S to malo pošastjo je Rozina družina v vojni že od novembra lani. Vsi vemo, da so vojne drage in za seboj puščajo žrtve. Roza je v boju proti tem malim vampirjem porabila že okoli 4.000 evrov (z besedo: štiri tisoč!), njeni živci so napeti in ogrožajo njeno duševno zdravje, vojni pa še ni videti konca.
Ko slišim besedo stenica, me začne vse srbeti
Iskreno priznam, da je Roza v meni dobila empatično sogovornico. Imam namreč grozljivo izkušnjo z njimi. Ti mali krvosesi, ki se hranijo s krvjo, so me, nič hudega slutečo, napadli v indijskem Puttaphartiju. Najprej sem mislila, da so me napadli komarji, saj sem bila vsa popikana, srbelo je pa kot hudič! Ah, saj bo kmalu dobro, nanesla sem si nekaj hladilnega gela, ki običajno pomaga, takrat pa žal ni. Tisti piki so postajali vse večji, vneli so se, bila sem vsa v bulah, dobila sem visoko temperaturo. Vse bi še prenesla, če ne bi tako neznosno srbelo! Z razbolenim telesom sem se odpravila k zdravniku, pogledal me je, aha, bed bugs (posteljne stenice), je zamrmral, mi predpisal antibiotike, rekel namaste (indijski pozdrav) in sva opravila. Po desetih dneh jemanja antibiotikov ni bilo nič bolje. Bila sem obupana, premišljevala sem, da bi skrajšala svoje nameravano polletno bivanje v Indiji, ker od srbečice in bolečin skoraj nisem mogla več živeti. Pa sem se vseeno odpravila v Goo, ki je moj domicil med bivanjem v Indiji. Ko sem prišla tja, sem se odvlekla do moje indijske prijateljice. Bila je zgrožena, ko me je videla. Ročno me je strpala v avto in odpeljala k (pra)stari dermatologinji, ker če te ona ne bo pozdravila, te ne bo nihče, je še rekla. In sva šli. Stara gospa, izkušena dermatologinja, je ob pogledu name rekla samo aha, in že sem dobila odmerek kortikosteroidov v zadnjico. Kmalu je prišlo tudi olajšanje, počasi me je nehalo srbeti in boleti. Večno ji bom hvaležna, saj je nadloga začela počasi popuščati, po še nekaj injekcijah pa čisto izzvenela. Zaradi te osebne zgodbe sem Rozo globoko razumela.
Prvič so jih opazili na Papriki
Za stenice je včasih veljalo, da uživajo v nehigienskih razmerah. Vedno so bile sinonim za umazanijo in revščino. Pa že dolgo ni več tako, prav dobro se namreč znajdejo tudi v urejenem in čistem okolju. Roza živi z družino v blokovskem stanovanju, v enem od elitnih predelov Ljubljane. Ker družino poznam, vem, da je tudi njihovo stanovanje vzdrževano in čisto. Zanimalo me je, kdaj so te male pošasti prvič opazili. »Bilo je enkrat novembra lani,« pripoveduje Rozina hčerka. »Crkljala sem našo Papriko, pasjo razvajenko, ki jo vsi v družini obožujemo. In zagledam neke komaj vidne hroščke, ki lezejo po njej. Enega sem ujela in stisnila z nohtom. Ostala mi je vidna sled krvi. Kaj hudiča bi bilo to, sem se spraševala. Postajala sem bolj pozorna in kmalu opazila po stenah majčkene črne kupčke pikic. Tudi na posteljnih rjuhah sem videla podobne pikice. Stvari sem hotela priti do dna, ti skrivnostni kupčki in gomazeče žuželke mi niso dali spati. Sredi noči sem vsevedni Google vprašala, kaj bi lahko to bilo. Zelo hitro sem dobila odgovor – posteljne stenice! Vsa vznemirjena sem odbrzela v mamino sobo in ji povedala, da imamo v stanovanju stenice! Grdo me je pogledala in vprašala, ali si ti morda zadeta? Ker se ne zadevam in ko sem ji prisebno razložila vse, kar sem izvedela na spletu, mi je počasi le začela verjeti. Naša vojna z njimi se je začela …«
Spomladansko čiščenje v jeseni
Družina je tuhtala in tuhtala, od kod bi le lahko prišla ta nadloga v njihovo stanovanje. Edini odgovor, ki se je ponujal, je bila obnova fasade njihovega bloka. Pa o tem niso čisto prepričani, saj nimajo dokazov za to. Rozina hčerka od odkritja, da imajo doma posteljne stenice, ni hotela več spati v postelji, ležišče si je uredila kar na tleh. Družina je začela opažati tudi pike po svojih nogah, ki so zoprno srbeli. K sreči pa na pike stenic nihče od njih ni alergičen.
