Letošnje leto je v marsičem ekstremno. Kaj bi nas moralo zdaj v Sloveniji najbolj skrbeti?
Mislim, da je treba biti pozoren na tri stvari, ne glede na to, ali vas skrbi zgolj dobrobit vašega gospodinjstva ali pa ste predsednik slovenske vlade. Najprej, resna zgodba bi nastala, če ne bi bilo več dobav plina. Znano je, da smo v zadnjih letih odvisni zgolj od dobav ruskega plina in da plin iz Alžirije in terminala na Krku še ni poštena zamenjava za ruski plin. Nekatera naša najpomembnejša podjetja bi obstala, prav v zadnjih desetletjih ekološko najzavednejša gospodinjstva pa bi ostala brez kurjave in kuhe, skratka na mrazu. Potem bi se jaz bal ponovnega napada covida-19. Mislim, da ga vsaj z ekonomskega vidika jemljemo neresno. Leto 2020 nam bi moralo biti v poduk. Delovna sila bi zbolela in gospodarstvo bi obstalo, ker ne bi imelo delovne sile. Pri tem je pomembno, da dosegamo rekordno nizko brezposelnost, da dela danes že več kot milijon delavcev in da nimamo rezervne delovne sile. Padec BDP bi bil neizogiben in neizprosen, vse manj pa bo možnosti, da BDP nadomeščamo s tujimi krediti, kot je delala Janševa vlada. Nazadnje me je strah inflacije. Ampak ni me strah same rasti cen, strah me je, kakšno razslojevanje med nami bi povzročila že sedanja inflacija. Z njo namreč revnejši postanejo ubogi in bogati premožnejši.
Kakšne so torej nujne rešitve za Slovenijo?
Na gospodarske pojave je vedno treba gledati širše. V letu 2020 nas je prizadel covid-19. V Sloveniji je BDP padel za 4,2 odstotka, ljudje nismo mogli delati, dobaviteljske verige so razpadle, živeli smo na kredit, ki ga je najemala država, saj smo sami zelo malo ustvarili. Potem pa je ob koncu leta 2021 prišlo do obnove rasti, zavladalo je vsaj malo optimizma, a se je začela vojna v Ukrajini. Čeprav je na tem svetu 250-krat več plina, kot ga potrebujemo, znamo proizvajati elektriko in nafte ni zmanjkalo, so se prebudila pesimistična pričakovanja. Nenadoma smo ugotovili, da sta Ukrajina in Rusija med največjimi izvozniki plina, nafte in tudi žit ter nekaterih drugih surovin. Čeprav se niti energenti niti žita tedaj še niso podražili v proizvodnji, so prevladale napovedi: jesen in zima 2022 bosta katastrofa. In cene so na ramenih špekulantov in zlih pričakovanj začele rasti. Od energentov so se prenesle na hrano in vse drugo, tudi tiste proizvode in storitve, pri katerih se stroški niso spremenili. Vendar je ob tem zelo, zelo pomembno zavedanje, da cene ne bi mogle rasti, če ne bi bilo povpraševanja. Slovenska zgodba o povpraševanju je skoraj tipična za svet, le da je ena najizrazitejših. V letih pandemije smo domačo proizvodnjo nadomeščali z zadolževanjem državnega proračuna. Tuji krediti so preko državnih podpor, t. i. bombončkov, prišli do prebivalstva, to pa jih nasploh ni potrebovalo za preživetje, temveč jih je nalagalo kot rezerve na bankah, kot da bi jih dajalo v nogavice. Skoraj 30 milijard evrov, torej 60 odstotkov BDP, danes spi na bankah v nogavicah. Direktorji lahko zato svojim prodajnikom zapovedujejo: dvignite cene, ljudje imajo denar, ne zamudite tega vala, izkoristimo ta denar, dokler ga je še kaj.
Mnoge čedalje bolj skrbita prehranska draginja in kriza.
