Odmevna kolumna z naslovom Medicinska fakulteta bi morala ustvarjati srčne zdravnike govori o tem, kaj med študijem prestajajo študenti medicine, kako se nad njimi izživljajo nekateri profesorji, »delilci usode« jim pravi, kako se preobremenjeni mladi potem zatekajo k psihoaktivnim substancam, da zdržijo. Nekateri pa ne zdržijo in v najboljšem primeru končajo na kakšni drugi fakulteti, lahko pa tudi na psihiatriji. Ali pod rušo. Vsaka generacija študentov ima kolega, ki je naredil samomor.
Legenda za vsak letni čas
»Po tisti kolumni sem dobil ogromno SMS-sporočil in besed podpore, tako študentov kot kolegov in staršev. Očitno gre za širši problem. Očitno imajo 'legende' že tudi osnovne in srednje šole. Vsaka fakulteta na svetu jih ima. Kolegi iz tujine so mi pripovedovali o profesorju na anatomiji, ki je iz škatlice vzel zapestno koščico, jo frcnil v zrak, in preden mu je padla nazaj v dlan, je moral študent povedati, za katero koščico gre.«
Pa se je po objavi kolumne kaj spremenilo? »Ne še,« pravi – in način, kako poudari tisti še, daje jasno vedeti, da pričakuje, da se bo. »Veliko kolegov, tudi tistih, ki prav tako predavajo na Medicinski fakulteti, mi je izrazilo podporo, dobil sem tudi sporočilo uglednega psihiatra, ki so ga študenti po dogodku prosili za skupinsko obravnavo. Veliko ljudi opaža te težave. Naša naloga je, da jih prepoznamo in se pogovarjamo o rešitvah. Čeprav nas je na začetku malo. Toda tudi Adam in Eva sta bila na začetku samo dva.
In absolutno ne gre samo za Medicinsko fakulteto, problem je mnogo širši. Obstajajo učitelji, do katerih učenci čutijo strahospoštovanje. Avtoriteto gradijo na zahtevnosti in težkih preizkusih znanja. Na srečo so na drugi strani učitelji, ki z delom in pristopom do mladih kažejo spoštovanje. Zavedajo se, da so drugačni kot mi odrasli, imajo bistveno manj izkušenj, so pa lahko bistveno hitrejših misli in usposobljeni na drugih ravneh. Dobri učitelji združujejo izkušnje starejših in energijo mladih. Ne tekmujejo in ne dokazujejo, da so boljši. Namen šolanja je spodbuda vedoželjnosti.«
Kdor drugemu jamo koplje, je sam svoje sreče kovač
Vendar je izobraževalni sistem, tako kot je zdaj postavljen, vse prej kot spodbuden: »Točkovni sistem pri nas je zgrajen tako, da otroci med seboj tekmujejo in ne sodelujejo. Zato želijo, da bi šlo drugemu slabo, ker imajo potem oni več priložnosti. Po mojem bi morali ocenjevati drugače, spodbujati bi morali skupinsko delo, saj danes vse temelji na uspešnih timih. Ocenjevati bi morali delo skupine in prispevek posameznika v njej. Več sodelovanja in manj tekmovanja. To vodi do inovacij in napredka. Namesto zapletenih preizkusov znanja, ki temeljijo na drobnem tisku, časovnih omejitvah in razumevanju zapletenih vprašanj, se je treba usmeriti k motivaciji, spodbudi. Pozornost študentov moramo pridobiti z zanimivimi primeri, ne strahom in grožnjami. Pomembna je vsebina predavanj in način, kako predaš znanje in informacije.«
Tudi v obdobju njegovega študija so poznali toksične legende, pravi, vendar je bil svet bistveno manj kompleksen in količina informacij na enoto časa pomembno manjša. A od takrat se je sistem temeljito spremenil. »Razumem hudo selektivnost takrat, ko so vsi sprejeti 's ceste' in selektivni predmeti pokažejo, kdo je za to in kdo ne. Če pa izbiraš med samimi odličnjaki, med diamantnimi in zlatimi maturanti, ni smiselno delati čezmerne selekcije.«
V oazi na Kranjskem
In spremenili so se ljudje. Tudi študenti. »Ja, študentje so drugačni in vedno več jih potrebuje razne psihoaktivne substance, da ostanejo budni, se lahko učijo še več, kot jim telo dopušča – tako ni samo v Sloveniji, temveč povsod po svetu. Na Netflixu si poglejte dokumentarec Take Your Pills, kjer je to zelo dobro prikazano. To je neke vrste doping, ki bi moral biti absolutno prepovedan. Ljudje postanejo odvisni oziroma zdravniki na substancah. Psihoaktivne substance poznajo že v srednjih šolah. Če mislimo, da je Slovenija izolirana oaza, se motimo. Uporabljamo isti e-Bay ali Google, kjer je na voljo vse, kar predlagajo na TikToku ali Instagramu.«
