Zaradi športa je hitreje psihično odrasla in se naučila skrbeti zase, pravi. To pa so prav gotovo zelo pomembne izkušnje za mladega človeka. Tukaj ni crkljanja. Kot otrok si moraš sam pripraviti torbo, se znati ogreti, se navaditi potovanj in časa, ki ga preživiš stran od družine. »Na pripravah z mladinsko reprezentanco smo pomagali drug drugemu, tudi kuhali smo si sami, že pri štirinajstih letih sem se kar naenkrat naučila kuhati za 25 ljudi,« se smeji temnolaska, ki se je v steno podala v prvem razredu, ker sta plezala tudi njena starejša brat in sestra. Prvi dve leti so se samo igrali, pri osmih letih pa so v njej že prepoznali potencialno zelo uspešno plezalko, zato so jo prestavili v starejšo skupino, in tam je začela tekmovati. Kmalu jo je opazil nekdanji plezalec Anže Štremfelj, ki danes trenira vrhunske plezalce, in jo povabil v svojo ekipo. »Čeprav si nisem mislila, da bo tako, sem začela uživati na tekmovanjih, preizkušala sem vedno težje smeri, plezala čedalje bolj strastno, tako da si danes življenja brez tega športa ne znam več predstavljati. Čeprav je včasih zelo naporno, imela sem ogromno vzponov in padcev, prišli so trenutki, ko bi najraje spakirala in šla domov, dobri rezultati na koncu vse poplačajo. Celo bolj kot rezultat je zame pomembno, da vsako tekmo odplezam najbolje, kot je mogoče. Da dam torej vse od sebe. Poleg tega sem prav zaradi tega športa spoznala veliko dobrih ljudi, dobila ogromno prijateljev in prepotovala dobršen del sveta, in to res šteje!«
Druga družina
Še v reprezentanci se plezalci tako dobro razumejo, da se počutijo kot v drugi družini. »Imamo skupne treninge, tekme, priprave med sezonami, skupaj smo praktično vse poletje. Pomagamo si in podpiramo drug drugega, kadar ima kdo od nas slab dan. Če ti nekaj ne gre, ti drugi pomaga s svojimi izkušnjami. Prav gotovo je lažje narediti dober trening in biti še bolj motiviran, če imaš okoli sebe takšne ljudi. Na kavicah, kosilih se srečujemo tudi zasebno, kot prijatelji.« Najboljšo prijateljico je Mia našla v sotekmovalki Lučki Rakovec, s katero skupaj trenirata, na tekmovanjih si delita sobo. »Rasteva druga ob drugi – v športu in zasebno, kadarkoli ima katera od naju osebne težave, se srečava in si pomagava. V športu res dobiš prave prijatelje!« pravi. V znak prijateljstva sta si na roko tetovirali enakega metuljčka.
Zaščitni znak – tetovaže
So pa tetovaže že skorajda Mijin zaščitni znak. Na tekmovanjih prav gotovo pozornost najprej pritegne ogromna tetovaža na njenem desnem stegnu. »Sem ena redkih plezalk, ki ima tako veliko,« se smeji. »Pri meni prav gotovo velja rek, da ko enkrat začneš, ne moreš nehati.« Prvo – roko Fatime oziroma roko sreče si je zaželela že pri sedemnajstih letih in spomni se, da je moral z njo oče, da je podpisal dovoljenje. Vsi tatuji imajo zanjo globlji pomen in predstavljajo njeno razmišljanje, njen pogled na svet ali pa spomin na pomemben dogodek. Na hrbtu ima, recimo, zarisano svojo življenjsko pot. »Zavita črta predstavlja vzpone in padce v mojem življenju, lotosov cvet pa neko razsvetljenje, da se naučiš živeti z vsemi svojimi težavami in nanje gledaš kot na izzive v življenju.« Na roki ima še štiri rože, ki simbolizirajo člane njene družine. »Nekoč sem jih vprašala, katera roža bi bili. Zdaj jih vedno nosim s seboj.« Nedvomno pa je najbolj fascinanten ogromen tatu na njeni desni nogi. »Gejša me spominja na Japonsko. Rada imam njihovo kulturo, hrano. Na to državo me seveda vežejo tudi veliki uspehi – spomin na mojo prvo srebrno medaljo s svetovnega prvenstva v Hačiodžiju leta 2019 ter seveda sodelovanje na olimpijskih igrah 2020. Jaguar na sprednji strani velja za divjo mačko z najmočnejšim ugrizom. Zdi se mi, da sem tudi sama po duši divja in razigrana, v plezanju pa želim biti najmočnejša, doseči vse in še več! Zato je ta jaguar moja motivacija.«