V resnici v Sloveniji težko govorimo o prehranski krizi. Draginja je pač posledica inflacije, ki sem jo že pojasnil. Ampak to ne pomeni, da ne potrebujemo resnega prilagajanja kmetijstva in sploh gospodarjenja z naravo. Upam, da nas je letošnje poletje dovolj prestrašilo, da smo nesporno prepričani, da potrebujemo vsaj namakalne naprave, povezano vodno omrežje, protipožarno zaščito in drugačno gospodarjenje s prostorom. Vse to mora biti narejeno že čez letošnje zimo. Ali znamo graditi, kot smo nekoč gradili avtocesto od Ljubljane do Zagreba? Od odločitve do prerezanega rdečega traku je menda minilo zgolj eno leto. Če se strinjate s tem sklepom, boste morali sprejeti tudi iztočnico, ključno za razvoj Slovenije, da bomo morali že letos več nameniti za kolektivno potrošnjo in manj za zasebno. To pa delamo z davki. Zato je bila dohodninska reforma Janševe vlade, ki jo sedaj poskuša nova vlada odpraviti, škodljiva. Nič političnega ni v tem, le neznanje je v ozadju, ko še danes slišimo, kako nižji dohodninski davki in davki na profit vodijo k večji rasti in večjim proračunskih prihodkom. V resnici pa ni treba vedeti veliko o ekonomiki, da razumete, da nižji dohodninski davki le premikajo denar iz kolektivne potrošnje v zasebno in zato ne povečujejo povpraševanja ter gospodarske rasti. Niti znani politiki niti novinarji in celo ekonomisti ter znani podjetniki ne razumejo, da obe obliki potrošnje ustvarjata BDP. Dohodninski davki pa tudi niso stroškovni davki, ki bi lahko znižali ceno delovne sile, kar lepo vidimo iz bilanc uspeha, kjer ni niti dohodninskih davkov niti davkov na profit, in po tej poti povečali proizvodnjo. Nižji dohodninski davki pomenijo, da bomo doma, ko bomo razporejali dohodke v gospodinjstvih, manj namenili za šolstvo in več za nakupe v Mercatorju, Zari ali Telekomu. Že sprejeta dohodninska reforma bi tako zmanjšala prilive v državni proračun za znesek, podoben tistemu za vsakoletno financiranje osnovnega šolstva, ne bi vplivala niti na rast BDP niti na zaposlenost. Ali zagovorniki te reforme hočejo, da osnovno šolstvo financiramo iz žepa ali z zadolževanjem v tujini?
Kaj bo torej treba storiti?
Povedano lepo, kaže, da bomo morali davke – tudi DDV – v prihodnje povečati, da bomo morali tako zbrati več denarja za kolektivno potrošnjo, namakanje, požare, točo in podobno ter se zato odpovedati kakšnemu novemu telefonu. Zavrniti je treba predloge nekaterih strank, da je treba draginjo napasti z nižjimi davki, zlasti DDV. Davki niso vzrok za inflacijo, niso zdravilo zanjo, kot sem že pojasnil, so pa lahko strašna pot k pretirani zadolžitvi državnega proračuna in nadaljevanju prakse zadnjih let, ko so najodgovornejši vladni ljudje in tudi menedžerji razpravljali o zadolževanju, kot da to ne bi imelo meja. Pa smo se šele komaj izvili iz finančne krize leta 2009, ko so se prav menedžerji pretirano zadolžili in povzročili eno največjih kriz pri nas. Naši menedžerji imajo res kratek spomin!
Tako za gospodinjstva kot za podjetja so velika težava čedalje dražji energenti, tudi elektrika. Kako ukrepati, da bo življenje pri nas v prihodnjih mesecih znosnejše?
