Nedavno sem poiskala svoje stare statuse na Facebooku. Med drugim sem objavila, da ne znam nič za jutrišnji test matematike, zanimalo pa me je tudi, ali profesor ta teden sprašuje zgodovino. Navduševala sem se nad skladbami, se pritoževala nad filmi, predvsem pa sem veliko komunicirala s svojimi prijatelji. Takrat, okoli leta 2009, so bili moji Facebookovi prijatelji ljudje, s katerimi sem se dejansko družila. To obdobje je dokaj hitro minilo in število »prijateljev« se je povečalo, več kot jih je bilo, boljši »imič« si imel. Vse bolj priljubljene so postale slike, predvsem potovanj, žurov ter stvari in dogodkov, ki naj bi bili posebni, smešni ali lepi.
Moja generacija je Facebook postopoma zamenjala za Instagram, ki mu danes vladajo lepe fotografije in videoposnetki, medtem pa so naši starši in tudi nekateri stari starši osvojili Facebook. Tudi na Instagramu so ljudje na začetku delili fotografije svojega vsakdana. Znanka, ki zdaj objavlja izključno profesionalne posnetke, običajno same sebe v kopalkah, je leta 2012 objavila prazno skodelico kave in škatlo piškotov.
Čas za odkritost
Uporabniki aplikacije BeReal enkrat na dan prejmejo obvestilo, ki se glasi: »Time to BeReal« (čas za BeReal oziroma čas za odkritost). Če uporabnik klikne na obvestilo, mu da aplikacija dve minuti časa, da naredi fotografijo; hkrati nastaneta dve fotografiji, ena s sprednjo in druga z zadnjo kamero. Uporabnik tako prikaže sebe in to, kar ima pred seboj. V teh dveh minutah lahko naredi toliko posnetkov, kolikor želi. Fotografijo, ki sta v bistvu dve v eni (selfie je čisto majhen), nato lahko objavi samo svojim prijateljem, ki uporabljajo aplikacijo, ali pa javno, tako da jo lahko vidi kdorkoli (to se imenuje Discovery). Po želji se lahko doda lokacija.
Na BeReal ni »dobrih slik«. Ni ne filtrov ne profesionalnih ličil ne čudovitih krajev. Je pa veliko običajnih ljudi, ki živijo svoj dolgočasni vsakdan. Jedo doma pripravljeno hrano, sedijo v avtu, za računalnikom, sprehajajo psa, družijo se s prijatelji. Vidimo lahko notranjost njihovih domov, ulice in parke njihovih mest, pisarne, predavalnice, avtomobile, domače živali in ljudi, s katerimi se družijo v tistem trenutku. Gre za na hitro narejene, nekakovostne fotografije s slabo svetlobo, ki jih nihče že dolgo ne objavlja na Facebooku ali Instagramu. Pa jih dobro desetletje nazaj marsikdo je.
BeReal je aplikacija, ki je lahko zanimiva, če ima človek na njej veliko prijateljev. Jaz imam za zdaj samo tri, in nihče od njih ni zelo aktiven. Gledanje slik tujcev je lahko zanimivo nekaj minut, nato pa se človek naveliča, vsaj za tisti dan. Po drugi strani bi lahko profesionalne slike in posnetke lepih tujcev na čudovitih krajih gledali ure in ure, in tudi jih, predvsem na Instagramu.
Če ne objaviš, se ni zgodilo
BeReal spodbuja deljenje intimnega in vsakdanjega namesto lepega, popolnega in posebnega. Gre za trenutke, ki so nepomembni in se ponavljajo, ne pa za gradnjo neke popolne spletne verzije samega sebe. BeReal je nasprotje tistega, kar počnejo vplivneži in mnogi drugi, ni portfolio vsega lepega in zavidljivega, kar smo kdaj doživeli. Nekateri se zavedajo, da jim družbena omrežja škodijo, ampak trdijo, da jih ne morejo izbrisati, ker se jim zdi, da bi s tem izbrisali različico samih sebe. Kako pa bodo vedeli, da sem se poročila? Pa da sem šla na Maldive?
Aplikacija BeReal verjetno ni magična rešitev za hvaljenje, ki smo ga uporabniki drugih družbenih omrežij deležni vsak dan, je pa dober opomin na čase, ko smo se na internetu predvsem zabavali in komunicirali s prijatelji in sorodniki, ko nam ta še ni povzročal stresa ali občutka manjvrednosti. Zamenjava Instagrama in Facebooka za BeReal bi verjetno marsikomu koristila.