Strah pred padanjem
Prav gotovo pa jo jaguar spominja tudi na pogum, neustrašnost. Zanimivo je, da se je ena naših najuspešnejših plezalk dolgo ukvarjala – ne s strahom pred višino, temveč s strahom pred padanjem. »Kar je pravzaprav ironično, glede na moj šport.« Največji je bil ta strah, ko je bila še majhna. »Občutek, ko nimaš kontrole nad sabo, je bil zame zelo neprijeten. To je bilo zame psihično zelo naporno – po eni strani sem uživala v plezanju, strah pred padanjem pa me je tako zaustavljal, da sem morala dejansko z glavo skozi zid, in sem tudi šla. S trenerjem sva se res trudila, da sem šla čez. Ljudje so me dostikrat spraševali, zakaj plezam, če me je tako strah padanja. Prav ta vztrajnost me je pripeljala do uspeha. Še vedno me je strah padanja, ampak sem se s tem naučila živeti. Začela sem z majhnimi padci in strah počasi zmanjšala. Pomaga mi, da se osredotočam na gibe in ne mislim na spust. Svojemu trenerju sem zelo hvaležna, da je pri tem vztrajal z mano, me varoval, da sem si upala padati. Vztrajnost me je oblikovala – če sem zmogla s padci, lahko tudi drugje, si rečem, kar je zame velika motivacija.«
Odklopi vse okoli sebe
Med plezanjem se povsem odklopi in osredotoči samo na plezanje, na gibe pred sabo, na to, kako bo rešila situacijo. »Kar pa ne pomeni, da ne slišim glasnih navijačev, slišim jih, in to je zame dodatna podpora!« Stene pa, pravi, najprej prepleza miselno, v glavi. Poleg vseh dobrobiti, ki jih ima plezanje, je to zanjo odlična terapija. »Tudi če se ti v življenju vse podira, se s pomočjo treningov in osredotočanja na plezanje lažje pobereš, saj takrat vse drugo potisneš na stran.« Prizna, da je malce nagnjena k dramatiziranju. Iz muhe zna narediti slona in se potem s tem preveč ukvarja. S pomočjo plezanja pa hitro spet ugotovi, kaj je v življenju res pomembno.
Lahko se povsem posveča športu
Po končani gimnaziji 2019 je nameravala preložiti študij za eno leto, ker se je želela pripraviti na olimpijske igre na Japonskem. Potem pa so jo sprejeli v športno enoto Slovenske vojske, to ji je omogočilo finančno varnost in se je lahko povsem posvetila športni karieri. »Najprej hočem biti dobra profesionalna plezalka, dobra v tem, kar delam, ko bom zaključila plezalno kariero, pa bom videla, kam me bo zaneslo.« Večino dneva posveti treningu pa masažam in fizioterapijam, če jih potrebuje, ko pa zaključi s plezalno steno, poskuša preživeti čim več časa s prijatelji in družino, ki jo vsi zelo podpirajo ter ji stojijo ob strani. Pravi, da je izredno socialen človek. Zadnje leto ji veliko veselja prinaša Doctor, enoletni avstralski ovčar, ki si ga je tako dolgo želela. »Od majhnega sem si želela psa, vendar zaradi treningov zanj nisem imela časa. Z očijem se šaliva, da sem morala prav na olimpijske igre, da sta se z mamo omehčala in mi za darilo kupila psa. Čeprav je moj, sta vedela, da bosta morala med mojo odsotnostjo onadva skrbeti zanj. In moram povedati, da zelo lepo skrbita zanj, za kar sem jima hvaležna. V družino je prinesel veliko veselje!« Se pa tudi zaradi njega Mia še raje vrača v zavetje svojega doma na Golniku, kjer se skupaj veselijo njenih dosežkov. »Uspehi so plačilo za vse težko delo in težke trenutke ter motivacija, da sem sposobna doseči še več! Iz neuspehov pa se skušam čim več naučiti in se naslednjič še bolj potruditi. Iz tega lahko človek samo še zraste,« zaključuje.