Imamo tri energente in tri različne zgodbe. Pri plinu imamo problem. Nimamo lastnega, cene se oblikujejo mimo nas, plin iz Alžirije (prek Italije) in s Krka ni dovolj dober nadomestek, nimamo lastnih skladišč za plin, ladje s plinom, ki vozijo na Krk, so večje onesnaževalke, kot bi bila nekaj večja proizvodnja v TEŠ, ekološko zavedna gospodinjstva so zelo odvisna od plina za kurjavo in kuho, saj je bila plinifikacija eden od velikih gospodarskih in ekoloških ciljev, in Slovenija ima veliko predelovalne industrije – po nekaterih podatkih tretji največji delež v Evropi – ta pa potrebuje plin. V nasprotju s sedanjo vlado menim, da je ob pomanjkanju treba najprej zagotoviti plin podjetjem, gospodinjstvom pa pomagati, da si na svojih pečeh čim prej zagotovijo še alternativno električno ogrevanje. Skromen vpogled v obnašanje gospodinjstev kaže, da so se ta že premaknila, le država pri tem še vedno dela zeleno reformo, ki ne more preprečiti vsega hudega v letošnji zimi. Pri elektriki in naftnih derivatih pa se moramo obnašati zelo nestandardno. Sedanjo regulativno vlogo države, ko ta kontrolira cene, je treba nadomestiti z upravljanjem in vodenjem državnih podjetij. Vsa pomembnejša podjetja v elektroenergetiki in naftnih derivatih so v celoti ali vsaj delno v lasti države. Res ne vem, zakaj imamo pri nas državno lastnino, če je ne uporabimo v teh razmerah, ki spominjajo na vojno industrijo. Elektriko lahko proizvedemo skoraj vso doma in noben strošek v naših elektrarnah ni bistveno podivjal. Zato je treba prekiniti hecanje v podjetjih, ki trgujejo z električno energijo, kupujejo poceni elektriko doma, jo zelo drago prodajajo v tujini, delajo profit, potem pa tujo uvažajo po visokih cenah, ki jih mi potrošniki plačujemo. Proizvodnjo elektrike v sedanjih elektrarnah poženimo do konca, jo po stroškovni ceni prodajmo Slovencem, pri tem pa naj nihče v tej verigi ne dela profita, saj so to državna podjetja, ne zasebna. Pozabimo na ekološke kupone, ki so neumnost, ki jo plačujemo nebogljeni potrošniki, tip proizvodnje pa odrejajo lastniki, ki jih strošek teh kuponov ne stane nič. Petrol pa naj tudi pozabi na dobičke, izrabi zelo zakonito valovanje cen naftnih derivatov in ga izravna znotraj sebe z ustreznim poslovanjem, čeprav bodo lastniki – državni in zasebni – utrpeli kakšno izgubo profitov, saj bomo te profite imeli kupci elektrike v Sloveniji. Skratka, stvari se lahko rešujejo v korist vseh Slovencev, če konvencionalno klanjanje energetskemu lobiju pri nas zamenjamo z zelo nestandardnimi ukrepi. To, da predsednik vlade prihaja iz prav teh energetskih lobijev, nas ne more navdajati s optimizmom. Energetiko bi bilo treba odvzeti energetikom, in to pravi človek, ki je nekoč že bil kot minister odgovoren za energetiko.
»Najbolje je, če prihranke potrošite. V resnici tako najlažje pobegnete inflaciji. A morate biti previdni, da ne kupujete prav tistih stvari, kjer cene najbolj rastejo in so najvišje.«
Kaj lahko v Sloveniji pričakujemo glede rasti cen oziroma inflacije?
V letošnjem letu se vse bolj kaže inflacija, za katero je značilno, da rastejo zgolj cene, realno pa se stvari ne menjajo veliko. Kot sem omenil, je to posledica dejstva, da ob polni zaposlenosti in pomanjkanju nekaterih surovin ter polizdelkov ne raste proizvodnja in da ob tem obstaja efektivno povpraševanje, ki se je napolnilo z zadolževanjem države v zadnjih treh ali štirih letih. Malo pravljično bi rekli, da imamo na štedilnikih poln lonec vode, za katerega pa nimamo makaronov, zato iz njega prihaja le para. Voda je povpraševanje, makaroni so proizvodnja in para so cene. Ko rečem, da rastejo cene, mislim na vse cene; torej tudi na cene delovne sile in kapitala. V takih razmerah nimamo učinkovite protiinflacijske politike: povpraševanje je posledica preteklih denarnih politik, proizvodnje so blokirane s sedanjimi možnostmi. Zgodba se bo ustavila, ko ne bo več vode, ko bo efektivno povpraševanje izčrpano. Ker se to lahko polni iz 30 milijard denarnih rezerv, o katerih sem prej govoril, lonec še ne bo kmalu prazen. Na koncu pa je jasno, da bodo cene višje, kot so danes. Tudi če cene nekaterih energentov padejo, zelo verjetno bo to pri naftnih derivatih, bodo cene še vedno višje, kot so danes.