Mikroskopsko so začeli pregledovati stanovanje in opazili, da se packe steničje rade zadržujejo v lesu. Glava družine Roza se je odločila za silovit napad na te male vampirje, ki so jim pili kri, dobesedno. V stanovanju je zavladal pravi kaos! V smeti so zmetali postelje z jogiji vred, podrli predelno mavčno steno, počistili, poklicali mojstre za dezinfekcijo in na koncu prebelili celo stanovanje. Roza in njeni dve hčerki, dijakinja in študentka, so garale kot črna živina, 80-letna babica pa je medtem skrbela za družinski zaklad, Papriko. Paprika je bila zmedena, ker je na smetišče brez milosti letela tudi njena postelja. Ko je bilo vse pobeljeno, dezinficirano, ko so bile nameščene nove postelje z novimi jogiji, so se zgarane ženske usedle, da bi končno zadihale, osvobojene ogabnega in nadležnega mrčesa.
Neeeeee že spet!!!!
Mir je bil žal samo navidezen. Babica je na svojem kavču kmalu spet opazila zloglasne krvave kupčke. Obupana Roza je ponovno poklicala službo, ki opravlja dezinfekcije. Mojstri so pod babičinim kavčem odkrili gnezdo stenic, zato je kavč doletela enaka usoda kot prej postelje in jogije. Babica je ljubiteljica starega, lesenega pohištva, ki je pravi raj za te krvosese, zato so znebili tudi tega. Na smetišče so leteli tudi štirje leseni stoli s sediščem iz slame. Nekdo jih je takoj pobasal in odnesel. Zdaj se je Roza sekirala še zaradi tega, da bo posteljne stenice dobil še človek, ki je stole odnesel.
Potem je nastopilo nekakšno premirje, minili sta zima in pomlad, Roza pa je bila izmozgana in na koncu z živci. Postala je redna gostja javne pralnice, saj je v črnih vrečah znosila tja skoraj vse, kar je bilo po omarah, da bi se le rešila te nadloge. Počasi je prišel tako težko pričakovan dopust. Roza se je z mlajšo hčerko in Papriko odpravila na morje. Tam si bom opomogla, si je mislila. Tretji dan dopusta ji je starejša hčerka, ki je zaradi študijskih obveznosti ostala doma, poslala video – roj gomazečih stenic, ki so lezle iz novega jogija. Roza je v nemoči zahlipala in se sesedla …
»Fajtamo dalje!«
Po vrnitvi z morja je Roza spet zmetala iz omar popolnoma vse, kar je bilo notri, in tako rekoč dnevno taborila v javni pralnici, da je oprala tudi najmanjši robec! Spet so prišli mojstri za dezinfekcijo. Roza je obvestila tudi druge sostanovalce in upravnika bloka o težavi, s katero se borijo, poizvedovala je na vse konce, kako se rešiti nadloge. S poizvedbami je prišla do tega, da bi stenice lahko odpravili tako, da bi pristojna služba, ki se s tem ukvarja, zaplinila stanovanje, družina pa bi se morala za nekaj časa odseliti. Toda ta rešitev ne pride v poštev, saj zaplinitve v stanovanjskih blokih služba ne opravlja, ker bi morali izseliti vse stanovalce bloka. Edina pomoč, ki jo bo Roza dobila, je plačilo morebitne naslednje dezinfekcije iz skupnega finančnega žaklja.
Včeraj me je Roza poklicala in mi med kislim smehom povedala tole anekdoto: »Saj se spomniš, ko sem ti povedala, kako so leseni stoli, ki smo jih odvrgli, takoj dobili noge in odšli neznano kam. No, danes me je ustavila soseda in vprašala, ali imamo res stenice. Resignirano sem ji odgovorila, da res, saj sem obvestilo tudi pripela na oglasno desko. Njen odziv je bil paničen, začela je viti roke in glasno govoriti, madona, stole sem vzela jaz!!! Svetovala sem ji, naj jih postavi pred blokovske smetnjake in na stole pritrdi velik list z opozorilom, da gre za stenice. To je soseda tudi naredila. Pred blok je odložila štiri stole, nanje pa nalepila velik list papirja z napisom Pozor, stenice! Stoli so v eni uri spet dobili noge.« Človeška požrešnost in neumnost očitno nimata meja!
Če srečate na ljubljanskih ulicah mojo znanko Rozo, lepo prosim, ne sprašujte je, kako je. »Fajta dalje« in vsak dan ima manj upanja na zmago.
