Ruplova pogruntavščina o »uravnoteženosti« nima zgolj medijsko nestrokovne konotacije. Resnica je le ena, vsak nacionalni medij se mora zavezano truditi, da najde največji približek resnici. Zavezan je, da ustvarja svoje vsebine na podlagi strokovno dokazanih in obče sprejetih zgodovinskih, znanstvenih, moralnih dejstev. T. i. uravnoteženost je družbeno škodljiva, dopušča točno tisto, kar nekatere stranke zavoljo lastnega obstoja ves čas hočejo: razdeljenost v družbi. Hudo škodljiva je za katerikoli medij. Temu smo na začetku 90. nekateri ostro nasprotovali. Opozarjali smo na BBC-jev kodeks, na stranpoti italijanskega eksperimenta (tri najmočnejše stranke so si razdelile 3 kanale RAI TV: krščanski demokrati RAI 1, komunisti RAI 2, krščanski socialisti RAI 3), ki ga je isti parlament, ki ga je postavil, čez tri leta tudi ukinil. Vabiti leve ali desne poznavalce neke tvarine je sprto z logiko, ki jo javni medij mora narekovati. Poznavanje nečesa nima partijske izkaznice! Ja, s takim oportunističnim pristopom se je razgradnja RTVS začela bistveno prej in ne šele v zadnjih dveh letih.
»Nacionalni mediji evropskega tipa so agregat nacionalne tvornosti na vseh področjih življenja, so institucije s svojo logiko, ki temelji na resnicoljubnosti, kritičnosti, na odkrivanju deviacij družbe, s svojim znanjem in jasnim izrazom imajo svoj jaz, ki se ne ukrivlja vsakokratni oblasti. So njeni nadzorniki. S svojim delom soustvarjajo boljše pogoje za življenje vsakega posameznika. So zadnji korektiv morebitnih neumnosti vladajočih.«
Ali je res, da mnogi, ki so se v času desne vladavine veliko pojavljali na malih zaslonih, pred desetletji, ko so kljub raznim političnim pritiskom veljali strokovni kriteriji, niso veljali za dovolj dobre, da bi se prebili na javno televizijo?
Res je. To pa zato, ker smo bili v vodstvu hiše ljudje, ki smo sledili resnici. V vsej tragičnosti zdajšnjega časa, ko smo pripravljeni pristati na tezo levih in desnih »strokovnjakov«, imajo gledalci z malo spomina možnost ugotoviti, kaj je prava strokovnost in kdo so ljudje, ki se prodajajo za leve ali desne »strokovnjake«. Morda je to za treznjenje družbe celo dobro, pravijo nekateri. Sam se s tem ne strinjam, ker sodim, ob prej naštetih škodljivostih (laži, zahrbtnost ...), da dobrih dvajset odstotkov zaslepljencev pač ne sme nadvladati resnice in mora javni medij to v kali zatreti.
Kako gledate na nagajanje opozicije, da se zavlačuje z zakonom o RTV in posledično ureditvijo razmer?
Tako nagajanje je absolutno škodljivo za družbo, škodi razvoju demokracije. V tako majhni družbi, kot je naša, ima vse nekajkratni eho. In posledice, ki jih še ne znamo predvideti. Ker živimo v izjemnem tehnološkem času, v času vsedosegljivosti, je mešanje neke prastare paradigme, ki je generacijsko izzvenela že v osemdesetih, če ne že prej, s postulati občega dobra in razvoja, z evropskim razumevanjem sožitja in tolerance, preprosto strašljivo nevarno. Odmev bo imel dolgoročne posledice. Kot da se iz zgodovine nismo ničesar naučili.
Se vam ne zdi, da bi vlada, ki je ustanovitelj tega javnega zavoda, vseeno morala zaradi kritičnega stanja ukrepati takoj in vodstvo odstaviti?
Da! O tem sem prepričan, čeprav sem legalist in zagovarjam večinsko sprejeto proceduro, tudi če se z njo ne strinjam, si ne morem kaj, da ne bi razmišljal o potezah, ki mejijo na revolucionarne reze. Tako dejanje, če bi bil večinski parlamentarni konsenz, bi rešilo agonijo. Se pa zavedam, da nova vlada preprosto ne želi posegati po takih potezah, ker mora vzpostaviti drugačno kulturno in demokratično življenje. Tudi sicer obstoječi zakon pušča preveč možnosti za upravičene (sistemsko-proceduralne) pritožbe, ki bi časovnico samo podaljševale.
Kako pa gledate na angažiranje kolegov, ki se trudijo za spremembe? Se vam ne zdi, da bi redno zaposleni na RTV SLO morali počasi ustaviti svoje delo, saj tega, da stavkajo, praktično nihče ne opazi in očitno ni dovolj za spremembo?
Kolegice in kolege v popolnosti podpiram. Celo več. Sem bil kar oster kritik prepočasne odzivnosti, ki ima korenine v vse slabšem kadrovskem naboru zadnjih sedemnajst let. Zavedam se, da je organiziranost življenja v tako kompleksnem telesu, kot je RTVS, zahtevna naloga. Čas je bil potreben, da je vsak posameznik doumel, kolikšno škodo bo trpel ob takem vodstvu, kako bo trpela njegova ustvarjalnost, tudi zasebno življenje. Strinjam se, da stavka, kakršna je, nima pravega odziva. Po prvem manjšem šoku je zdajšnje vodstvo hitro ugotovilo, da se zaposleni celo preveč zavedajo svojih odgovornosti do primarnih lastnikov, gledalcev. In da ne bodo posegali po ostrejših izkazih nestrinjanja, po trših zahtevah o umiku nestvarne in hudo škodljive vodstvene kamarile. Veseli me, da so vsi profili sodelavcev, ne le novinarji, ugotovili namenski razkroj institucije, ki je bila konec osemdesetih in do konca devetdesetih med najbolj cenjenimi v Evropi. Aktiv novinarjev in nekateri sindikati so povezani ne le s cehovskimi strokovnjaki, dejavni so tudi z obveščanjem mednarodne javnosti. Kar daje rezultate in je osnova za ostrejše reagiranje. Tudi mrk pride v poštev, po mojem mnenju bi že moral biti. Ker se notranje razslojevanje nezadržno dogaja, ker prihaja do delitev, ker se pozablja, da je medij le eden, pa čeprav na različnih platformah, ker še imamo javno podporo. Prav na tem, na javni podpori, bi morali delati več, z njeno močjo bi lahko hitreje izpeljali potrebno očiščenje.