Kako to reševati?
Za nas, ki prejemamo plače, je zato pomembno, da jim sledijo tudi naše plače, ki so cene delovne sile. Danes je malo nenavaden čas, ko moramo doseči, da plače različne delovne sile čim bolj skladno rasejo s cenami nasploh. Da ne rasejo plače počasneje kot cene kapitala, da se le polnijo profiti, ker je v blagajnah denar, ki izvira iz višjih cen. To velja tudi za plače v javnem sektorju, saj z višjimi cenami nastajajo tudi višji prihodki državnega proračuna in drugih državnih blagajn, tudi pokojninske in zdravstvene. Mogoče bi morala za to sorazmernost poskrbeti tudi država, če že sindikati ne spoznajo svojega poslanstva v tem času. Sedanja politika vlade, ki poskuša pomagati najbolj prizadetim in ranljivim, je v takih razmerah napačna. Dela luknjo v proračun in potrebo po zadolževanju, omogoča bogatenje bogatim v podjetjih in ne upošteva, da bodo jutri, ko ne bo več podpor, cene višje, ljudje pa bi morali imeti sorazmerno višje dohodke. To velja tudi za podjetja. In kot je nekdo zapisal: ne moremo obremeniti podjetij z visokimi davki, da bi jim potem lahko pomagali.
Kako naj ubranimo prihranke pred inflacijo?
Nekoč sem na takšno vprašanje odgovoril, da je najbolje, če jih potrošite. V resnici tako najlažje pobegnete inflaciji. A morate biti previdni, da ne kupujete prav tistih stvari, kjer cene najbolj rastejo in so najvišje. V nekaterih primerih se je celo smiselno zadolževati, a morajo biti krediti po fiksnih obrestnih merah. Nujno, in nikoli ne sme biti glavnica več kot 90 odstotkov tistega zneska, ki ste ga tudi sicer sposobni privarčevati v dobi odplačevanja kredita. Če imate več denarja, kupujte nepremičnine. A nikar v centrih, izberite mesta, kjer danes še ni povpraševanja po stanovanjih, načrtovani projekti v teh krajih pa bodo povzročili priseljevanje. Mogoče lahko vlagate tudi v nekatere vrednostne papirje, a samo če veste, kaj delate. Enako velja za kriptovalute. Lahko pa ste skeptik in imate raje denar v nogavici na banki, ker niti približno ne veste, kakšna bo prihodnost. Podatki o denarnih rezervah na bankah kažejo, da se zelo veliko Slovencev odloča na ta način.
V svojem blogu ste zapisali, da je edina pot, da bi v Sloveniji vsi imeli osebnega zdravnika, ta, da bi povečali število bolnikov na zdravnika.
Razmere v slovenskem zdravstvu so za zdravo pamet skoraj nerazumljive. V bistvu imamo dovolj moderen javni zdravstveni sistem, ki je nastal z osamosvojitvijo naše države. Ampak vsak sistem ima določene elemente, in če podrobneje pogledate elemente našega zdravstvenega sistema danes, opazite, da so skoraj vsi ključni elementi doživeli v zadnjih tridesetih letih deformacije, ki že nekaj časa onemogočajo, da bi ta sistem –kot celota sicer lep – deloval učinkovito. Naj navedem nekaj primerov: zelo smiselno imamo s splošnimi zdravniki urejeno tako imenovano vratarstvo. Zgolj preko teh vratarjev lahko pridemo v zdravstveno obravnavo. Ampak verjetno je nekdo popustil sindikatom in dosegel, da mora tim splošnega zdravnika obravnavati 1400 in ne več 1700 prebivalcev, čeprav imamo v Sloveniji takšnih timov 1100 in zdravstvenih zavarovancev okoli 1,9 milijona, kar daje 1700 prebivalcev na en tim. Primer je tudi prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Nekdo si je izmislil, da ga moramo nujno ukiniti. Ampak pri tem tudi stranke, ki to podpirajo, nočejo – mogoče pa niso sposobne – opaziti, da s tem zavarovanjem ljudje prostovoljno zavarujemo doplačila. Ta pa so eden od