Imam prijateljico, pravim, ki poučuje na srednji šoli in poroča, da se dijaki pri izbiri študija odločajo za poklice, ki prinašajo odličen zaslužek, to je merilo, ki se jim zdi najpomembnejše. »Tudi mi to opažamo, absolutno, in čisti dokaz za to, da je ta generacija tako usmerjena, je pri izboru specializacije. Kot družinski zdravnik lahko daleč največ pomagaš, a se jih na razpisanih 90 mest javi 15, 16. Potem je pa tu plastična kirurgija – dvanajst kandidatov za eno mesto. Dermatologija, okulistika, ginekologija ..., samo take specializacije, ki nudijo tudi možnosti zasebne prakse. Za specializacijo iz plastične kirurgije se malokdo prijavi, ker razmišlja o zdravljenju opeklinskih ran, večurnih operacijah presaditve kože v operacijski dvorani pri 40 stopinjah, kožnih nadomestkih in intenzivnem zdravljenju. Malokdo razmišlja o zelo kompleksnih replantacijah, mikrokirurgiji ali pa o prostem prenosu tkiv z enega dela telesa na drugega, veliko več pa razmišljajo o botoksu, polnilih in podobnih majhnih stvareh. Kot bi primerjal sestavljanje lego kock in rakete za Mars. Danes bi se vsi igrali z lego kockami in vedno manj jih razmišlja o raketi za Mars – večina te možnosti sploh ne pozna, ker so obkroženi le z lego kockami.«
Bi torej morali pred vpisom uvesti teste za bodoče medicince? »Absolutno se strinjam. Tudi psihološke sposobnosti bi bilo treba preveriti, tako kot je nekoč rekel dr. Samo Zver v intervjuju, da so na medicini samo pridne punčke, morali pa bi imeti tudi kakšne nagajive fante. Otroci so v različnih obdobjih, nekateri dozorijo in se zresnijo z zamikom, ampak takrat je, v sistemu, kakršen je zdaj, vlak že odpeljal in so zapravljene vse možnosti in priložnosti, čeprav so lahko na koncu odlični, kot je povedal dr. Zver, ki je odličen zdravnik, strokovnjak in človek. Tako da ja, absolutno bi bilo treba ta sistem do neke mere spremeniti.«
Začne se z učitelji
»Pogosto govorimo o empatiji. To po definiciji pomeni, da se postaviš v čevlje človeka v stiski. V medicini se zdravniki težko postavimo v situacijo bolnika brez lastne izkušnje. Kako naj se plastični rekonstruktivni kirurg postavi v čevlje ženske brez dojke, s kemoterapijo, z obsevanjem, z biološkimi zdravili, hormoni, izpadanjem las, iskanjem lasulje … Lastne izkušnje nimamo. Lahko le predvidevam, kaj se dogaja, po drugi strani pa je vsak učitelj lahko empatičen, ker je dal skozi ves proces šolanja in se zaveda, kakšen je bil sam pri štirinajstih, šestnajstih, kaj ga je težilo pri dvaindvajsetih. Zato me čudi, da učitelji avtoriteto gradijo na tem, da dajejo težke teste in negativne ocene. Negativna ocena ni stres le za učenca, temveč tudi za njegovo celotno družino. Če polovica razreda dobi negativno oceno, to pomeni, da učitelj otrok očitno ni dovolj naučil, precenil je svoje učence in sebe, dal pretežak test. Zato potrebuje nasvet in pomoč on, ne pa da se išče dodatne inštruktorje.«
Vprašajte bolnika
»Na Medicinski fakulteti bi bilo tudi nujno več pozornosti pri pridobivanju kliničnih veščin in ročnih spretnosti na sodobnih modelih v simulacijskih centrih, kot imajo napredne fakultete v tujini. Nikakor pa ne smemo pozabiti srčnosti in odnosa do bolnikov. Da bi študenti lažje razumeli njihove probleme, jih morajo najprej slišati. Tudi na predavanjih. To zadnje čase vedno več uvajamo tudi na mednarodnih kongresih. Na zadnjem je imela najboljše predavanje bolnica, ki je zbolela za zelo redko boleznijo dojk. Pripovedovala je svojo zgodbo in kazala fotografije svojih objokanih otrok, izbrane lasulje, kakšna je bila videti po kemoterapiji, obsevanju, ob ločitvi, slike pred boleznijo, po njej. Čustveno in nadvse poučno za vse v dvorani. Pokazala je pomen našega dela in globino svoje stiske. Neprecenljivo.
