»Dragi vsi, besedo hvala sem samo danes izgovorila več stokrat. Pa še vseeno ta številka ne more v celoti pokazati, kako globoko hvaležna sem v imenu naše ožje in širše družine, v Pilijevem in svojem imenu, da ste nam pristopili na pomoč. Velik poklon vsem, ki ste kakorkoli prispevali, da se je današnji Tochkin dobrodelni jam zgodil. Srčna hvala vsakemu. Zaradi vaše podpore je breme manjše. Ni predaje, je rekel Pili v solzah. Pa da vas ima rad. Jaz vas imam tudi!«
To so besede iskrene in globoke zahvale Bojane Zevnik, življenjske partnerice Uroša Piltaverja, na deseturnem dobrodelnem jamu, ki ga je v soboto organiziral Beach bar Tochka ob reki Krki v Velikih Malencah, z lastnikom Juretom Ostreličem in vodjo lokala Hano Jurečič na čelu.
Možganski tumor pri 37 letih
Pili, kot kličejo Uroša, je pri 37 letih izvedel, da ima redko obliko možganskega tumorja, med operacijo v tujini so nastali zapleti, ki so ga prikovali na posteljo. Pred njim je dolga pot okrevanja in rehabilitacije, ima zelo veliko voljo in željo, da se postavi nazaj na noge. Zaradi dodatnih stroškov, ki so nastali ob podaljšanem zdravljenju v tujini, Nemčiji, so v Tochki dobrodelno »jamali« in zbirali denar za pomoč prijatelju in njegovi družini, pripravili so kar deset ur glasbenega programa. In uspelo jim je, odziv je bil nad pričakovanji. Samo na dogodku se je v škatli zbralo več kot 3360 evrov prostovoljnih prispevkov, od prejšnje nedelje, ko so na družbenih omrežjih objavili napoved, do prejšnjega ponedeljka pa se je skupaj z denarjem, ki je pritekel na transakcijski račun Območnega združenja Rdečega križa Brežice, nabralo za nekaj več kot 20 tisoč evrov. Denar bodo zbirali še do 15. septembra. Ljudje so znova dokazali, da želijo pomagati, kadar je treba.
Tumor na možganskem deblu
Konec novembra lani je diagnoza redkega tumorja na možganskem deblu v mlado družino iz Brežic udarila kot strela z jasnega. 37-letni Uroš, njegova Bojana in trije otroci, Bojanina Julija, ki bo letos sedla v klopi osmega razreda, ter njuna 6-letni Matija in leto dni starejši Ožbej, so bili šokirani, postavljeni pred veliko življenjsko preizkušnjo. »Tumor so mu odkrili v novomeški splošni bolnišnici. Pred tem ni imel nobenih težav, le teden dni prej se mu je pojavilo mravljinčenje okoli ust. Zdravniki so dejali, da gre za zelo počasi rastoč tumor, morda je rasel že od srednje šole, tako da operacija ni bila zelo nujna. Ker v Sloveniji z operacijo tovrstnega tumorja naj ne bi imeli veliko izkušenj, saj je zelo redek, smo iskali druge možnosti. Posvetovali smo se z veliko strokovnjaki, se z njimi pogovarjali prek Zooma in se nazadnje odločili za samoplačniški poseg v Nemčiji, kjer imajo dobre izkušnje,« je pripoved začela Bojana.
Po operaciji sledil še zaplet
Uroš se je na operacijo pripravljal tako fizično kot psihično, da bo v dobri kondiciji za okrevanje. Prva operacija konec maja letos je uspela, kmalu se je zbudil in zadovoljen naokoli pošiljal SMS-je. Celotnega tumorja jim sicer ni uspelo izrezati, a je kazalo zelo dobro, zato so opravili še drugo operacijo. »In tu je sledil drugi šok. Pri operaciji je prišlo do poškodbe arterije in močne krvavitve, tako da ima Pili paralizirano desno stran telesa in parezo leve strani obraza. Zaradi oteženega požiranja so mu v želodec vstavili cevko, ki omogoča hranjenje neposredno v želodec, pa umetno dihalno cevko, vstavljeno v traheostomo … Tako je namesto ene operacije in desetih dni v bolnišnici na koncu prestal pet operacij, v bolnišnici pa je preživel kar en mesec. Na morebitne zaplete pri tovrstni operaciji so nas opozorili že v Sloveniji in žal se je zgodilo, da je dobil prav vse. Dva meseca je komuniciral le z očmi in levo roko, zdaj pa že malo govori. Tudi zdravnike je prizadel izid operacije,« je trenutke podoživljala Bojana, ki se, to priznavajo vsi, odlično drži v teh težkih časih. Časa za jokanje ni več, pravi pogumno. »Izjokala sem se, ko smo izvedeli diagnozo in po drugi operaciji, zdaj moramo vsi skupaj biti močni in narediti vse, kar je v naši moči, da Pili okreva. Tudi otrokom nismo skrivali, da ima velike težave z zdravjem. Vsi trije ga zelo pogrešajo in on njih,« je tiho, s cmokom v grlu, pripovedovala.