pokvarjenih elementov v našem zdravstvu. Doplačila so sodoben način opozarjanja ljudi, da javno zdravstvo ni zastonj, a pri nas so jih iz vloge opozorila naredili v pomemben vir financiranja zdravstva, posameznika pa obremenili z velikimi zneski za nekatera zdravljenja. Še dobro, da imamo zavarovalnice, ki jih hočejo zavarovati, ker jih pogosto ljudje ne bi bili sposobni plačati iz žepa. Ali popolnoma napačno stališče, da je nasprotje od javnega zdravstva zasebno. Javno zdravstvo je namreč vse, kar financiramo kolektivno, ker tako financiranje omogoča solidarnost, neprofitnost, reguliranje količin. Nasprotje je plačevanje iz žepa, kar samo po sebi ustvarja trg. Nasprotje od javnega zdravstva je tako tržno zdravstvo. Ponudniki v javnem zdravstvu pa so potem lahko zasebni in državni, ampak to ne definira javnega zdravstva. Vse to sem navedel zato, da vidite, kako tudi zdravstva ne smemo prepustiti zdravnikom. V slovenskem zdravstvu smo imeli bolnike in zdravnike. Pa menda ja niso za vse neumnosti v slovenskem zdravstvu krivi bolniki?
Kaj bi morali v Sloveniji narediti za dolgoročni razvoj, da bomo živeli bolje?
Mogoče najboljši namig, kaj moramo v Sloveniji narediti za dolgoročni razvoj, dobimo, če pogledamo, kaj se je v časih od začetka tranzicije do danes dogajalo v t. i. jedrnih državah in kaj v državah periferije. So države, kot so Romunija, Bolgarija, Slovaška, Estonija, Litva in Latvija, ki so v tem času naredile ogromne skoke in se približale jedrnim državam. Te skoke so naredile tako, da so znatno povečale kapital na zaposlenega in zmanjšale delovno silo na enoto BDP ter vsaj nekatere med njimi tudi znale narediti več BDP iz kapitala in delovne sile, ki so ju imele na voljo. Ne moremo reči, da se v Sloveniji ni dogajalo nič na teh področjih, a gibanja so bila bistveno manj izrazita. Veliki skoki so se dogajali po nekih pravilih: tuji kapital je vstopal v države in povečeval kapital po zaposlenem, to je ob kar normalnih donosih na kapital dajalo več profitnih dohodkov, ki so del BDP, in tako se je povečeval tudi BDP po zaposlenem in tudi po prebivalcih. Na žalost večini držav ni uspeli, da bi se ustanavljale proizvodnje, katerih proizvodi in storitve bi se prodajali na evropskih trgih tudi po visokih cenah. Zato so profiti rasli, plače na zaposlenega pa še vedno zelo zaostajajo za plačami v jedrnih državah in tudi pri nas. Ob tem je dotok tujega kapitala vsaj v nekaterih državah privedel tudi do večje učinkovitosti. Od tod nauki za Slovenijo. Nujno potrebujemo tuji kapital, saj nimamo dovolj lastnih prihrankov, a ne kapitala za prevzeme, ki ne povečuje obsega kapitala v državi, potrebujemo kapital, ki ustanavlja nove tovarne. Potrebujemo pa tudi kapital iz držav s proizvodnjami, ki bo omogočal dosegati v prodaji nadravnotežne cene, ker bomo le tako imeli tudi visoke plače in ne bodo zadovoljni le kapitalisti. Nalogo imajo torej menedžerji in ekonomska diplomacija. Naša podjetja pa bodo lahko plačala strokovnjake, kot jih na primer Nemčija ali Avstrija, če bodo znala njihove sposobnosti izkoristiti tako, da bodo na trgih dovolj zaslužila za kritje stroškov njihovih plač. Pri tem davki nimajo nič. Ti postanejo pomembni šele, ko se zavedamo, da sta standard in varnost ljudi tudi v dobrem šolstvu, zdravstvu, kulturi, zdravem okolju oziroma javnem sektorju nasploh. Zavedati se moramo, da imamo javni sektor zaradi učinkovitosti, ker je na področjih, kjer potrebujemo javni sektor, tržni sektor ne more zagotoviti.