Pri študijskem programu medicine zmanjka časa za razumevanje bolnikov, za lepo besedo, srčnost, pravo komunikacijo. Zdravnik mora biti kot stroj, neuničljiv, brez čustev, sposoben v ambulanti pregledati tudi sto bolnikov na dan, da skrajša čakalno vrsto, piše bolniške staleže in napotnice. Za poslušanje in empatično zdravljenje žal ni časa. Postaja pa še slabše in težje, ker so čakalne vrste vse daljše in časa ne moreš razvleči, v en termin moraš zbasati toliko več ljudi. Tudi zdajšnji ukrepi so taki, da je zdravnik nagrajen, če pogleda čim več ljudi. Kaj pa kakovost? Kaj pa človeški odnos? Tega ni.«
Odklop
Težke, žalostne zgodbe so neizogiben del zdravniškega poklica. Kako opravi z njimi? »Najprej se vedno vprašam, ali sem pri tem primeru napravil vse, kar je v moji moči, da sem pomirjen sam s sabo. Lahko se tudi dodatno posvetujem, vprašam za drugo ali tretje mnenje, kar je zame nadvse koristno, tudi bolnike spodbujam k temu, ker se mi zdi, da več glav več ve. Ja, nekatere zgodbe se te dotaknejo bolj globoko, druge manj. Ponavadi si tako polno zaseden, da že razmišljaš o novem problemu in nimaš časa za starega. A kadar greš na počitnice ali zvečer, kadar prideš domov, se ti v glavi vse to vrti. Še vedno so zgodbe izpred dvajsetih, tridesetih let, pri posameznih primerih se spomnim podrobnosti. V tej fazi se je treba vprašati, zakaj toliko zdravnikov zboli v neki starosti, kakšna je življenjska doba zlasti družinskih zdravnic v Sloveniji, zakaj je toliko izgorelosti, zakaj zapuščajo službe – ne le zdravniki, tudi medicinske sestre. Ravno zaradi teh obremenitev in zgodb.
Včasih je bila medicina nekako 'romantična', kot jaz temu pravim. V času Marka Godine in kolegov so vsi slavili in bili dobre volje, ko so nekaj naredili, danes je pa vse, kar je dobrega, samoumevno, kadar ni, pa brezkompromisno pada po zdravnikih in osebju ne glede na to, ali so krivi ali ne. Slišimo jih tudi zaradi vsega tistega, za kar nismo odgovorni. Zelo zelo težavno postaja, stanje se slabša in se bo še slabšalo, na nekaterih ravneh smo tudi že presegli kritično mejo in bo težko brez jasnih in radikalnih ukrepov karkoli spremeniti. Kjer kadra ni, je treba poskrbeti za to na vse možne načine, s stimulacijo, tako finančno kot drugačno, ampak stvar je zamujena, in tudi če zdajle začnemo, je potrebnih dvanajst let – po tistem, ko se že vpišejo na fakulteto, njihovo število je omejeno, vemo, koliko jih manjka. Zdaj manjka vseh profilov in potem vse pada kot domine. Ključ vsega so medsebojni odnosi, nanje pa imamo velik vpliv sami, nasmeh vrne nasmeh, lepa beseda vrne lepo besedo.
Moj osebni odmik je Veliki Lošinj. Sam s sabo, potapljanje na vdih, ribolov, meditiranje, branje knjig, razmišljanje, pisanje ..., to me polni in me je pogosto reševalo iz stisk, ker misli odplavajo drugam. Glasba, koncerti, Gibonnijeva besedila.«
Najlepši poklic
»Prav zdaj urejam spomine. Morda bodo izšli, morda bodo samo zame, a delujejo terapevtsko. Gledaš nazaj na prehojeno pot, kolege, s katerimi si delal. Medicina je daleč najlepši poklic, ki obstaja. Pomagaš najranljivejšim skupinam, kadar najbolj potrebujejo pomoč. Tudi študentom povem, da glavna nagrada v medicini ni denar. Absolutno ne, če tako mislijo, so že na začetku zgrešili. V medicini ne poznam nobenega, ki je na lestvicah najbogatejših Slovencev. Imaš pa povsem druge nagrade, ki jih nima nihče drug. Če sem slabe volje, samo malo preletim pisma bolnikov. Veliko jih je, zahvaljujejo se na razne načine, od pesmic do knjig s posvetilom. In pa še, kje spoznaš lepoto zdravniškega poklica? Takrat, ko si sam bolnik. Ko sem imel sam operacijo kile in so poskrbeli zame tako in drugače, sem si rekel, nekaj lepega in plemenitega delamo v korist ljudi.«