Droben napredek pri rehabilitaciji
Po dobrem mesecu dni so Uroša z rešilnim avtomobilom prepeljali domov, najprej v novomeško bolnišnico, od tam pa v Zdravilišče Laško, kjer je okreval in se pripravljal na nadaljnjo rehabilitacijo. »Kar dvanajst ur smo se vozili domov. Bilo je naporno, predvsem za Pilija. V zdravilišču se je pokazal droben napredek. Zelo je vesel, da čuti, ko ga masiram po desni, sicer hromi strani telesa. Leva normalno deluje, slabša je le finomotorika v rokah. Konec minulega tedna se mu je čas za rehabilitacijo v Laškem iztekel, konec septembra pa gre na prvi pregled v rehabilitacijski inštitut Soča. Komaj čaka, da gre tja.« Kako bodo preživeli ta vmesni čas, Bojana v ponedeljek še ni vedela. Uroš je namreč povsem odvisen od pomoči drugih – od hranjenja do osebne higiene, Bojana pa je v službi v Ljubljani. »Pripravili bomo bolniško posteljo in invalidski voziček, na katerega pa lahko sede le s pomočjo dveh ljudi. Dogovarjamo se, da bi ga za čas do odhoda v Sočo morda sprejeli na negovalni oddelek brežiške bolnišnice. Sicer pa ga čaka še obsevanje, verjetno protonsko v Italiji, kjer je najbližje. Seveda, če ga bodo na to napotili na onkološkem inštitutu v Ljubljani. To bo krila zavarovalnica, ker tega pri nas še ni, operacije in bivanje v Nemčiji pa moramo plačati sami. In za to je bil tudi sobotni dogodek, saj ne vemo, kako bi sicer plačali te stroške,« je dejala Bojana, ki je ob tem pohvalila vse zdravnike in osebje, s katerimi so sodelovali tako v Sloveniji kot v Nemčiji. Račun za prvo operacijo in desetdnevno bivanje v bolnišnici je namreč znašal 29 tisoč evrov, za vse druge operacije in bivanje pa ga še čakajo. »Žal je že tako, da ko udari bolezen, šele ugotoviš, da je zdravje največ, kar lahko imaš. Jemljemo ga preveč za samoumevno. Milijonar si, ko si zdrav!«
Številni stopili skupaj
Za Uroša Piltaverja, ki je tudi sam velik ljubitelj glasbe, prepeval je v brežiškem Mešanem pevskem zboru Viva, Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in v moškem pevskem zboru Vox Posavci, je prejšnjo soboto nastopilo deset glasbenikov in skupin – Veronika Strnad, Žan Bračun, Neke znam, Trio pojoči hrast, Grizl, Birdland, Mams, Krškopoljac, Munkendorfs in Imset. Za ozvočenje sta poskrbela glasbena mojstra Peter Dirnbek in Tomica Gregl, Krajevna skupnost Čatež je dala oder, Robi Lovše iz Motokluba Škorpijon je posodil dva prireditvena šotora (vremenska napoved je bila namreč slaba, a se je dobrodelne množice usmililo tudi nebo), ki so ju postavili krajani Krške vasi in Skopic, vasi, iz katerih sta doma Bojana in Uroš, butik Stara šola je daroval izkupiček od prodanih rabljenih oblačil na dogodku, za stopnjevanje napetosti in povezovanje programa pa je skrbela ekipa petih posameznikov, med njimi je tudi vsestranska brežiška kulturnica Mojca Florjanič, ki je pomagala tudi pri organizaciji dogajanja. Za pogostitev vseh sodelujočih so brezplačno poskrbeli domači gostinci, za finančno plat donacij pa brežiški Rdeči križ. »Odličen odziv nas je spodbudil, da bodo tovrstni dobrodelni dogodki postali stalnica na zadnjo avgustovsko soboto. Vsako leto bomo v Posavju našli nekoga, ki mu bomo tako pomagali in olajšali stisko, v kateri se je znašel. Posebno smo bili veseli, da so nas v soboto obiskali ljudje, ki sicer še nikoli niso vstopili v naš lokal,« je bila nad pozitivno energijo, ki jo je bilo čutiti na vsakem koraku, navdušena Hana Jurečič. Zato srečno tudi v prihodnje.
POMAGAJMO UROŠU
Pomoč za Uroša Piltaverja zbirajo še do 15. septembra. Podatki za donacije:
TRR (NLB): SI56 0237 3001 0819 504; Območno združenje Rdečega križa Brežice; Trg Jožeta Toporišiča 2, 8250 Brežice; sklic: SI00 760500; koda: CHAR; namen nakazila: Humanitarni prispevek za Uroša Piltaverja.
